Jedro

Pritožnica ne more uspešno uveljaviti razlage, da za vse gospodarske pogodbe (ki v smislu 349. člena OZ namreč pomeni le, da so jo med seboj sklenili gospodarski subjekti – 13. člen OZ) zastaranje teče „od dobave blaga oziroma izvršitve dela“. To ne ustreza niti sami dikciji zakona, po kateri zastaranje teče za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

349. člen OZ ureja zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb. Namen 349. člena je določiti splošni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Glede preostalega pa veljajo splošna pravila o zastaranju (kdaj začne zastaranje teči, nastop zastaranja ...).

Gospodarska pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zato pravilno izpostavilo, da za pridobitev pravice do plačila in posledično začetek teka zastaranja ni pomemben čas izdelave naročenega orodja, temveč nadaljnje pravno dejstvo prevzema opravljenega posla.

Če naročnik svoje dolžnosti prevzema in pregleda izvršenega posla brez utemeljenega razloga ne izpolni ali se morebiti prevzemu in pregledu izvršenih del celo izmika, podjemnik pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti, ko nastopi domneva prevzema.

Ustni dogovor o izdelavi orodja (tj. dogovor, po katerem se podjemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa da mu bo zato plačal) ima naravo podjemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 69/2011 z dne 9. 11. 2011 ostane v veljavi za 10.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2010 do plačila in za stroške izdaje plačilnega naloga v znesku 315,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 do plačila (I. točka izreka) ter da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki tudi stroške nadaljnjega postopka v znesku 1.239,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo za izdelavo orodja za brizganje ohišja luči „L.“ (ki obsega orodje ohišja luči „L.“, orodje stropnega pokrova, orodje za lijak pregiba - guma, testno orodje za gel pregiba, testiranje) v znesku 10.680,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje do plačila.

6. Sodišče prve stopnje je o zahtevku prvič odločilo dne 24. 5. 2013 (in sicer da plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 69/2011 z dne 9. 11. 2011 ostane v veljavi za 10.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2010 do plačila in za stroške izdaje plačilnega naloga v znesku 315,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 do plačila (I. točka izreka), da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 69/2011 z dne 9. 11. 2011 razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 10.680,00 EUR za obdobje od 1. 4. 2009 do 25. 3. 2010 in tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) ter da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki tudi stroške nadaljnjega postopka v znesku 1.682,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka)).

7. Takšno odločitev je v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) s sklepom I Cpg 1186/2013 dne 8. 10. 2014 pritožbeno sodišče razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrdilo je namreč pritožničinemu očitku, da se prvostopenjsko sodišče v sodbi z dne 24. 5. 2013 ni opredelilo do uveljavljanega ugovora zastaranja vtoževane terjatve. To je zato storilo v novem sojenju, ugovor neizterljivosti vtoževane terjatve zavrnilo ter zahtevku ponovno ugodilo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje s pritožbo ponovno graja tožena stranka. Najprej v zvezi s presojo ugovora zastaranja. V ta namen povzema stališče prvostopenjskega sodišča, da podjemnik pridobi pravico do plačila, ko konča posel, ki je bil predmet dogovorjene obveznosti, in ko naročnik ta posel prevzame - zaradi česar za pridobitev pravice do plačila in posledično začetek teka zastaranja (v obravnavanem primeru) ni pomemben čas izdelave naročenega orodja, temveč nadaljnje pravno dejstvo prevzema opravljenega posla - ter izpostavi, da takšno razlogovanje nasprotuje pravilu iz drugega odstavka 349. člena Obligacijskega zakonika(1)(v nadaljevanju OZ), po katerem zastaranje (terjatev iz gospodarskih pogodb) teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev. Navedenemu pritožbeno sodišče ne more slediti.

