Jedro

Ključnega pomena v konkretni zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala v nasprotju s standardom skrbnega strokovnjaka in je zato prekršila svoje pogodbene obveznosti, spričo česar je odškodninsko odgovorna za nastalo premoženjsko škodo. Sodišče je bilo zato dolžno presoditi, ali bi pravilno ravnanje tožene stranke pripeljalo do zaželenega uspeha za tožečo stranko (preprečitev odtujitve vozil), pri čemer pa med strankama ni bilo sporno to, kar je dežurni varnostnik tožene stranke v konkretnem primeru storil (razen zaključka o lažnem alarmu), temveč je bilo sporno predvsem to, česar ni storil, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 48.581,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2015 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 7.033,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

2. Zoper to sodbo (tč. I in III izreka) se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je bila tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas v podrejenem položaju. Tožeči stranki se je omogočalo predložitev dokazov, ki se nanašajo na višino odškodninskega zahtevka, tudi po prvem naroku za glavno obravnavno. Izvedenec bi moral svoje mnenje narediti zgolj na podatkih o vozilih, ki se nahajajo v sodnem spisu. Dejstvo pa je, da je izvedenec upošteval tudi druge podatke, ki jih je pridobilo sodišče med postopkom in jih je naknadno dostavila tožeča stranka. V tej zvezi tožena stranka tudi ni imela možnosti, da se o tem izjasni. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v nasprotju z določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), upoštevaje ob tem, da tožeča stranka pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov ni bila zadosti skrbna. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno postopkovno kršitev v zvezi s pridobitvijo izvedeniškega mnenja s področja fizičnega in tehničnega varovanja. V tej zvezi pritožba opozarja, da je imela tožena stranka zgolj petdnevni rok za pripombe. Sodišče prve stopnje je mimo seznanitve pravdnih strank in mimo sprejetega dokaznega sklepa izvedencu postavilo dodatna pisna vprašanja. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišano predlagane priče M.H., ki je bil kritičnega dne neposredno zadolžen za intervencijo na objektu tožeče stranke po sproženem alarmu. To velja še toliko bolj iz razloga, ker mu izvedenec varnostne stroke v svojem mnenju očita neskrbno ravnanje pri intervenciji. Zaradi tega bi sodišče prve stopnje tej priči moralo dati možnost, da se o teh očitkih opredeli. Sodišče prve stopnje tudi ni zahtevalo plačila predujma za stroške izvedenca, kar je zelo neobičajno. S sprejetim sklepom je sodišče prve stopnje prehitevalo dogodke, saj je o temelju očitno že sprejelo odločitev, še preden bi bil lahko izvedenec varnostne stroke neposredno zaslišan. Sodišče prve stopnje prvotnega izvedeniškega mnenja najprej ni posredovalo v pregled in pripombe pravdnim strankam. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo pripomb tožene stranke na izvedeniško mnenje izvedenca varnostne stroke. Vse te pripombe je tožena stranka podala v drugi in tretji pripravljalni vlogi. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da strokovna priporočila v konkretnem primeru ne bi smela biti upoštevna, saj pravdni stranki teh priporočil nista sprejeli v pogodbeno podlago. Sodišče prve stopnje bi moralo obe pogodbi o varovanju obravnavati skupno, saj predstavljata skupno pravno podlago za obveznosti med pravdnima strankama. Sodni izvedenec se ni opredelil do trditev tožene stranke, da je bilo po sklenjenih pogodbah dogovorjeno le zunanje varovanje, ne pa tudi varovanje notranjega dvorišča in objekta. Tožeča stranka ob sklenitvi zadnje pogodbe v letu 2011 toženi stranki ni izročila ključev zunanjih vrat za dostop na dvorišče in v prodajni salon in je s tem sama določila vsebino pogodbenih obveznosti in obseg varovanja. Do vsega tega se izvedenec v svojem mnenju ni opredelil. Alarmni sistem je bil vgrajen pred sprejetjem novih standardov. V času montaže alarmnega sistema ni bilo predpisov, ki bi nalagali obvezno uporabo določenega standarda. