Jedro

Sodišče ocenjuje, da okoliščine, ki jih je toženka navedla glede obstoja očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, nedvomno ne dosegajo pravnega standarda ''očitnosti'', ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja zakonsko besedilo in na kar utemeljeno opozarja tožnik.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-551/2018/27 (1312-07) z dne 10. 5. 2018, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku, ki trdi, da je A.A., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, odredila ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 9. 5. 2018 od 11:50 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Uvodoma je povzela potek dosedanjih postopkov v zvezi s tožnikom, opozorila na sodbi naslovnega sodišča, I U 791/2018 in I U 884/2018. Toženka je 8. 5. 2018 prejela obvestilo, da želi tožnik vložiti zahtevek za ponovno uvedbo postopka, njegov zahtevek pa je 9. 5. 2018 sprejela na zapisnik. Tožnik je povedal, da so razlogi, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, isti kot v prvotnem postopku. Toženka je v nadaljevanju citirala določbe prvega in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ugotovila, da tožnik niti ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka, niti do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta v skladu z 97. členom Zakona o tujcih v zvezi s 34. členom ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da se poraja dvom v osebne podatke tožnika, kot tudi glede ostalih navedb. Tožnikove navedbe o razlogih, zakaj nima pri sebi nobenih osebnih dokumentov, so namreč neprepričljive. Glede na navedbe v prošnji za mednarodno zaščito z dne 5. 4. 2018 in osebnega razgovora z dne 11. 4. 2018 naj bi potni list dal prijatelju v Turčiji, ta naj bi ga potem izgubil. Ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka pa je tožnik povedal, da ima svoj potni list pri prijatelju v Turčiji. Ker tožnik toženki ni predložil originalnega dokumenta s fotografijo (čeprav ju nedvomno ima - osebno izkaznico in vozniško dovoljenje), glede svojega potnega lista pa ni podal prepričljivih razlogov, toženka utemeljeno dvomi v to, da je podal resnične podatke o svoji identiteti. Poleg tega pa vzbujajo dodaten dvom še njegove navedbe na Policijski postaji Črnomelj, da je njegova ciljna država Francija, kjer ima brata. Zato je odločila, da se mu omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne bi bil primeren, saj pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika). Sklicevala se je še na sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 34672014. Ker so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot tudi v skladu z drugim odstavkom istega člena razlogi za omejitev gibanja na območju Centra za tujce, je toženka odločila, kot navedeno.

3. Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov in zaradi kršitve njegovih ustavnih pravic. Navedel je, da se toženka ne more sklicevati na sodbo, I Up 346/2014, saj ne gre za tak primer. Ravno nasprotno pa iz sodbe, I U 495/2016 izhaja, da samo dejstvo, da tožnik nima dokumentov, ni razlog za tožnikovo pridržanje ter da je dvom v tožnikovo istovetnost podan le, če tožnik med postopkom spreminja svoje osebne podatke. Tega tožniku ni možno očitati. Iz sodbe, I U 647/2018 pa še izhaja, da je razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan le, če obstaja očiten dvom v istovetnost prosilca, kar v tem primeru tudi ni. Toženka ni ne zatrjevala, ne izkazala, da bi tožnik kdaj povedal drugačne osebne podatke. Iz obrazložitve je očitno, da se tožniku očita le, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Nadalje se toženka sklicuje na statistične podatke glede razlogov za omejitev gibanja v Centru za tujce. Pri tem pa tožnik ves čas nastanitve v azilnem domu (od registracije na policiji 27. 3. 2018 do prvega izrečenega ukrepa omejitve gibanja dne 5. 4. 2018) ni izkoristil teh domnevnih pomanjkljivosti azilnega doma in zapustil države. Zato je ukrep nesorazmeren. Skliceval se je še sodno prakso Ustavnega sodišča in ESČP, zlasti na sodbo Al Chodor. Tožnik je še navedel, da se določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v postopkih priznanja mednarodne zaščite ne more uporabiti. Ker v Sloveniji ni pravne podlage za pridržanje, je tožnika treba izpustiti. Opozoril je še na sklep Vrhovnega sodišča, X DoR 7/2018, o dopustnosti revizije glede vprašanja: Ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnih kriterijev pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnika ne bi smeli pridržati, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo. Ukrep mora biti tudi sorazmeren. Če tožnik beži iz svoje izvorne države, ker je preganjan in bi ob vrnitvi v matično državo utrpel znatno škodo, pa mu država, v katero se zateče, izreče ukrep pridržanja, tak ukrep ni sorazmeren.

4. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in sicer, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja. Izvršitev sklepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 6. člen Listine). Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tako tudi sodna praksa. Tožnik je predlagal, da sodišče sklep odpravi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe kot predlagano.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer se je sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Opozorila je na prej izdane odločbe, zlasti na sodbo naslovnega sodišča, I U 791/2018. Ker tožnik v postopku zahtevka za ponovno uvedbo postopka ni predložil osebnega dokumenta, očiten dvom v njegovo istovetnost še vedno obstaja.

6. Sodišče je drugopis odgovora na tožbo toženke na glavni obravnavi vročilo pooblaščenki tožnika.

7. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, postavilo sodnega tolmača za arabski jezik B.B. Na glavni obravnavi z dne 18. 5. 2018 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 5. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka izdajo ukrepa obveznega zadrževanja oprla na obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto in pri tem ugotovila naslednje okoliščine: - da tožnik do postopka izdaje tega sklepa organu ni predložil kakršnega koli dokumenta s fotografijo, - da je v samem postopku podal nasprotujoče si izjave, zakaj pri sebi nima osebnih dokumentov, kot tudi, kaj se je zgodilo z njegovim potnim listom, saj je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 5. 4. 2018 in na osebnem razgovoru z dne 11. 4. 2018 navedel, da je potni list dal prijatelju v Turčiji, ki naj bi ga potem izgubil, ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito z dne 9. 5. 2018 pa navedel, da ima svoj potni list pri prijatelju v Turčiji, in - da tožnik v svoji izvorni državi nedvomno ima osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, za katera pa ni podal prepričljivih razlogov, zakaj jih nima s seboj. Ob podani izjavi tožnika, da je njegova ciljna država Francija (ker tam živi njegov brat), toženka tako meni, da obstaja utemeljen dvom, da je tožnik podal resnične osebne podatke, saj na tak način upa, da kasneje ne bo vrnjen v Slovenijo.

12. Sodišče se sicer načeloma strinja s toženko, da bi te okoliščine lahko vzbudile dvom v tožnikovo identiteto, saj je bilo mogoče v postopku izdaje tega sklepa to identiteto ugotavljati izključno na podlagi tožnikove izjave, se pa sodišče ne strinja, da je tožnik (že) v postopku podajal tako različne izjave, ki kažejo na obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto. Na glavni obravnavi 17. 5. 2018, kjer je bil tožnik zaslišan, je namreč na izrecno vprašanje sodišča povedal, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, ki ga je izgubil, torej se navedbe, podane pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 5. 4. 2018 in pri osebnem razgovoru 11. 4. 2018 skladajo s to izjavo. Ob tem, ko je tožnik na izrecno vprašanje sodišča tudi še povedal, da je potni list (kljub njegovemu nadaljevanju poti do Grčije in naprej) pustil pri prijatelju namenoma, torej, da ga iz Grčije ne bi poslali nazaj v izvorno državo, sodišče tako ocenjuje tožnikovo izjavo o izgubi potnega lista kot zadosti prepričljivo in zato tožniku ni mogoče očitati podajanja nasprotujočih se navedb v zvezi s potnim listom.

