Jedro

Kupec, ki je stvar pridobil od lastnika, se v skladu s 93. členom SPZ lastnikovemu vrnitvenemu zahtevku lahko uspešno upre, če ima stvar v dobroverni lastniški posesti na podlagi veljavnega pravnega naslova. Prav (veljavna) prodajna pogodba pa je tisti pravni naslov, ki upravičuje kupčevo posest stvari. Stavljenje ugovora pomeni zgolj postavitev trditev o pravnorelevantnih dejstvih ali o materialnopravnih zaključkih, ki po mnenju stranke, ki se zahtevku upira, preprečujejo njegovo utemeljenost, izkaz oziroma ugotovitev njihove resničnosti ali obstoja pa je že cilj, končna posledica uspešno uveljavljenega ugovora, je torej že odločitev, da je ugovor z vsebino, kot se zatrjuje, utemeljen. Utemeljenost ugovora pa seveda ne more biti pogoj za njegovo uveljavljanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 1.6.2004 pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu od tožene stranke zahteval izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je vprašanje, kdo je lastnik te nepremičnine, med strankama sporno, utemeljenost tožbenega zahtevka pa je odvisna od predhodne rešitve tega vprašanja. Ker prav o vprašanju lastništva sporne nepremičnine med istima strankama in pred istim sodiščem že teče pravda P 152/98, je tožena stranka sodišču predlagala, naj postopek prekine do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Sodišče prve stopnje je predlogu toženke ugodilo in iz razloga smotrnosti postopek prekinilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijani sklep o prekinitvi postopka potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP). V zahtevi pravi, da mora tožeča stranka za utemeljenost zahtevka za vrnitev individualno določene stvari po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 in nasl.; v nadaljevanju SPZ) izkazati svojo lastninsko pravico in posest toženca, kar je tožnik v tej zadevi tudi storil. Podlago morebitnim ugovorom posestnika v tožbi na vrnitev stvari določa 93. člen SPZ, iz katerega izhaja, da sme neposredni posestnik odkloniti izročitev sporne stvari samo, če je sam upravičen do posesti. Tožena stranka bi v tej pravdi utemeljenosti zahtevka tako lahko ugovarjala le, če bi izkazala svoje upravičenje do posesti. Morebitna ugotovitev lastninske pravice v pravdi P 152/98 na njeno upravičenost do posesti nima vpliva, saj bi toženka eventualno lahko imela zahtevek za izročitev nepremičnine šele v primeru, če bi v postopku P 152/98 uspela, vendar tudi morebitni uspeh v omenjeni pravdi ne more upravičiti njene posesti za nazaj. Pomembna je tudi izpovedba toženke, da je posest nad sporno nepremičnino dejansko pridobila šele na podlagi začasnih odredb, izdanih v postopku P 836/2001, ki so bile kasneje s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 43/2002 razveljavljene. Državo tožilstvo trdi, da sodišči s stališčem, da je rešitev predmetne pravde odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali je toženka na nepremičnini pridobila lastninsko pravico s kupoprodajno pogodbo ali ne, 93. člena SPZ sploh nista uporabili, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo. Odločitev v zadevi P 152/98 namreč v ničemer ne vpliva na meritorno odločitev v predmetni pravdi in ne predstavlja predhodnega vprašanja po 13. členu ZPP, zaradi česar sta to določbo in posledično določbo prvega odstavka 206. člena ZPP uporabili nepravilno, ta kršitev pa vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov. Državno tožilstvo zato predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka.

Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V lastninski tožbi za vrnitev stvari v posest (rei vindicatio), v kateri tožnik trdi, da je lastnik individualno določene stvari, in zahteva njeno vrnitev, se toženec lahko brani z različnimi ugovori. Mednje sodi tudi ugovor, da stvar, ki je predmet zahtevka, ni tožnikova npr. zato, ker je toženec sam postal lastnik stvari na podlagi priposestvovanja, ali zato, ker mu je tožnik sam prodal stvar. Kupec, ki je stvar pridobil od lastnika, se tako v skladu s 93. členom SPZ lastnikovemu vrnitvenemu zahtevku lahko uspešno upre, če ima stvar v dobroverni lastniški posesti na podlagi veljavnega pravnega naslova. Prav (veljavna) prodajna pogodba pa je tisti pravni naslov, ki upravičuje kupčevo posest stvari.

V predmetni zadevi je tožena stranka s sklicevanjem na t.i. kupno pogodbo s tožnikovo univerzalno pravno prednico uveljavljala prav tak ugovor, to je ugovor že prodane (in izročene) stvari (exceptio rei venditae et traditae). Državno tožilstvo ima sicer prav, ko trdi, da je tožnik z dedovanjem po svoji teti H. T., ki je kot lastnica nepremičnine vpisana v zemljiški knjigi, s trenutkom njene smrti pravno formalno postal lastnik nepremičnine. Vendar je v zmoti, ko pravi, da bi v predmetni pravdi za vrnitev v posest toženka lahko ugovarjala utemeljenosti zahtevka šele, če bi (poprej) izkazala svoje upravičenje do posesti. Stavljenje ugovora namreč pomeni zgolj postavitev trditev o pravnorelevantnih dejstvih ali o materialnopravnih zaključkih, ki po mnenju stranke, ki se zahtevku upira, preprečujejo njegovo utemeljenost, izkaz oziroma ugotovitev njihove resničnosti ali obstoja pa je že cilj, končna posledica uspešno uveljavljenega ugovora, je torej že odločitev, da je ugovor z vsebino, kot se zatrjuje, utemeljen. Utemeljenost ugovora pa seveda ne more biti pogoj za njegovo uveljavljanje.

Zaradi obrambe tožene stranke z omenjenim ugovorom sodišče v tej vrnitveni pravdi ne more odločiti, ne da bi prej rešilo vprašanje veljavnosti oziroma obstoja t.i. kupne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in tožnikovo univerzalno pravno prednico H. T., ki je med strankama sporno. To vprašanje, kot sta pravilno menili sodišči prve in druge stopnje, v predmetni zadevi predstavlja predhodno vprašanje. Če bi se namreč izkazalo, da je bila ta pogodba veljavno sklenjena, je tožena stranka ob upoštevanju drugega odstavka 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.) do posesti na sporni nepremičnini upravičena tudi v razmerju do tožnika in ta zato z vrnitvenim zahtevkom ne bo uspel. In obratno, ugotovitev neveljavnosti pogodbe bi pomenila neutemeljenost ugovora tožene stranke in posledično utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker pa prav veljavnost oz. obstoj t.i. kupne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, iz katerega naj bi izhajala obveznost prenesti lastninsko pravico na sporni nepremičnini, predstavlja jedro spora, glavno vprašanje, o katerem pred istim sodiščem že teče druga pravda, to je pravda za izstavitev za vknjižbo sposobne listine z opr. št. P 152/98, sodišči z odločitvijo o prekinitvi postopka do pravnomočne odločitve v tej pravdi z namenom smotrnejše, ekonomičnejše izvedbe postopka nista ravnali v nasprotju z določbami ZPP.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani, je bilo zahtevo za varstvo zakonitosti potrebno kot neutemeljeno zavrniti (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).