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka o svojih ugotovitvah na kraju samem obvestiti VNC (varnostno nadzorni center), ki naj bi odredil nadaljnjo ukrepanje. VNC namreč ni bil tisti, ki bi koordiniral dogajanje na objektu. Vse zadeve, ki se nanašajo na obveščanje odgovornih oseb naročnika in dežurnih služb, izvaja namreč intervent sam. V konkretnem primeru se je alarm sprožil samo enkrat in kasnejših ponovitev ni bilo. Izvedeniško mnenje je pomanjkljivo in neobjektivno. Glede na delovanje neznanih storilcev bi se morale tudi kasneje sprožiti alarmne naprave. Sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Glede na slabo vreme in stalno prakso, ki kaže povečanje lažnih alarmov v času slabega vremena, ter upoštevanju, da z zunanje strani ni bilo vidnih znakov vloma, je intervent po mnenju tožene stranke lahko upravičeno sklepal, da gre v konkretnem primeru za lažni alarm. Tožena stranka tudi sklepa, da je bil vlom samo uprizorjen in so storilci že posedovali ključ avtomobilov ter v objekt sploh niso vstopili, saj se bi v nasprotnem primeru sprožili številni alarmi. Do vsega tega se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neposreden dostop do objekta ni bil možen, pa tudi razbitega stekla dežurni varnostnik ni mogel opaziti. Sodišče prve stopnje varnostnika niti ni zaslišalo, da bi lahko pojasnil, kako je opravil obhod objekta varovanja. Tožena stranka poudarja, da je varnostnik objekt pregledal, vendar v obsegu, kot mu je bil dostopen. Znakov vloma ali poškodb ni ugotovil, prav tako pa razbitega stekla ni bilo možno videti. V primeru, da bi se v objektu nahajala nepooblaščena oseba, bi se moralo sprožiti več zaporednih alarmov, kar pa se ni zgodilo. V skladu z določbo 36. člena Strokovnih priporočil sodišče prve stopnje teh priporočil ne bi smelo v konkretnem primeru uporabiti. Enako velja tudi za izvedenca varnostne stroke. Tudi višina tožbenega zahtevka je bila ugotovljena na podlagi kršitve procesnih pravil glede prekluzije.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki 25.5.2011 sklenili Pogodbo št. 3 o opravljanju storitev tehničnega varovanja, intervencij in prevoza denarja (v nadaljevanju: Pogodba- Priloga B24), s katero se je tožena stranka kot izvajalec storitev zavezala tožeči stranki kot naročniku storitev, da bo v času veljavnosti pogodbenega razmerja omogočala tožeči stranki na njenem objektu S. d.o.o., V, N.G.: 1. priključitev alarmnega sistema po obstoječi telefonski liniji na intervencijski center, 2. protivlomno varovanje, ki vključuje dežurno službo in intervencije po vklopu alarmnega sistema in 3. pobiranje dnevnih izkupičkov (točka I Pogodbe). S to pogodbo (ki je celoti nadomestila prej sklenjeno Pogodbo štev. 1,Priloga A9, točka IX Pogodbe), se je tožena stranka, ki je opravljala zasebno varovanje1 kot gospodarsko dejavnost, zavezala, da bo storitve tehničnega varovanja in intervencij izvajala kvalitetno in strokovno pravilno ter pravočasno (točka II Pogodbe), pri čemer bo v primeru alarmiranja poslala na kraj varovanja dežurno službo, ki bo ugotovila dejansko stanje in v primeru vloma obvestila naročnika ter druge ustrezne organizacije (točka II Pogodbe).

6. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je 10.9.2014 na objektu varovanja - prodajni salon tožeče stranke v N.G., V. V. 16, ki je bil označen kot cona 14 (Poročilo o intervenciji v Prilogi B7), ob 1.26 uri prišlo do aktiviranja alarmnega sistema, pri čemer je bil signal nemudoma posredovan v VNC, o čemer je bila tožena stranka takoj obveščena in je njen dežurni intervent (varnostnik) M. H. do območja objekta varovanja prispel že ob 1.35 uri, zapustil pa je ta objekt ob 1.42 uri z zaključkom (potem, ko je varovano območje pregledal z zunanje strani), da je bil sprožen alarm lažen (Poročilo o intervencij v Prilogi B7). V tej zvezi je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da se je omenjeni varnostnik kritičnega dne pripeljal do objekta varovanja z vozilom po cesti, ki poteka na severni strani objekta (prihod varnostnika z osebnim avtomobilom - fotografija v Prilogi B8), nakar je v sedmih minutah opravil ogled objekta v obsegu, ki je zajemal peš obhod objekta z zunanje strani na severni strani v območju poteka žičnate ograje (peš ogled, označen z rdečo barvo na fotografiji v Prilogi B8), ter obhod z vozilom, ki je bil opravljen po delu zunanje severne strani objekta in po zunanji strani objekta do vrat (vmesni prostor med tožnikovim objektom in objektom družbe V.- ogled z avtomobilom, označen s črno barvo na fotografiji v Prilogi B8). Nobenega dvoma tudi ni bilo, da varnostnik v sam objekt varovanja, ki je bil ograjen z ograjo in zaprt z vrati (kot je to razvidno iz fotografije v Prilogi B8), ni mogel vstopiti (ni imel ključev vhodnih vrat v objekt, ki je obsegal delavnico, salon in veliko zunanje dvorišče - parkirišče, imela pa jih je tožeča stranka, pri čemer je tožena stranka razpolagala s telefonskimi številkami direktorja goriške poslovne enote tožeče stranke P.K. - izpoved P.K. in priče M. O., zaposlenega pri toženi stranki in zadolženega za nadzor, česar pa tudi obravnavana pritožba ne izpodbija) in je zato nočni ogled (v času ogleda je tudi močno deževalo) lahko opravil zgolj z zunanje strani, pri čemer sporno območje varovanja tudi ni bilo razsvetljeno. Varnostnik je ob obhodu z lučjo tudi posvetil (skozi mrežnato ograjo), vendar glede na dane okoliščine primera v notranjosti ni videl ničesar spornega. Tudi izvedenec R. je potrdil, da na opisan način z zunanje strani varovanega objekta (upoštevaje nočni čas, nerazsvetljen prostor in močno deževje) razbitega stekla na plastičnem oknu garažnih vrat delavnice varnostnik nikakor ni mogel opaziti. Tega dne se je namreč ob 1.26 uri na objektu varovanja sprožil alarm, ko so neznani storilci (potem, ko so pred tem prerezali žičnato ograjo na mestu, ki loči parkirišče družbe V. d.o.o. od družbe S.d.o.o.) pristopili do dvižnih vrat delavnice ter z neznanim predmetom razbili plastično okno na garažnih vratih (kazenska ovadba v prilogi B6, pri čemer teh ugotovljenih dejstev s strani sodišča prve stopnje obravnavana pritožba ne izpodbija). Ko je varnostnik po opisanem ogledu ob 1.42 uri sporno območje zapustil, so neznani storilci razbili tudi okno v levem kotu severne stene salona in vstopili v salon, pri čemer so iz omare v salonu vzeli ključe treh avtomobilov Opel Insignia Sports Tourer in te avtomobile so neznani storilci okoli 4.14 ure tistega dne odpeljali skozi zadnji vhod varovanega območja neznano kam (potem, ko so prerezali tudi ključavnico vrat - kazenska ovadba v Prilogi B6, pri čemer tudi teh dejstev obravnavana pritožba ne izpodbija).

7. Vsa ta pravno pomembna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, pri čemer v tem delu ugotovljeno dejansko stanje tudi med pravdnima strankama ni bilo sporno. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da se kot priča zasliši M. H. ki je kritičnega dne za toženo stranko izvajal intervencijo na objektu tožeče stranke po sproženem alarmu. V zvezi z opustitvijo izvedbe tega dokaza obravnavana pritožba očita sodišču prve stopnje le to, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati omenjeno pričo iz razloga, da se opredeli do očitkov izvedenca varnostne stroke, ki mu je očital malomarno oziroma neskrbno varovanje. Vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča vprašanje potrebne skrbnosti pravno vprašanje, katerega presoja (na podlagi ugotovljenih pravno pomembnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in glede katerih obravnavana pritožba niti ne trdi, da bi jih predlagana priča lahko kakorkoli ovrgla) je v domeni sodišča. Prevzemnik posla (tožena stranka) mora namreč ravnati kot dober gospodarstvenik, pri čemer je šlo v konkretnem primeru za storitve protivlomnega varovanja v primeru intervencije po vklopu alarmnega sistema v območju varovanega objekta. Nobenega dvoma tudi ni bilo, da je šlo za odplačno gospodarsko pogodbo, pri kateri naročitelj prevzemniku posla ni dal posebnih (mimo pisne pogodbe) navodil. 