Jedro

Plevralni plaki (tožnica 57 let), TB 1.000.000,00 SIT, strah 2.000.000,00 SIT, ZŽA 1.000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se pobijana sodba v obrestnem delu tako spremeni, da je dolžna prvotoženka primarno, drugotoženka pa subsidiarno plačati tožnici obresti od zneska 4.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero za čas od 13.5.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne, v celoti pa se zavrneta pritožbi prvotoženke in drugotoženke in v pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženki, da je primarno, drugotoženki pa subsidiarno dolžna plačati tožnici 4.000.000,00 SIT odškodnine za utrpelo in za v bodoče pričakovano negmotno škodo, ker je tožnica pri delu za toženko zaradi izpostavljenosti azbestu zbolela za azbestno boleznijo: plevralni plaki na diafragmalni plevri obeh strani. Priznalo ji je tudi obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 30.5.2003 do 4.11.2004, od 5.11.2004 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala odškodnino v višini 9.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanje za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti) je zavrnilo, tožnici pa naložilo, da mora povrniti prvotoženki pravdne stroške v višini 58.608,52 SIT.

Proti tej sodbi se pritožujejo tožnica in obe toženki.

Tožnica v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, napada zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Dosojena odškodnina se ji zdi prenizka. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo oz. ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin primera, čeprav je v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Kot okoliščini, ki jih ni upoštevalo, izpostavlja predvsem dejstvo, da je še mlada obolela za neozdravljivo poklicno boleznijo, ki se le stopnjuje in ki je pri njej znatno napredovala do te mere, da je prisotna pri njej zmanjšana sposobnost za telesni napor srednje in težje stopnje, ter okoliščino, da je pri tožnici zaradi intenzivnega strahu, ki ga občuti zaradi azbestnega obolenja, prisotna psihična omejitev, ki vpliva na funkcioniranje tožnice in ji s tem povzroča psihične bolečine zaradi zmanjševanja njenih življenjskih aktivnosti. Strah je pri tožnici prerasel v tako imenovani smrtni strah. Odškodnino bi bilo potrebno zvišati predvsem iz naslova strahu, pa tudi v obeh drugih postavkah. Tožnica pobija tudi obrestni in stroškovni del sodbe, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju omenjeni odločitvi nista obrazloženi, ni ju mogoče preizkusiti in sta tudi pravno zmotni. Njena odškodninska terjatev je nastala pred 1.1.2002, in sicer 6.7.2000, ko je bila postavljena diagnoza blage plevropulmunalne azbestoze oz. najkasneje 11.3.2002, ko je interdisciplinarna skupina strokovnjakov za verifikacijo poklicnih bolezni verificirala poklicno bolezen. Meni, da je upravičena do obresti od glavnice za čas od 1.1.2002 oz. vsaj od 11.3.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 28.6.2003 do plačila pa po višji obrestni meri. Stroškovno odločitev napada v delu, v katerem je sodišče sklenilo, da je tožnica uspela v razmerju do prve toženke v višini 41,23 %, v razmerju do drugotoženke pa v višini 70,61 %. Meni, da je tudi do prvotoženke uspela glede temelja v celoti (po višini pa 41,24 %), zato je do obeh pravdnih strank uspela v višini 70,62 % in ne kot je odločeno v sodbi, v višini 58,77 %. Sklep o povrnitvi stroškov izpodbija tudi v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se opravi pobotanje stroškov postopka, saj tožnica ob pravilni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni dolžna povrniti stroškov postopka v celoti, temveč le deloma. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Prvotoženka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov napada ugodilni del sodbe, kolikor je bila tožnici prisojena odškodnina, višja od 2.000.000,00 SIT. Meni, da sta odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter iz naslova strahu previsoki (po prvi navedeni postavki priznava 500.000,00 SIT, po drugi pa 1.500.000,00 SIT), odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnici sploh ne pripada. Najprej napada ugotovitev sodbe, da je bolezen pri tožnici napredovala. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je tožnici nastala škoda oz. bolezen napredovala že pred več kot petimi leti pred vložitvijo tožbe. Plaki so bili vidni že leta 1984, 1986. RTG iz leta 1986 v primerjavi z letom 1984 kaže nekoliko izrazitejše plake, od leta 1986 pa je stanje do danes približno enako. Interdisciplinarna skupina strokovnjakov je leta 2002 pri tožnici zaznala zgolj minimalne zadebelitve plevre levo, brez kalcinacij, kar vse kaže na to, da je zaključek sodišča brez medicinske podlage. Glede bolečin je tožnica izjavila, da jih je občutila že tri leta pred CT slikanjem, torej že leta 1997. Niti z mnenjem, niti iz njene izpovedi ni razvidno, v čem naj bi se kazala večja jakost bolečin od leta 2000. Izvedenka je navedla, da se bolečine lahko javljajo, iz česar ni razbrati nobene sigurnosti izvedenke, ampak bolj sledenje izpovedi tožnice. Zato bi v tem delu sodišče prve stopnje moralo upoštevati prvotoženkin ugovor zastaranja. Tudi trditev, da je CT slikanje škodljivo, je pavšalna in ne more biti podlaga za odmero odškodnine, ki bi bila podana edino v primeru, da bi do škode dejansko že prišlo, pri čemer je treba na tem mestu upoštevati ugovor zastaranja za vse preglede, ki datirajo več kot pet let nazaj, upoštevaje datum vložitve tožbe. Pregledi, ki jih je opravila tožnica so sicer neobremenjujoči in niso neprijetni. Previsoka je prisojena odškodnina za strah. Pri tožnici gre za najlažjo obliko azbestne bolezni, lahko bo bolezen tudi stagnirala in se razvijala tako počasi, da ne bo vplivala na preživetje tožnice. Ker je velika večina azbestnih bolnikov prav s plaki parietalne plevre, lahko tožnica vidi okoli sebe tudi take primere in ne zgolj tiste, ki zaradi težjih oblik te bolezni umrejo. Ker izvedenka ni potrdila, da je anksioznost tožnice navedena v njenem zdravstvenem kartonu, ni podlage niti zato, ali anksioznost sploh obstaja pri tožnici, še manj, da bi bila v povezavi z izpostavljenostjo azbestu. Tudi iz ekspertize dr. Ž. ni zaslediti niti omembe kakšne anksioznosti. Najbolj sporen je zaključek, da je prišlo pri tožnici do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Proti temu govori predvsem spirometrija, ki izkazuje normalno pljučno funkcijo. Tožnica v vsakdanjem življenju (za lastno oskrbo) nima težav. Te naj bi se pojavile pri telesnem naporu oz. obremenitvah. Po mnenju prvotoženke težave pri obremenitvah ne morejo biti merilo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice. Pa tudi nobena preiskava ne kaže, da je temu tako, saj sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je v ta namen predlagala prvotoženka, pri čemer je prvotoženka s tem predlogom sledila izjavi izvedenke na zaslišanju dne 4.11.2005, ko je izjavila, da v bodoče ne bo več zadoščala spirometrija za oceno pljučne funkcije, pač pa bo potrebno to ugotoviti tudi s telesno obremenitvijo. Edino okrnjena pljučna funkcija je objektivni pokazatelj zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Drugotoženka se pritožuje le zoper stroškovno odločitev, in sicer zato, ker ji je sodišče v obrazložitvi priznalo sorazmerni del stroškov v višini 77.072,33 SIT, teh stroškov pa ni vneslo v izrek sodbe.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožbi toženk pa nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi tožnice in prvotoženke zoper odločitev o glavni stvari: Tožnica se zoper v sodbi ugotovljeno dejansko stanje ne pritožuje, prvotoženka pa ga s pritožbo ni izpodbila. Vse v pritožbi napadane ugotovitve (o napredovanju tožničine bolezni, telesnih bolečinah, anksioznosti, njenih zmanjšanih življenjskih aktivnosti, škodljivosti HRCT in RTG slikanja) imajo oporo v izvedenih dokazih (predvsem v izvedeniškem mnenju sodne izvedenke), dokazna ocena je ustrezno argumentirana in prepričljiva. To pa za pritožbo ne velja. Tako je povsem pavšalna in neupravičena pritožbena graja, da je zaključek o napredovanju tožničine bolezni brez medicinske podlage. Izvid in mnenje sodne izvedenke o tem dejstvu temelji na zdravstveni dokumentaciji tožnice. Tudi nadaljnji očitki niso utemeljeni. Pri ugotavljanju tožničinih telesnih bolečin prvostopenjsko sodišče ni slepo sledilo tožnici kot namiguje pritožba. Svoje zaključke je oprlo tudi na izvedeniško mnenje, kar jasno izhaja iz sodbe. Podobno velja za ostala izpodbijana dejstva, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju in ga pritožba ni omajala. Sodna izvedenka je na vsa pravno pomembna vprašanja prvotoženke odgovorila, tudi na tista, ki jih ponovno odpira pritožba, s svojimi odgovori pa prepričala tudi pritožbeno sodišče. Z neargumentiranim nasprotovanjem njenim strokovnim ugotovitvam, dvoma v njihovo pravilnost in v pravilnost izvedeniškega mnenja prvotoženka sodišču ni vzbudila. Pravilno je bil zavrnjen tudi njen dokazni predlog za izdelavo obremenitvenega testa za tožnico, saj je bilo dejstvo, da so kljub normalni pljučni funkciji tožničine življenjske sposobnosti zmanjšane, ugotovljeno že z drugim dokazom (z izvedeniškim mnenjem). Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno trditev, da težave pri obremenitvah ne morejo biti merilo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice. Vsakdanje življenje ni le počivanje, opravljanje lažjih del in hoja po ravnem. V vsakdanjem življenju se ljudje srečujemo tudi z drugačnimi, večjimi obremenitvami in večjim telesnim naporom. Težave, ki se pri tem zaradi predmetne bolezni pojavljajo tožnici, zato nedvomno vplivajo na zmanjšane zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti.