9. Določba drugega odstavka 349. člena OZ za predmetni spor namreč po stališču pritožbenega sodišča ni uporabljiva, saj v trditveni podlagi strank ni najti navedb o tem, da je bila izpolnitev tožeče stranke deljiva oziroma sukcesivna (tj. vrsta izpolnitev, katerih zastaranje to določilo ureja). Tudi sicer pa pritožnica ne more uspešno uveljaviti razlage, da za vse gospodarske pogodbe (ki v smislu 349. člena OZ namreč pomeni le, da so jo med seboj sklenili gospodarski subjekti – 13. člen OZ) zastaranje teče „od dobave blaga oziroma izvršitve dela“. To ne ustreza niti sami dikciji zakona, po kateri zastaranje teče za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

10. 349. člen OZ ureja zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb. Namen 349. člena je določiti splošni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Glede preostalega pa veljajo splošna pravila o zastaranju (kdaj začne zastaranje teči, nastop zastaranja ...). Tudi v obravnavanem primeru je bilo zato potrebno uporabiti določilo prvega odstavka 336. člena OZ, po katerem začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

11. Gospodarska pogodba, sklenjena med pravdnima strankama (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), je po svoji naravi podjemna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zato (na splošno - skladno s pravno ureditvijo podjemne pogodbe) pravilno izpostavilo, da za pridobitev pravice do plačila in posledično začetek teka zastaranja ni pomemben čas izdelave naročenega orodja, temveč nadaljnje pravno dejstvo prevzema opravljenega posla. Pravilno pa je ugotovilo tudi, da je v obravnavanem primeru tožena stranka sodelovalno dolžnost (v smislu neodzivnosti pri potrditvi vzorca) opustila in da je zato tožeča stranka pravico terjati izpolnitev obveznosti pridobila šele takrat, ko se je toženi stranki iztekel običajen rok, v katerem bi lahko opravila prevzem in pregled ustreznosti dobavljene nulte serije ohišja in z njim pogojene izdelave orodja(2). Če namreč naročnik svoje dolžnosti prevzema in pregleda izvršenega posla (prvi odstavek 633. člena in 641. člena OZ) brez utemeljenega razloga ne izpolni ali se morebiti prevzemu in pregledu izvršenih del celo izmika, podjemnik pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti, ko nastopi domneva prevzema.

12. Pritožnica pa v nadaljevanju obravnavane pritožbe graja, da ravno tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Torej da ni ugotovilo niti tega, kdaj naj bi zastaranje pričelo teči (ni ugotovilo natančnega datuma), zaradi česar je po njenem mnenju izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(3) (v nadaljevanju ZPP). V potrditev navedenemu se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 1032/2006 z dve 9. 5. 2007 in v njem zavzeto stališče, da je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami glede pričetka teka zastaralnega roka in glede eventualne prekinitve oziroma pretrganja zastaranja, pri čemer je sodišče pri ugotavljanju teh pravno odločilnih dejstev za odločanje o ugovoru zastaranja, vezano na trditve strank v postopku in se po uradni dolžnosti ta dejstva ne ugotavljajo.

13. Z obrazložitvijo, ki jo ponuja omenjeni sklep, se pritožbeno sodišče strinja. Pri tem pa poudarja, da je tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru kot relevantno časovno točko v smislu pretrganja zastaranja določilo 29. 9. 2011 (tj. trenutek vložitve tožbe v obravnavanem primeru). Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je bilo potrebno projekt (razvoj modela luči iz plastike - list. št. 24) zaključiti do začetka 21. bienala industrijskega oblikovanja (glede katerega je nesporno, da je potekal med 2. 10. in 2. 11. 2008) ter da je do takrat model luči iz lesa tudi izdelala (list. št. 24) oziroma da ga je toženka prevzela (list. št. 27), pa presojalo še, ali je do 2. 10. 2008 (torej v okviru zatrjevanih dejstev) tožeča stranka že pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ugotovilo je, da temu ni tako (tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti ni dokončno izpolnila s tem, ko je toženi stranki na avtocesti izročila lesen model luči) - torej, da tožeča stranka pravice terjati plačilo z dnem 2. 10. 2008 še ni pridobila. Če tožeča stranka pravice terjati plačilo s tem dnem še ni pridobila (kar logično pomeni, da je ni imela niti prej), pa zastaranje zahtevka - kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče - dne 29. 9. 2011 še ni moglo nastopiti. Vtoževana terjatev bi bila namreč zastarana zgolj v primeru, če bi tožeča stranka pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti do 28. 9. 2008. Sodišču prve stopnje pa se iz tega razloga tudi ni bilo potrebno podrobneje spustiti v presojo, kdaj točno (po začetku bienala) je tožeča stranka vzorce ohišja iz nulte serije toženi stranki dobavila in kdaj se je toženi stranki iztekel običajen rok za prevzem, saj za (dokončno) izpolnitev pogodbene obveznosti kadarkoli po začetku bienala zastaranje zahtevka na plačilo glede na datum vložitve tožbe še ni nastopilo.