8. Pravdni stranki sta se s Pogodbo štev. 3 z dne 25.5.2011 (ki je v celoti nadomestila Pogodbo štev. 1 z dne 28.11.2000, ki je prenehala veljati - točka IX Pogodbe) jasno in nedvoumno dogovorili, da bo prevzemnik posla zagotovil redno kontrolo sprejemanja signalov ter ustrezno ukrepanje: po alarmiranju bo na kraj varovanja takoj poslal dežurno ekipo, ki bo ugotovila dejansko stanje ter v primeru vloma v objekt varovanja o tem obvestila naročnika in druge ustrezne organizacije (točka II Pogodbe). Da je tožena stranka ves čas pogodbenega razmerja imela kontakt (telefonsko številko kontaktne osebe tožeče stranke) s tožečo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (izpoved P. K., vodje poslovne enote tožeče stranke v N. in priče M.O., ki je bil pri toženi stranki zaposlen vrsto let in je bil zadolžen prav za območje nadzora), čemur ne nasprotuje niti obravnavana pritožba. Prav tako ni nobenega dvoma, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila ključev zunanjih vrat za dostop na dvorišče, ki se nahaja znotraj območja objekta varovanja. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je s tem (neizročitev ključev) tožeča stranka sama določila vsebino pogodbenih obveznosti in obseg varovanja (zgolj zunanje varovanje, ne pa tudi varovanje notranjega dvorišča in objekta), kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Takšen dogovor iz Pogodbe še zdaleč ne izhaja, prav tako pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi pogodbeni stranki takšen dogovor sklenili2. Tudi obstoj potencialno vzpostavljenega kontaktnega razmerja (telefonske številke kontaktne osebe tožeče stranke, s katerim je tožena stranka ves čas pogodbenega razmerja razpolagala) med strankama nasprotuje temu posrednemu sklepanju tožene stranke glede vsebine oziroma obsega varovanja. Zato se tudi izvedenec varnostne stroke o tem vprašanju ni bil dolžan posebej opredeljevati.

9. Ključnega pomena v konkretni zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala v nasprotju s standardom skrbnega strokovnjaka in je zato prekršila svoje pogodbene obveznosti, spričo česar je odškodninsko odgovorna za nastalo premoženjsko škodo. Sodišče je bilo zato dolžno presoditi, ali bi pravilno ravnanje tožene stranke pripeljalo do zaželenega uspeha za tožečo stranko (preprečitev odtujitve vozil), pri čemer pa med strankama ni bilo sporno to, kar je dežurni varnostnik tožene stranke v konkretnem primeru storil (razen zaključka o lažnem alarmu), temveč je bilo sporno predvsem to, česar ni storil, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odločitev dežurnega varnostnika tožene stranke, da je šlo v konkretnem primeru za lažen alarm (odločitev je sprejel po sedem minutnem obhodu dela meje varovanega objekta z zunanje strani, pri čemer zaradi teme in močnega deževja sploh ni mogel videti, kakšno je stanje znotraj območja varovanega objekta, zlasti da je razbito plastično okno na dvižnih vratih delavnice tožeče stranke), odločno preuranjena, nepremišljena in strokovno napačna (neskrbna) odločitev, ki nikakor ne ustreza standardu ravnanja skrbnega gospodarstvenika na področju zasebnega varovanja. Četudi se je na novogoriškem območju v tistem času pojavljalo večje število lažnih alarmov, to nikakor ne more avtomatično pomeniti, da je bil tudi konkretni alarm lažen, upoštevaje ob tem, da tožena stranka niti ni trdila, da bi se v okviru obravnavanega objekta varovanja kdajkoli alarm sploh sprožil. V konkretnem primeru dežurni varnostnik tudi ni ugotavljal razloga, ki bi bil lahko vzrok lažnega alarma. Skrben varnostnik bi zato moral (glede na to, da z zunanje strani ograje ni mogel zaznati stanja stvari v notranjosti objekta varovanja) takoj vzpostaviti (telefonski) kontakt s kontaktno osebo tožeče stranke in od nje zahtevati navodila za nadaljnje ravnanje, zlasti v smeri zagotovitve ključev vhodnih vrat, kar bi mu omogočilo prost vstop v notranjost objekta varovanja in natančnejši pregled stanja stvari v skladu s pravili stroke v okviru varovanega dvorišča, delavnice in prodajnega salona. Ob takšnem skrbnem postopanju bi dežurni varnostnik zlahka opazil razbito okno na vhodnih vratih delavnice tožeče stranke in o tem obvestil policijo, kar bi brez dvoma pripeljalo do tega, da bi neznani storilci, ki so se ob prihodu varnostnika do območja varovanega objekta skrili oziroma potuhnili, začetega kaznivega dejanja vloma kritične noči ne mogli dokončati. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje tudi o tem, da bi se skrben varnostnik v konkretnem primeru vsaj še enkrat ali celo dvakrat v kritični noči vrnil do območja objekta varovanja in ponovno preveril stanje stvari (pa četudi zgolj z zunanje strani ograje), preden bi se dokončno odločil, da je šlo za lažni alarm. V tej zvezi je treba namreč upoštevati, da so neznani storilci v kritični noči štele okrog 04.14 ure skozi zadnji vhod parkirišča tožeče stranke odpeljali tri osebne avtomobile in s tem po več urah (alarm je bi sprožen ob 1.26 uri tiste noči) uspešno dokončali kaznivo dejanje vloma. V konkretnem primeru je bil namreč alarm sprožen takrat, ko so neznani storilci z neznanim predmetom razbili plastično okno na garažnih vratih delavnice tožeče stranke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur obravnavana pritožba ne nasprotuje.

