Jedro

Glede na ugotovitev, da sta tožnika sama sklenila posojilni pogodbi, po katerih sta se izposojena zneska denarja zavezala toženki vrniti v skladu s pogodbenimi določili, neupravičena obogatitev tožene stranke ni podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika sta toženi stranki dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 275,41 EUR v 15 dneh od prejema te odločbe.

Obrazložitev

1. Tožnika zahtevata povračilo premoženjske škode, ki jima je nastala, ker sta toženki vrnila posojili, ki ju nista prejela in ne koristila. Tožbena zahtevka utemeljujeta na odškodninski odgovornosti toženke zaradi protipravnega ravnanja S. P., delavca toženke, ter na podlagi neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je njuna tožbena zahtevka zavrnilo in jima naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper pravnomočno sodbo sta tožnika vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sodišči nista upoštevali ugotovitev iz kazenskega postopka K 56/2002, da je K. B. odgovorna za kaznivo dejanje goljufije. Kaznivo dejanje na škodo tožnikov je bilo nedvomno dokazano s pravnomočno sodbo K 3/2002 Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Zaposleni pri toženi stranki pa so ravnali malomarno, ker niso preverjali vseh potrebnih okoliščin in dokumentov ter zahtevali podpisov, potrebnih za odobritev kredita, kar izhaja tudi iz zaslišanja B. K. Ker sodišči priči nista verjeli sta zmotno uporabili materialno pravo. Tožnika nista ničesar sama plačala v smislu vračanja kredita; vse to je v njunem imenu in brez njune vednosti naredila B. K., ki je tudi registrirala in naprej prodala avtomobile, kupljene s spornimi krediti. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta presodili, da s strani toženke ni prišlo do neupravičene obogatitve na škodo tožnikov. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je ni mogoče vložiti iz razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, ki je prestal pritožbeni preizkus, ugotovilo, da sta kreditno pogodbo zavestno in po svoji volji podpisala tožnika in sta s svojim pričakovanjem, da bo kreditne obroke namesto njiju plačevala K. (kar je v začetku tudi storila), riziko neplačevanja z njene strani prevzela nase. Nedopustnega ravnanja pri odobritvi kredita kakšnega od zaposlenih pri toženi stranki pa tožnika nista dokazala. Nedovoljeni so zato vsi tisti revizijski očitki, ki sprejeti dokazni oceni nasprotujejo ali jo relativizirajo (da je sodišče zmotno ocenilo pričanje B. K. ter da tožnika s toženo stranko nista imela nič). V zvezi s pravnomočno obsodbo B. K. zaradi goljufije pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil kazenski postopek zoper B. K. tudi glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila na račun tožnice (in tudi tožnika), s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 3/2002 dne 28. 10. 2003, ustavljen.

7. Glede na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), da sta tožnika sama sklenila posojilni pogodbi, po katerih sta se izposojena zneska denarja zavezala toženki vrniti v skladu s pogodbenimi določili, neupravičena obogatitev tožene stranke ni podana.

8. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti. Odločitev o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP in stroškovniku na l. št. 243.