13. Tožnik pa je na glavni obravnavi sodišču tudi povedal, da je pridobil kopijo svojega vozniškega dovoljenja 6 oziroma 7 dni pred glavno obravnavo in jo dal socialni delavki Centra za tujce, kar naj bi bilo posredovano sodišču. Po ugotovitvi, da listine v spisu ni (kot tudi ne v dveh že zaključenih spisih istega tožnika, I U 791/2018 in I U 884/2018), se je tožnik zavezal poslati sodišču zahtevano listino v danem roku, kar je tudi storil (sodišče je te listine poslalo tudi toženki v izjavo). Po vpogledu v kopijo vozniškega dovoljenja je že na prvi pogled očitno, da gre za dokument s fotografijo iste osebe - tožnika, da vsebuje enake osebne podatke (oziroma take, kot jih je tožnik korigiral na glavni obravnavi) (kolikor je to očitno na prvi pogled za sodišče): ime, priimek, rojstni datum. Enake osebne podatke je podajal tožnik tudi ves čas med postopkom in na sodišču. Sodišče tako sodi, da je glede na primerjavo kopije dokumenta in navedb o osebnih podatkih v postopku, še zlasti, ker je tožnik očitno sledil toženkinim navodilom in si pridobil (vsaj kopijo) osebnega dokumenta s fotografijo, očiten dvom v istovetnost odpadel. Tožnik je sicer sodišču posredoval še kopijo (verjetno) osebne izkaznice, vendar pa je ta kopija tako slaba in nečitljiva, da je sodišče ne more upoštevati. Tako tudi pridobitev dokumentov s strani tožnika kaže na to, da tožnik namerava sodelovati z organom, kot tudi, da želi ovreči toženkin dvom v identiteto. Toženka je v odgovoru na posredovane listine sicer navedla, da še vedno dvomi v tožnikovo istovetnost, ker gre za slabe fotografije, na podlagi katerih ni mogoče preveriti pristnosti dokumenta, ob tem pa je tožnik za posredovanje teh listin potreboval precej časa (več kot mesec dni), kar je glede na sedanji razvoj tehnologije precej nenavadno, vendar pa sodišče kljub tem navedbam toženke, ki jim je mogoče slediti v določeni meri, ocenjuje, da ni več mogoče sprejeti toženkinih razlogov za sprejeto odločitev. Ob tem pa sodišče tudi dodaja, da zgolj zaradi dostopnosti sedanje tehnologije ni mogoče šteti kot ''nenavadno'', da tožnik že prej ni uspel pridobiti teh listin, saj ne toženki in ne sodišču niso znani (konkretno) pogoji oziroma razmere, v katerih je tožnik živel (in njegova družina še živi) v izvorni državi in posledično kakšni so razlogi za posredovanje dokumentov toženki v (relativno precej) dolgem času. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati sodba sodišča v zadevi, I U 964/2018, saj je šlo v zadnje navedeni zadevi za drugačne okoliščine (poleg slabe fotografije v osebnem dokumentu tudi niso bili razvidni osebni podatki tožnika v spisu I U 964/2018, kar pa v tem primeru - kot že povedano - ne drži). Iz vseh podatkov spisa, kot tudi iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, pa tudi izhaja, da tožnik navaja ves čas enake osebne podatke (na glavni obravnavi jih je - kot že povedano - tožnik tudi popravil v delu pravilnega zapisa imena in priimka), torej ni niti izkazano, da bi tožnik navajal različne osebne podatke, glede na povedano pa zato tudi ni mogoče slediti toženkinemu izvajanju o obstoju dvoma tudi iz tega razloga.

14. Iz tožnikove izjave o tem, da je njegova ciljna država Francija, pa bi se sicer res dalo sklepati, da tožnik ne namerava ostati v Sloveniji, vendar pa zgolj ta okoliščina ne more utemeljevati izreka ukrepa, še zlasti, ker je tožnik že med postopkom (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 4. 2018, kot tudi v nadaljevanju) pojasnil, da si je premislil, saj mu brat v Franciji ne more pomagati, ker nima denarja, za pridobitev francoskega vizuma pa bi potreboval veliko denarja. V zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji pa je tudi povedal, da je vložil prošnjo ustno, pa so ga zavrnili, pisno pa prošnje niti ni podal, na Hrvaškem pa prošnje niti ni želel vložiti, ker je slaba situacija. Po oceni sodišča je (vsaj do določene mere) tožnik tudi razloge za vložitev prošnje v Sloveniji (precej) smiselno pojasnil, zato tudi v tem delu razlagi toženke ne more slediti.

15. Sodišče tako ocenjuje, da okoliščine, ki jih je toženka navedla glede obstoja očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, nedvomno ne dosegajo pravnega standarda ''očitnosti'', ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja prej navedeno zakonsko besedilo in na kar utemeljeno opozarja tožnik.

16. Tožnik toženki sicer tudi očita, da je odločitev o omejitvi gibanja sprejela (tudi) na 68. člena ZTuj-2, katerega uporaba v takih primerih po mnenju tožnika sploh ne more priti v poštev, kar pa ne drži (oprla se je na 84. člen ZMZ-1), zaradi česar se sodišče do primernosti uporabe te določbe za ta postopek ne bo opredeljevalo.

17. Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, prav tako je napačno uporabila določbe materialnega prava, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

18. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, tj. med drugim, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tej zadevi je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot toženka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu, torej, da se preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.

19. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

20. Sodišče ugotavlja, da je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

21. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.