11. Izvedba intervencije v konkretnem primeru torej ni bila ustrezna in dovolj metodična, zlasti v smeri potrebne vztrajnosti in temeljitosti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ki se je ob tem pravilno naslonilo tudi na dovolj prepričljivo pisno strokovno mnenje sodnega izvedenca varnostne stroke R.. Res je sicer, da se je omenjeni sodni izvedenec v okviru svojega pisnega izvida in mnenja skliceval tudi na Strokovna priporočila za izvajanje intervencij v zasebnem varovanju (Priloga A10), na katera se pogodbeni stranki v okviru pogodbenega razmerja nista sklicevali (jih izrecno sprejeli v okvir pogodbene podlage). Vendar pa strokovna načela hitrosti, metodičnosti, vztrajnosti, temeljitosti in dolžnosti preveritve vsake situacije (ki jih je pri odločanju upoštevalo tudi sodišče prve stopnje) sodijo v okvir ustaljenih pravil stroke in jih je skrben gospodarstvenik s področja zasebnega varovanja moral dosledno upoštevati tudi v času obravnavanega škodnega dogodka. Zaradi tega se obravnavana pritožba ne more uspešno sklicevati na določbo prvega odstavka 36. člena teh pravil, saj v konkretnem primeru ni šlo za strokovna priporočila, ki bi presegala dogovorjene pogodbene obveznosti pogodbenih strank. Po pogodbi je bila tožena stranka dolžna ves čas ravnati v skladu s pravili stroke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Tudi pritožbeni očitki, da v obravnavani zadevi VNC ni bil tisti, ki bi koordiniral dogajanje na terenu, niso pravno pomembni (glede odškodninske odgovornosti tožene stranke), posebej iz razloga, ker pritožba sama izpostavlja, da je bila tožena stranka (njen intervent) tista, ki je bila zadolžena za obveščanje odgovornih oseb naročnika ter dežurnih služb. Zaradi tega tudi ni pravno relevantna strokovna praksa o obveščanju oziroma koordiniranju vseh procesov s strani VNC. Prav tako zaradi tega pomanjkljivost oziroma neobjektivnost izvedeniškega mnenja izvedenca varnostne stroke ni vprašljiva, kot skuša to prikazati obravnavana pritožba. Sodišče prve stopnje se ravno tako ni bilo dolžno ukvarjati z vprašanjem, zakaj se alarmne naprave pri tožeči stranki (v območju objekta varovanja) niso sprožile tudi kasneje, ko so neznani storilci vdrli še v notranjost drugih varovanih poslovnih prostorov v varovanem območju (prodajni salon). V tej zvezi namreč tožena stranka niti ničesar konkretnega ni trdila, zlasti v smeri očitka tožeči stranki, da je sama odgovorna za nedelovanje alarmnega sistema v okviru prodajnega salona. Ravno tako je v popolni opreki z izvedenimi dokazi (kazenska ovadba v Prilogi B6), da je bil vlom samo uprizorjen in da so storilci že predhodno posedovali ključe avtomobilov in da v objekt sploh niso vstopili. Iz neizpodbitnih policijskih ugotovitev namreč jasno izhaja, da so neznani storilci po odhodu varnostnika razbili okno v levem kotu severne stene avtomobilskega salona in skozi nastalo odprtino vstopili v prostor salona ter iz omare v salonu vzeli kontaktne ključe treh kasneje ukradenih avtomobilov. V zvezi z vprašanjem pritožnika, zakaj se alarmni sistem pozneje ni ponovno sprožil, pa pritožbeno sodišče opozarja, da neznani storilci sploh ne bi mogli dokončati vloma in iz varovanega območja odpeljati treh osebnih vozil, če bi dežurni varnostnik po prejetem alarmu ne opustil dolžnega ravnanje (konkretno opisanega spredaj) in v nasprotju s pravili stroke preuranjeno in skrajno malomarno zaključil, da je šlo za lažni alarm. V obravnavani zadevi je dežurni varnostnik objekt varovanja nedvoumno pregledal (obhodil z zunanje strani), pri čemer tudi razbitega stekla (okna) od tam ni mogel videti. Vendar pa očitek neskrbnega ravnanja dežurnega varnostnika ni v tem, kaj je v konkretnem primeru naredil (razen, da je preuranjeno zaključil, da je šlo za lažni alarm), pač pa v tem, česar (v skladu s pravili stroke) ni storil, da bi lahko zaznal okoliščine obstoja kaznivega dejanja vloma (brez da bi tudi ugotovil, kaj je sploh razlog za sprožitev alarma). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe za zaslišanje omenjenega varnostnika kot priče v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje.