14. Ker je torej sodišče prve stopnje v okviru ponujene trditvene podlage pojasnilo, da pred 2. 10. 2008 tožeča stranka pravice terjati izpolnitev obveznosti še ni pridobila in da zato do 29. 9. 2011 zastaranje še ni nastopilo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba objektivni preizkus ugovora zastaranja (kljub temu, da trenutek oziroma datum začetka teka zastaranja ni natančno ugotovljen) omogoča. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

15. Pritožnica pa neutemeljeno uveljavlja tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje skladno z 212. in 7. členom ZPP moralo šteti, da je bilo orodje izdelano in dobavljeno med 15. in 19. septembrom, kot je na zaslišanju pojasnil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Že sama namreč izpostavi, da je omenjeno časovno obdobje zakoniti zastopnik tožeče stranke navedel (šele) v okviru svojega zaslišanja. S sklicevanjem na dokaze pa pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o ugovoru zastaranja oziroma začetku teka zastaralnega roka tako pravilno ni vezalo na pritožbeno izpostavljeni datum.

16. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sporno razmerje med pravdnima strankama okarakteriziralo kot podjemno razmerje.

17. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bil predmet njene obveznosti izdelava orodja za brizganje ohišja loči „L.“, tožena stranka pa ji je bila za to dolžna plačati. Pri tem na nobenem mestu ni posebej izpostavila, da je bila omenjeno orodje dolžna izdelati iz svojega materiala. Ker se v postopku tudi ni pojavil dvom o pravni naravi sicer sporne pogodbe, pa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da ima ustni dogovor o izdelavi orodja (tj. dogovor, po katerem se podjemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa da mu bo zato plačal) naravo podjemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je opisano razmerje pravdnih strank pravno torej pravilno opredelilo ter za omenjeni zaključek ponudilo tudi zadostne razloge. Pritožbeni razlogi s tem v zvezi zato niso utemeljeni.

18. Glede preostalih pritožbenih očitkov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so (v pretežni meri) enaki kot tisti, ki jih je tožena stranka uveljavljala že v prejšnjem pritožbenem postopku. Ker jih je torej pritožbeno sodišče že obravnavalo (odločitev sodišča prve stopnje iz novega sojenja pa je z izjemo ugovora zastaranja po vsebini oziroma v odločilnih dejstvih povsem enaka kot prvotna odločitev z dne 24. 5. 2015), v nadaljevanju te obrazložitve zgolj povzema razloge iz sklepa I Cpg 1186/2013. Na nekaterih mestih jih le nekoliko razširja, saj pojasnjuje (prav tako) razširjene pritožbene očitke.

19. Upoštevaje obrambne trditve tožene stranke, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem odnosu, pač pa le z družbo A. d. o. o., s katero je sklenila pogodbo o tehničnem razvoju svetila tip „L.“, ter da je tožeči stranki na račun stroškov izdelave orodja plačala 2.880,00 EUR po navodilu družbe A. d. o. o., naj navedeni znesek plača tožeči stranki, ki jo je A. d. o. o. angažiral kot svojega podizvajalca, je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o sklenitvi podjemne pogodbe s toženo stranko (zaradi toženkinega zatrjevanja negativnega dejstva se je trditveno in dokazno breme torej preneslo na tožečo stranko), ki pa mu je tožeča stranka po presoji prvostopenjskega sodišča tudi zadostila.

