V obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Sklep, s katerim je zavrnjen rokovni predlog tožnika, nima verjetnih izgledov za uspeh in tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.
Tožba se zavrne.
1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani RoP 35/2025 z dne 24. 10. 2025.
2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper zgoraj navedeno odločitev o rokovnem predlogu Višjega sodišča v Ljubljani. Tožena stranka ugotavlja, da tožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je zavrnjen rokovni predlog ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka pojasnjuje, da s prej navedenim sklepom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, pač pa gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) ugotavlja ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v posamezni zadevi. Toženka navaja, da iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, ki zadeve rešujejo, zato ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe, kar po mnenju toženke pomeni, da je sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno že z ZVPSBNO, zato vzporedno sodno varstvo v upravnem sporu ni dopustno. Glede na navedeno toženka zaključi, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, saj nima verjetnih izgledov za uspeh v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato je njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.
3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijano odločbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču smiselno predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi, tako da tožniku dodeli BPP v predmetni zadevi. Tožnik navaja, da je tožena stranka pavšalno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne BPP. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 35/2025 z dne 24. 10. 2025 se tožniku krati pravica do ustavitve nezakonite in protiustavne izvršbe Okrajnega sodišča v Domžalah. Sklicuje se na protiustavno izvršbo ter na dejstvo, da je poslovni objekt tožnika s stroji in opremo sodno zapečaten že od leta 2006, zaradi česar mu nastaja nenadomestljiva škoda. Navaja, da ni uspel ustaviti nezakonite izvršbe, zato je tožena stranka nepravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP. Toženka ni upoštevala, da je tožnik zaradi nezakonite izvršbe brez premoženja in s prihodki ne presega finančnega kriterija. Navedeno bo dokazal z zaslišanjem sodnice A.A., ki bo pojasnila komu nastaja škoda zaradi sodnega zapečatenja poslovnega objekta in strojev tožnika. Sklepno tožnik pojasni, da bi morala država tožniku zagotoviti skrbnika, ki je odvetnik.
4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.
5.Tožba ni utemeljena.
6.V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani RoP 35/2025 z dne 24. 10. 2025.
7.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
8.Sodišče pojasnjuje, da je toženka pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.
9.Sodišče v zvezi s tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani RoP 35/2025 z dne 24. 10. 2025 pritrjuje toženi stranki, da v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
10.Glede na navedeno vložitev tožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjen rokovni predlog tožnika, nima verjetnih izgledov za uspeh in tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS
11.Sodišče kot nerelevantne za obravnavano zadevo zavrača tožbene ugovore tožnika o nezakonitosti izvršbe in zaplembe tožnikovih poslovnih prostorov. Prav tako je glede na navedeno nepotrebno predlagano zaslišanje sodnice A.A..
12.Sodišče je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj tožnik navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev v obravnavani zadevi.
13.Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).
-------------------------------
1Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 59/2021 z dne 17. 11. 2021.