13. Nikakor (upoštevaje tudi predhodne - gornje ugotovitve oziroma zaključke pritožbenega sodišča) ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni upoštevalo pripomb tožene stranke ne pisno izvedeniško mnenje izvedenca varnostne stroke, oziroma da omenjeni izvedenec ni pisno odgovoril na vse pravno pomembne pripombe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je omenjenemu izvedencu najprej samo takoj postavilo določena pisna vprašanja, na katera je sodni izvedenec odgovoril, s čimer nikakor ni bila zagrešena bistvena postopkovna kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz spisovnega gradiva namreč jasno izhaja, da sta bili obe pogodbeni stranki ves čas sodnega postopka pravočasno seznanjeni s postopanjem sodišča in celotnim pisnim izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca varnostne stroke, pri čemer sta imeli tudi sami na voljo dovolj časa (v dopisu z dne 23.1.2017 predstavlja petdnevni rok za odgovor očitno pisno pomoto, pravilen je rok 15 dni, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo) za podajanje pisnih pripomb na pisno izvedeniško mnenje. Kot rečeno, pa je sodni izvedenec tudi pisno odgovoril na vse pravno pomembne pripombe pravdnih strank. Zaradi tega (izvedenec res ni bil neposredno zaslišan na glavni obravnavi) po oceni pritožbenega sodišča očitana procesna kršitev ni takšne narave, da bi lahko v konkretnem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

14. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku imenovalo tudi izvedenca s področja motornih vozil (glede vprašanja, ki se nanaša na samo višino škode), pri čemer pa je sodni izvedenec (kot strokovni pomočnik sodnika) opozoril sodišče prve stopnje, da posamezni relevantni podatki za oceno škode niso vsebovani v spisovnem gradivu, zato je sodišče prve stopnje postopalo v skladu s pravili o materialno procesnem vodstvu (285. člen, prvi odstavek 286. člena in prvi odstavek 286. a člena ZPP), ko je z dopisom z dne 31.3.2017 (ki je bil vročen tudi pooblaščencu tožene stranke - list. št. 155 in 156 spisa) pozvalo tožečo stranko, da v tej smeri poda navedbe in predloži dokaze, ki jih je nato sodni izvedenec pravilno upošteval tudi pri izdelavi pisnega izvedeniškega mnenja. Glede na to, da se je imela tožena stranka v postopku na prvi stopnji možnost izjasniti tudi o tem vprašanju, očitana procesna kršitev ni podana (tudi ne v smeri očitane protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

15. Iz teh razlogov je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi kršitve pogodbenih obveznosti odškodninsko odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo (ugotovljene višine škode obravnavana pritožba ne izpodbija). Pravica do povračila škode je utemeljena torej na podlagi iz 239. člena OZ. Pritožbeno sodišče je zaradi tega pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Zasebno varovanje je varovanje ljudi in premoženja na določenem območju, prostoru oziroma objektu pred nezakonitimi dejanji, poškodbami ali uničenjem z varnostnim osebjem ter sredstvi tehničnega varovanja, prvi in drugi odstavek Zakona o zasebnem varovanju - ZzasV-1, Uradni list RS, štev. 17/2011. 2 Niti ni v tej zvezi predlagala zaslišanje priče M. H..