Jedro

Če je zavezanec iz 73. čl. ZDen svojo terjatev do Slovenskega odškodninskega sklada cediral, cesionar lahko stopi na njegovo mesto in uveljavlja odškodnino kot upravičenec po ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagatelju D.d.d. priznalo odškodnino za nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu, na podlagi pravnomočne odločbe Republike Slovenije, Občine Ljubljana Šiška, Sekretariata za gospodarstvo in obrt, št. 03/01-101/92 z dne 6.11.1993, v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada še v vrednosti 159,016.176,00 SIT. Slovenskemu odškodninskemu skladu je naložilo, da obveznice s pripadajočimi obrestmi v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa izroči predlagatelju.

Zoper ta sklep se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 73. čl. Zakona o denacionalizaciji, ki določa, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo dobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Odškodnina gre v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada in sicer zavezancu, ki je po prvem odst. 51. čl. ZDen zavezanec za vrnitev stvari. Pojem zavezanca se določa po materialnih določbah ZDen, predlagatelj D. d.d. pa ni bil zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja. V predhodnem upravnem postopku ni nastopal kot zavezanec in iz pravnomočne odločbe Občine Ljubljana Šiška izhaja, da je zavezanec podjetje D.d.o.o., ne pa predlagatelj. Po mnenju nasprotnega udeleženca - pritožnika predlagatelj s cesijo terjatve ni pridobil aktivne legitimacije, saj status zavezanca določba materialni predpis. Sicer pa Slovenski odškodninski sklad meni, da bi šla aktivno legitimiranemu zavezancu odškodnina le za tiste vrnjene nepremičnine, ki bi se po določbah ZDen upravičencu lahko vrnile v naravi. Kot pa je razvidno iz cenitve izvedenca M.J., pa so se v času izdaje odločbe o denacionalizaciji leta 1993 med sredstvi zavezanca nahajale le podržavljene nepremičnine, ki so v izvedeniškem mnenju označene kot "upravna stavba - starejši del" ter stavbna in kmetijska zemljišča. Vsi ostali objekti, ki so predmet odškodninskega zahtevka, pa so bili zgrajeni daleč po letu 1948, ko je bila upravičencema T.F. in M.O.T. nacionalizirana. Teh objektov pa zavezanec po ZDen ne bi bil dolžan vrniti v naravi oz. bi šlo za obliko odškodnine v smislu drugega odst. 2. čl. ZDen v povezavi s tretjim odst. 42. čl. ZDen. Pritožnik se sicer strinja, da pravnomočne odločbe vežejo stranke in sodišče, vendar meni, da je treba obseg in višino odškodnine presojati tudi z vidika zakonitosti vrnitve nepremičnine prejšnjem lastniku. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Prav je dati pritožbi, da D. d.d. ni prejemnik, kateremu je sklad po pravnomočni odločbi dolžan izročiti obveznice in tudi ni bil zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja v predhodnem upravnem postopku. Vendar pa se tu pojavi vprašanje cesije. Zakon o obligacijskih razmerjih v prvem odst. 436. člena določa, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali pa njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. V danem primeru terjatev, ki jo je preneslo podjetje D. d.o.o., ni povezana z osebnostjo upnika, saj ne gre za terjatev, ki bi bila strogo osebna in namenjena samo upniku. Vprašanje je, ali je prenos z zakonom prepovedan. Zakon o denacionalizaciji nima nobenih določb v tej smeri, pa tudi Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu in Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, ne. Pritožbeno sodišče tudi meni, da tudi narava terjatve ne nasprotuje prenosu na drugega, saj ne gre za terjatev, ki bi temeljila na zaupnem razmerju, kot tudi ne za terjatev, ki bi zaradi odstopa spremenila svojo vsebino. Seveda pa tudi ni brez teže izjava nasprotnega udeleženca na naroku dne 18.5.1999, ko je priznal upravičenost do odškodnine za upravno stavbo (starejši del), to je tako gradbeno vrednost kot tudi vrednost komunalne opremljenosti ter vrednost zemljišča, vse v skladu z izvedeniškim mnenjem izvedenca J.. Če predlagatelj D.d.d., po mnenju nasprotnega udeleženca izraženem v pritožbi, s cesijo terjatve ni pridobil aktivne legitimacije, se postavi vprašanje, zakaj mu je nasprotni udeleženec s to svojo izjavo del terjatve priznal. Pritožbeno sodišče torej nima nobenih pomislekov v aktivno legitimacijo predlagatelja.

Glede pritožbenih navedb o tem, da je treba obseg ter s tem višino odškodnine presojati tudi z vidika zakonitosti vrnitve nepremičnin prejšnjemu lastniku, pa pritožbeno sodišče prav tako nima nobenih pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje. Denacionalizacijska odločba z dne 6.11.1993 je postala pravnomočna in nobena od strank v tem postopku tega ne osporava. Sodišče je dolžno spoštovati pravnomočnost odločbe upravnega organa in tako višine odškodnine in obsega vrnjenega premoženja ne more ponovno presojati. Odločitev sodišča je torej tudi v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe materialnega prava, pa tudi dejansko stanje je pravilno ugotovilo. Kršitve pravil postopka pritožnik uveljavlja povsem neobrazloženo, zaradi česar je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v okviru določbe drugega odst. 350. člena, po kateri pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP in ugotovilo, da sodišče nobene take bistvene kršitve ni zagrešilo. Določbe pravdnega postopka je pritožbeno sodišče uporabilo po pooblastilu iz 37. čl. ZNP.