Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 184/2012 z dne 13. 5. 2012 zoper obdolženega K. B. odredila pripor zaradi utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom I Ks 22862/2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Kopru in zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo istega sodišča, je zagovornik obdolženega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženemu pripor odpravi, oziroma mu podredno določi ukrep hišnega pripora, ki se bo izvajal na naslovu njegovega stalnega prebivališča v Ljubljani.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Državni tožilec je v predlogu za odreditev pripora naštel vse dokaze, iz katerih izhaja utemeljen sum ter obširno razložil svoje sklepanje o obstoju pripornih razlogov. Presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma zagovornik izpodbija z lastno dokazno oceno in tako uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Podana ni niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so vsi zbrani podatki in dokazi pravilno upoštevani in navedeni v obeh sklepih, ki imata tudi razloge o odločilnih dejstvih. Pravilen je tudi zaključek o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj je sodišče svoje zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na objektivne kot subjektivne okoliščine. V zvezi z obstojem okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, zahteva izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišča, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženemu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi izrazil nestrinjanje z mnenjem vrhovne državne tožilke in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Zahteva uvodoma opozarja na kršitev določb prvega in drugega odstavka 202. člena ZKP. Zatrjevano kršitev zagovornik utemeljuje z navedbami, da lahko sklep o odreditvi pripora zadosti kriterijem drugega odstavka 202. člena ZKP samo, če je ustrezno obrazložen in utemeljen že sam predlog državnega tožilca za odreditev pripora. V konkretnem primeru bi moral državni tožilec v predlogu za odreditev pripora (poleg navedbe, da je podan utemeljen sum) določno in konkretno opredeliti znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in podati ustrezno pravno opredelitev kaznivega dejanja, česar pa državni tožilec ni storil. Ker predlog tožilca ni vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, je bilo obdolžencu onemogočeno, da se seznani s tem, katerega kaznivega dejanja je obdolžen, kar predstavlja kršitev pravice do pritožbe oziroma ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Predlog državnega tožilca za odreditev pripora ne predstavlja pravnomočne sodne odločbe v smislu citirane določbe, zato Vrhovno sodišče vložnikovih navedb v tem delu ni presojalo (enako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 60638/2011 z dne 26. 1. 2012). Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivih dejanj v predlogu državnega tožilca v tolikšni meri konkretiziran, da iz njega izhajajo zakonski znaki kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter je na njegovi podlagi tudi mogoče preizkusiti, ali je podan utemeljen sum, da jih je obdolženec storil. 7. V zvezi s predlogom za odreditev pripora zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da predlog ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in si nasprotujejo, zato takšne kršitve vsebuje tudi izpodbijani sklep. Tako izpodbijani sklep ugotavlja, da predlog državnega tožilca vsebuje določene pomanjkljivosti, nato pa takšno kršitev prezre in izpodbijanemu sklepu prizna pravilnost in zakonitost. 8. Glede na drugi odstavek 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora (med drugim) določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 221/2001 z dne 19. 7. 2001 zapisalo, da mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Utemeljenost suma, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje je namreč mogoče preizkusiti šele, če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri življenjski primer gre. Vendar pa navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako vsebinsko dovršen in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi postopka, sodba).

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, na katero se v zahtevi sklicuje obdolženčev zagovornik, ni podana. Vrhovno sodišče je že zgoraj (pod točko 6) ugotovilo, da so kazniva dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v predlogu državnega tožilca konkretizirana v tolikšni meri, da je utemeljen sum mogoče preizkusiti. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora (dobesedno) navedla vsebino predloga državnega tožilca za odreditev pripora kot ga je podal pred preiskovalno sodnico dne 12. 5. 2012 (list. št. 693 – 695 spisa). Nadalje v obrazložitvi pa je zapisala, da okrožni državni tožilec v predlogu ni formalno v obliki stavčnega zapisa definiral, katere okoliščine so tiste, ki vodijo k zaključku, da naj bi vsa kazniva dejanja storil obdolženi, vendar pa natančno opisuje, v katerih krajevnih, časovnih in subjektivnih okoliščinah naj bi do kaznivih dejanj prišlo (sklep o odreditvi pripora, stran 4). Pri utemeljevanju suma, se je državni tožilec skliceval na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (predvsem izpisi telefonskih komunikacij), zasežene količine prepovedanih substanc (heroin in kokain) in na povezave med obdolženim in kupci prepovedanih substanc. Zunajobravnavni senat je tem razlogom pritrdil in ugotovil, da je okrožni državni tožilec določno opredelil, katerega kaznivega dejanja je K. B. obdolžen, ter podal krajevne, časovne in subjektivne okoliščine, v katerih naj bi očitano kaznivo dejanje storil (sklep zunajobravnavnega senata, stran 2). Upoštevaje sprejeto sodno prakso tudi Vrhovno sodišče zaključuje, da so obravnavana kazniva dejanja tudi v sklepu o odreditvi pripora v zadostni meri konkretizirana, dokazi navedeni v obeh sklepih pravilno ocenjeni, izpodbijana sklepa pa imata razloge o vseh odločilnih dejstvih.

10. V nadaljevanju zahteva navaja, da vsebina telefonskih komunikacij, na katerih (po njegovi oceni) pretežno temelji utemeljen sum za obravnavana kazniva dejanja, ni taka, da bi že sama zase potrjevala obstoj le-tega, zato je obrazložitev utemeljenega suma pomanjkljiva oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem zagovornik izpodbija obstoj dejanskih okoliščin, na podlagi katerih sta preiskovalna sodnica in senat okrožnega sodišča z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma ugotovila, da je obdolženi izvršil kazniva dejanja. To predstavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ( drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, ko ta izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, ni presojalo.

11. Zahtevi ni mogoče pritrditi niti v delu, ko navaja, da izpodbijani sklep ne konkretizira obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da naj bi bil pripor zoper obdolženca neizogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Vrhovno sodišče je glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave. Sodišči sta v izpodbijanih sklepih obrazložili, na podlagi katerih okoliščin sta zaključili, da je podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in za svojo presojo navedli tudi razumne razloge (sklep preiskovalne sodnice stran 5 – 6, sklep senata okrožnega sodišča stran 3). Pri tem je bila upoštevana teža in način storitve obravnavanih kaznivih dejanj, in sicer, da je v obdobju od septembra 2011 do januarja 2012 prišlo do preprodaje relativno velike količine prepovedanih substanc (kokain in heroin), kar kaže na to, da je obdolženi razpolagal z večjimi količinami drog. Ugotovljene so tudi okoliščine subjektivne narave, in sicer, da je obdolženi s preprodajo povezan zaradi pridobivanja lahkega zaslužka, saj je nezaposlen in brez rednih dohodkov. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku, da obdolženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar storilčeva ponovitvena nevarnost temelji tudi na dejstvu, da obdolženi ni bil identificiran kot nek majhen preprodajalec droge, da način komunikacije kaže na utečen in prikrit način poslovanja, da droge sam ne uživa ter da je dovolj izkušen in celo predrzen, da preprodaja na lastnem domu in ne na ulici. Vse to so tudi po oceni Vrhovnega sodišča okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo povezanost z okoljem preprodaje ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje.

12. Prav tako zmotno je stališče zagovornika, da v izpodbijanem sklepu ni konkretizirano zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom. Utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov (enako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999 in druge). V izpodbijanih sklepih je obrazloženo, zakaj je v konkretnem primeru odreditev pripora zoper obdolženega K. B. neogibno potrebna za varnost in zdravje ljudi, zato dodatno utemeljevanje glede na sprejeto sodno prakso ni potrebno.

C.

13. Kršitve, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.