Jedro

Tožniki so res sodediči po pokojnem J. B., ki so višino zahtevka utemeljili z višino dednega deleža, vendar ne uveljavljajo zahtevka na dednopravni podlagi, temveč verzijski zahtevek. Glede na to, da so si dediščino že razdelili, ne vzdrži pritožbena trditev, da bi lahko zahtevek kot skupnost dedičev uveljavljali le enotno. Zato gre tožnike šteti za navadne (materialne) sospornike, vrednost tožbenega zahtevka pa se posledično presoja ločeno za vsakega tožnika posebej.

Ni mogoče trditi, da je prava neuka stranka prikrajšana za dejansko in učinkovito seznanitev s pravnimi posledicami ravnanja sodišča zgolj zato, ker je te sodišče zapisalo v obrazložitvi sklepa in ne morda v izrek ali pravni pouk.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni plača prvo do šesto tožeči stranki po 1.990,00 EUR, sedmo in osmo tožeči stranki pa po 995,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 03. 2006 dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških postopka, in sicer tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki iz tega naslova povrniti 1.596,18 EUR.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno uveljavlja stvarno nepristojnost sodišča, saj je višina zahtevka 13.930 EUR, torej je za sojenje v zadevi pristojno okrožno sodišče. Tožniki niso zgolj materialni sosporniki, temveč so nujni enotni sosporniki, saj gre za zahtevek na dednopravnem temelju, dediščina pa še ni razdeljena. Sporni znesek lahko uveljavljajo le vsi tožniki skupaj. Ne drži, da toženka ni pravočasno vložila zadostnega števila odgovora na tožbo, saj je sklep sodišča prejela šele 09. 05. 2009. Toženka na pravno posledico zamude roka za odgovor na tožbo ni bila opozorjena niti v izreku niti v pravnem pouku sklepa, temveč v obrazložitvi, ki pa ne postane pravnomočna in posledično stranke ne zavezuje. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje s stroškovno posledico.

V pritožbi zoper sklep se toženka vsebinsko sklicuje na pritožbo zoper sodbo, hkrati pa nasprotuje tudi ločenemu odločanju o stroških, saj meni, da za takšno ravnanje sodišča ni podlage.

Tožeča stranka v odgovorih na pritožbo zoper sodbo in zoper sklep predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih odločb. Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o stvarni pristojnosti iz prvega odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožniki so res sodediči po pokojnem J. B., višino zahtevka so utemeljili z višino dednega deleža, vendar ne uveljavljajo zahtevka na dednopravni podlagi, temveč verzijski zahtevek. Toženka si je glede na tožbene trditve že pred smrtjo zapustnika prisvojila sporne premičnine, zato od nje terjajo povrnitev neupravičeno pridobljene koristi. Poleg tega iz tožbe izhaja, da so si tožniki dediščino že razdelili. Zato ne vzdrži pritožbena trditev, da bi lahko zahtevek kot skupnost dedičev uveljavljali le enotno. Ta obstaja le do delitve zapuščine, ki pa se na podlagi četrtega odstavka 146. člena Zakona o dedovanju lahko opravi tudi tako, da se sodediči dogovorijo, da postanejo solastniki posameznih zapuščinskih stvari v sorazmerju s svojimi dednimi deleži. Upoštevajoč tožbene trditve gre za tako situacijo tudi v obravnavani zadevi. Zato gre tožnike šteti za navadne (materialne) sospornike po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP, vrednost tožbenega zahtevka pa se posledično presoja ločeno za vsakega tožnika posebej.

Kolikor toženka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (v delu, kjer navaja, da bi lahko tožniki postavili zahtevek le enotno in s katerim morebiti meri na vprašanje sklepčnosti tožbe), pa je treba pojasniti, da se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi oziroma o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (tretji odstavek 338. člena ZPP). Tudi sicer pa bi bil tak pritožbeni ugovor, iz zgoraj pojasnjenih razlogov, neutemeljen.

Pritožnica prav tako neutemeljeno meni, da ji je bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz obvestila o vročitvi sklepa, s katerim je bila toženka pozvana k predložitvi dodatnega izvoda odgovora na tožbo in predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je razvidno, da je bil ta puščen v hišnem predalčniku 29. 04. 2010, obvestilo pa že 10. 04. 2009. Skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se vročitev šteje za opravljeno po preteku 15-dnevnega roka, torej s 25. 04. 2009, neodvisno od tega, kdaj je toženka pisanje dejansko prejela. Vložitev dodatnega izvoda odgovora na tožbo je bila tako dejansko prepozna, saj ga je toženka vložila 18. 05. 2009, 8-dnevni rok pa se je iztekel 03. 05. 2009. Sodišče je tako ravnalo povsem pravilno, ko je vlogo zavrglo, posledično pa na podlagi 453.a člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Na takšno ravnanje sodišča je bila toženka tudi opozorjena, pri čemer pritožba neutemeljeno meni, da zadošča le opozorilo, zapisano bodisi v izreku bodisi v pravnem pouku sklepa. Po eni strani zato, ker je šlo za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe, pravni pouk po šestem odstavku 324. člena v zvezi s 332. členom ZPP pa ima funkcijo seznanitve stranke s pravico do pravnega sredstva. Po drugi strani pa se je že Ustavno sodišče v odločbi Up-31/03 izreklo, da ni mogoče trditi, da je prava neuka stranka prikrajšana za dejansko in učinkovito seznanitev s pravnimi posledicami ravnanja sodišča zgolj zato, ker je te sodišče zapisalo v obrazložitvi sklepa in ne morda v izrek ali pravni pouk.

Sodišče je upravičeno ločeno odločalo tudi o stroških postopka. Kot je navedeno že zgoraj, gre v obravnavani zadevi za sodbo na podlagi pripoznave, posledično pa je bil postopek zaključen brez ustnega obravnavanja pred sodiščem. Zato je sodišče na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP o stroških odločilo na podlagi pravočasnega predloga tožeče stranke, vloženega po izdani sodbi.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. in 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s drugo alinejo drugega odstavka 366.a člena ZPP.

Pritožnica je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeče stranka pa na podlagi 155. člena ZPP stroške odgovorov na pritožbo, saj ti za odločitev pred sodiščem druge stopnje niso bili potrebni.