20. Na sklenitev te pogodbe med pravdnima strankama je po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepalo iz sledečih ugotovitev: - poslovanje med A. d. o. o. kot izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom po pogodbi o tehničnem razvoju svetila tip „L.“ z dne 14. 8. 2008 (priloga B 2) je zajemalo le izvedbo tehničnega razvoja svetila tip „L.“ - izvajalec se je zavezal, da bo funkcionalno-tehnično razvil novo svetilo tip „L.“, izdelal dokumentacijo, po kateri bo možna izvedba v proizvodnji ter sodeloval pri uvajanju proizvoda v proizvodnjo (13. točka obrazložitve); - projekt svetila „L.“ je obsegal tri faze - oblikovanje, tehnični razvoj in proizvodnjo (13. točka obrazložitve); - družba A. d. o. o. ni bil v nobenem poslovnem odnosu s tožečo stranko in je poslovno sodeloval izključno s toženo stranko, tožeča stranka pa tudi ni bila podizvajalec družbe A. d. o. o. (izpovedba B., včasih zaposlenega pri A. d. o. o., kot jo v 12. točki obrazložitve povzema sodišče prve stopnje); - v predračunu št. Pr-06-2T8 z dne 5. 9. 2008 (priloga A 5) se je tožeča stranka izrecno sklicevala na povpraševanje tožene stranke, tožena stranka pa je kot predplačilo po tem predračunu tožeči stranki že poravnala znesek 2.880,00 EUR (13. točka obrazložitve); - tožeča stranka (zakoniti zastopnik C. osebno) je toženi stranki pripeljal prvih štiri ali pet ohišij svetila (ki jih je D. sam sestavil), kar ne bi bilo mogoče, če orodje za izdelavo ohišja ne bi bilo izdelano (izpovedba D. - delavca tožene stranke, glede izdelanega ohišja pa tudi izpovedba B.).

21. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je edini dokaz, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna podjemna pogodba, zgolj izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke in da bi bilo pri ugotavljanju obstoja ustne podjemne pogodbe lahko odločilno, če bi tožeča stranka predložila kakršenkoli listinski dokaz, da je bilo naročilo dano (npr. naročilnico, dobavnico, dopis, elektronsko sporočilo ipd.). Tak listinski dokaz, ki med drugim potrjuje obstoj ustno sklenjene podjemne pogodbe, je namreč prav toženi stranki izstavljen predračun tožeče stranke (št. Pr-06-2T8), v katerem se slednja sklicuje na povpraševanje tožene stranke (in po katerem je tožena stranka tožeči že nakazala predplačilo v znesku 2.880,00 EUR, kar je tudi pritožbeno neprerekano dejstvo).

22. Tega pa je potrebno obravnavati kot ponudbo oziroma predlog toženi stranki za sklenitev podjemne pogodbe v smislu prvega odstavka 22. člena OZ. Pogodba pa je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema (prvi odstavek 21. člena OZ). Ponudba je lahko sprejeta tudi s konkludentnim ravnanjem naslovnika ponudbe (18. člen OZ). V smislu drugega odstavka 28. člena OZ pa je takšno konkludentno ravnanje tudi (delno) plačilo po predračunu. Tega je v obravnavanem primeru tožena stranka nesporno izvedla.

23. Skladno z obrazloženim je torej tožeča stranka zlasti z izpovedbo B. ter predračunom in njegovim delnim plačilom (list. št. 27) uspela izpodbiti toženkino obrambo, da je bila tožeča stranka zgolj podizvajalec družbe A. d. o. o. To pomeni, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ustna podjemna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena, medtem ko tožena stranka po drugi strani (zgolj na podlagi izpovedbe E.) ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je bila v poslovnem odnosu zgolj z družbo A. d. o. o. (in torej ne s tožečo stranko) oziroma da je bila tožeča stranka podizvajalec družbe A. d. o. o. Logičen je zato sklep prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela z ugovorom, da s tožečo stranko ni bila v pogodbenem razmerju, pritožničino navedbo, da ji ni jasno, kaj ima sodišče v mislih v 14. točki obrazložitve, pa pritožbeno sodišče ne sprejema, saj se navedena točka obrazložitve navezuje na 13. točko obrazložitve, iz katere izhaja dokazna ocena in ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama.

24. Ker je zgolj priča E. E. - nekdanji zakoniti zastopnik tožene stranke - potrdil ugovorne navedbe, da je bila tožeča stranka na podlagi pogodbe o tehničnem razvoju svetila tip „L.“ z dne 14. 8. 2008 v odnosu z družbo A. d. o. o. (ki jo je tekom razvoja angažirala kot svojo podizvajalko za izdelavo orodja nulte serije svetil) in ker njegova izpovedba (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) sama po sebi tudi ni prepričljiva v tolikšni meri, da bi omajala verodostojnost in prepričljivost ostalih izvedenih dokazov, ki izkazujejo nasprotno (torej da sta bili v poslovnem odnosu tudi tožeča in tožena stranka), je torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da ne more pritrditi ugovoru tožene stranke, da s tožečo stranko ni bila v pogodbenem razmerju (oziroma da je bila v pogodbenem razmerju zgolj z družbo A. d. o. o.), povsem utemeljen. Tožena stranka namreč ni zmogla takšnega dokaznega gradiva, ki bi potrdil njene ugovorne navedbe v zvezi s pomanjkanjem pasivne legitimacije oziroma izpodbil trditve tožeče stranke o obstoju ustne podjemne pogodbe, sklenjene med njo in toženko.

