Jedro

Trditveno in dokazno breme, da so v obračunu zamudnih obresti navedeni datumi plačil nepravilni, je na strani tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 1,477.089,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.1992 dalje in ji povrniti izvršilne in pravdne stroške. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas pred vložitvijo tožbe. Zaradi umika tožbe pa je postopek za znesek 15.636,50 SIT ustavilo.

Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo, iz katere je razvidno, da sodbo izpodbija v obsodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka. Navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodišče je spregledalo, da so bile terjatve, za katere tožeča stranka zahteva obresti, poravnane s kompenzacijami in da torej tečejo zamudne obresti do dneva, ko so stekli pogoji za pobot in ne do dneva, ko je na virmanskem nakazilu bilo navedeno, da je kompenzacija sprovedena. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, poleg tega pa je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin o listinami samimi. Iz stroškovne odločitve ni mogoče razbrati, kakšni stroški so bili priznani tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno pavšalno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni podana. Pritožnica ni konkretno opredelila o vsebini katere listine naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z listino samo. Sodišče druge stopnje kakšnega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in listinami samimi ni našlo. Tudi dejansko stanje je glede na navedbe pravdnih strank podane do konca glavne obravnave ni niti zmotno niti nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka vse do konca glavne obravnave ni v ničemer zatrjevala, da so datumi, do katerih je tožeča stranka obračunala obresti od posameznih zneskov, nepravilni, ker da je posamezna obveznost ugasnila drugače (ob drugačnih datumih) kot je navajala in dokazovala tožeča stranka. Dokazno breme glede tega je bilo na njeni strani (219.čl. ZPP). Pritožbena trditev, da datumi plačil oz. ugasnitve posameznih obveznosti, niso pravilno ugotovljeni, zato predstavlja pritožbeno novoto, ki pa je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odst. 496.a čl. ZPP). Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ko je skrčenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo drugih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedlo, da je stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke. Iz stroškovnika pa je razvidno, da je bila zahteva postavljena določno in da je odmera stroškov pravilna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.