Obe pritožbi neutemeljeno grajata materialnopravno odločitev prvostopenjskega sodišča. V sodbi ugotovljena in v pritožbi tožnice izpostavljena dejstva in okoliščine je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo. Tožnici, v času sojenja stari 57 let, je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od vtoževanih 2.600.000,00 SIT prisodilo 1.000.000,00 SIT (prvotoženka ji v pritožbi priznava 500.000,00 SIT), za strah od vtoževanih 4.300.000,00 SIT, 2.000.000,00 SIT (prvotoženka ji priznava 1.500.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od vtoževanih 2.800.000,00 SIT, 1.000.000,00 SIT (prvotoženka meni, da ji odškodnina ne gre). Tožnica ima obsežne in obojestranske plake, ki ležijo tudi višje na rebrni mreni na obeh pljučnih krilih. Ker so prisotni tudi na notranji strani pljučnih kril, nenehno delovanje srca pa povzroča gibanje v tem predelu, tožnica čuti bolečine, ki se stopnjujejo pri hitrejšem utripu, ob obremenitvah. V letu 2000 je opravila HRCT slikanje, v letu 2003 RTG slikanje, nato še preiskave pljučne funkcije, klinične preglede pri pulmologu, spirometrijo, pregledi in preiskave pa bodo potrebni tudi v bodoče. Pri njej je prisoten strah (intenzivnejši je od leta 2000 dalje), anksioznost in zaskrbljenost, zato ima težave s spanjem in je čustveno občutljiva. V mirovanju ima normalno pljučno funkcijo, ob obremenitvah nastanejo motnje (težave z dihanjem, znojenje, utrujenost, zmanjšanje telesne moči). Ne zmore več hoje v hribe, utrudi se pri hoji navzgor in po stopnicah, težje opravlja težja dela. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo načelo individualizacije (konkretne okoliščine tožnice) na drugi strani pa tudi okvire sodne prakse, ki so se izoblikovali v obravnavanju podobnih zadev. Zato ni utemeljena tožničina zahteva po še višji odškodnini iz naslova strahu, saj ni mogoče mimo objektivnega kriterija, ki je pri odmeri odškodnine enako pomemben, kot njen subjektivni odnos do bolezni, utemeljena pa ni niti zahteva prvotoženke po nižji odškodnini. Slednja neuspešno pobija tudi odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja. Razlogi sodbe so prepričljivi, sprejema jih tudi pritožbeno sodišče. Sicer pa je iz sodbe razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pri sojenju upoštevalo bolečine in težave, prisotne od leta 2000 (ko je bila ugotovljena bolezen) dalje. Obe pritožbi sta v tem delu neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev o glavni stvari (čl. 353 ZPP).

O pritožbi tožnice zoper obrestni del: Pritožba ima prav, odločitev je materialnopravno zmotna. Tožba je bila vložena 13.5.2003, od tedaj dalje do dne 28.6.2003, ko je stopil v veljavo Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) gredo tožnici zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. ZPOMZO-1 ne pozna več temeljne obrestne mere, obrestno mero predpisuje v nominalni višini. Od prisojenih obresti zato ni več mogoče odbijati TOM-a. Ne gredo pa tožnici obresti od 1.1.2002, kot je zahtevala v spremenjeni tožbi, ker ni ne zatrjevala, ne dokazala dejstev, ki bi kazala, da je prvotoženka prišla v zamudo že 1.1.2002. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (4. tč. 358. čl. ZPP).

O pritožbi tožnice in drugotoženke zoper stroškovni del: Ni res, kar pravi tožnica, da odločitev ni obrazložena. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo in ugotovilo, da ni v škodo tožnici, uspeh, ki ga pobija tožnica, pa je pravilno ugotovljen. V razmerju do prvotoženke ne znaša 70, 62 %, kot trdi tožnica, temveč 41,23 %, kot ugotavlja sodba. Prvotoženka temelju ni nasprotovala, zato ni bilo razlogov, da bi prvostopenjsko sodišče ugotavljalo uspeh tožnice v razmerju do prvotoženke, ločeno po temelju in ločeno po višini. Tudi drugotoženka s pritožbo ne more biti uspešna. Res je sicer kar pravi, da ji je sodišče odmerilo in glede na uspeh priznalo 77.072,33 SIT stroškov v obrazložitvi sodbe. Vendar pa stroški niso nastali samo njej, nastali so tudi tožnici in ker so bili višji od njenih, večji pa je bil tudi uspeh, ji tožnica ni dolžna povrniti nobenih stroškov. Tudi njej (tako kot tožnici, ki je tožila dve toženki in so zato na pasivni strani stroški višji) odločitev ni v škodo. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice, v celoti pa pritožbo drugotoženke zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnica in prvotoženka zoper odločitev o glavni stvari nista uspeli, prav tako s pritožbo ni uspela drugotoženka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. tč. 165. čl. ZPP, 1. odst. 154. čl. ZPP).