25. Tožena stranka sodišču prve stopnje v nadaljevanju neutemeljeno očita tudi bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi prekoračilo trditveno podlago tožbe s tem, ko je na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke (in vsebino drugih dokazov) „štelo, da je tožena stranka (pravilno tožeča stranka) že z navedenimi izpovedbami zadostila dokaznemu bremenu, da je orodje izdelala“. Dejstvo izdelave orodja je namreč tožeča stranka ves čas zatrjevala, in sicer v prvem odstavku IV. točke pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2012 (da „je orodje izdelala ...“). Ker civilni pravdni postopek ne pozna nobenih (formalnih) dokaznih pravil, pa je dejstvo, da je orodje izdelala, tožeča stranka lahko dokazala tudi z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika, ne samo s predložitvijo fotografije. Morebiti bi ta sicer res bila najprimernejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, vendar pa to ne pomeni, da tožeča stranka izdelave orodja ni mogla dokazati z zaslišanjem prič B. in D. ter svojega zakonitega zastopnika C. Dejstva izdelave orodja pa ni mogoče enačiti z njegovo dobavo toženi stranki.

26. A tudi slednje izhaja iz izpovedbe D. in B. Oba sta namreč izpovedala, da sta sama v rokah držala izdelek, narejen z izdelanim orodjem, D. pa je izpovedal celo, da je prvih štiri ali pet ohišij pripeljal C. osebno in da jih je priča sama sestavila. Prav izročitev ohišja pa logično predpostavlja tudi predhodno izdelavo orodja za izdelavo ohišja. Čim pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ohišje svetila dobavila toženi stranki, se kot nesprejemljivo izkaže pritožbeno sklicevanje na v predračunu dogovorjeno zapadlost plačila šele po toženčevi potrditvi vzorcev. Vzorce je tožena imela na voljo za preizkus, pa je očitno to sodelovalno dolžnost opustila. Njene neodzivnosti v smislu nepotrditve vzorca zato ni mogoče interpretirati kot nepotrditve.

27. Najkasneje ob izročitvi vzorca ohišja je bila tožena stranka seznanjena, da je izdelano tudi orodje za izdelavo ohišja. Če in ko sama ni bila (več) zainteresirana za masovno proizvodnjo ohišij, ki naj bi jo izvajala po izpovedbah zaslišanih C. in D., pa je imela vseeno možnost, da izdelano orodje prevzame. Tožena stranka namreč ne navaja, da jo je tožeča stranka pri prevzemu kakorkoli ali kadarkoli ovirala. S sklicevanjem na tretji odstavek 642. člena OZ, po katerem je podjemnik upravičen zahtevati plačilo za opravljeno delo šele, ko naročnik delo potrdi, pa tožena stranka, kot že obrazloženo, ne more uspeti. Že iz besedila navedene določbe namreč izhaja sodelovalna dolžnost naročnika, da delo prevzame, Če to dolžnost prekrši, mu zato ni mogoče nuditi pravnega varstva.

28. Glede na obrazloženo se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče po izvedbi dokaznega postopka in z uporabo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP (po skrbni presoji vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj) vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je odločilna dejstva ugotovilo zgolj na podlagi izpovedbe C. in mimo ustrezne trditvene podlage in zato arbitrarno, s tem pa kršilo načelo dispozitivnosti pravdnega postopka, s čimer naj bi bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravica do sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave. Tožeča stranka je namreč vsa pravno relevantna dejstva zatrjevala v svojih vlogah (o sklenitvi pogodbe, o svoji izpolnitvi pogodbene obveznosti) z izvedbo dokaznega postopka pa jih je prvostopenjsko sodišče le še pravilno ugotovilo.

29. Pritožbene navedbe so se torej izkazale za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se tožena stranka sama sklicuje na predračun št. Pr-06-2T8 z dne 4. 9. 2008, po katerem je tožeča stranka upravičena do preostanka plačila v 30 dneh po potrditvi vzorcev, ter dejstvo prevzema orodja vezalo na potrditev vzorcev.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US