Jedro

Delo tožnice v italijanskem uredništvu kot „koordinator programa“ brez znanja italijanskega jezika ni mogoče, zato tožnici dodatek za dvojezičnost pripada, in sicer na podlagi 28. člena ZSPJS, ki določa, da dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski in madžarski jezik tudi uradni jezik, pripada, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici priznati in izplačati dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2010 (I. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati del plače iz naslova dodatka za dvojezičnost in sicer za mesec avgust in september 2008 v višini 67,79 EUR mesečno, za čas od oktobra 2008 do decembra 2008 v višini 69,22 EUR mesečno, za čas od januarja 2009 do decembra 2009 v višini 71,31 EUR mesečno, za čas od januarja 2010 do junija 2010 v višini 71,65 EUR mesečno in od julija 2010 do decembra 2010 v višini 71,92 EUR mesečno, od teh zneskov izplačati predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja, tožnici pa izplačati zakonske zamudne obresti od v izreku navedenih datumov zapadlosti (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 469,92 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne pravdne stroške. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, da se dodatek za dvojezičnost tožeči stranki prizna od 1. 8. 2008 dalje, kljub temu, da je bila tožeča stranka zaposlena na delovnem mestu, za katerega tožena stranka kot pogoj ni določala znanje italijanskega jezika, ni v skladu z materialnim pravom. Višino dodatka določi javnemu uslužbencu njegov predstojnik na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela. Generalni direktor tožene stranke je dne 8. 9. 2008 sprejel Kriterije za določanje višine dodatka za dvojezičnost, nato pa dne 15. 1. 2010 Merila za določanje višine dodatka za dvojezičnost. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) govori o dveh kriterijih, ki sta pomembna za določitev višine dodatka. To sta zahtevana stopnja znanja italijanskega jezika in dejanska uporaba italijanskega jezika pri opravljanju dela. V dokaznem postopku je sodišče raziskalo dejansko stanje le glede dejanske uporabe italijanskega jezika s strani tožnice na njenem delovnem mestu, zanemarilo pa je vprašanje, kakšno stopnjo znanja italijanskega jezika je na tem delovnem mestu zahtevala tožena stranka po 1. 8. 2008. V tem delu je po mnenju pritožbe sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno oziroma nepopolno, hkrati pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je ob prevedbi plačnega sistema s 1. 8. 2008 pripadalo delovno mesto „koordinator programa“, za katerega tožena stranka ni zahtevala znanja jezika narodnosti oziroma italijanskega jezika, kot je sledilo tudi z opisa navedenega delovnega mesta, ki ga je tožnica prejela skupaj z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa bi moralo pri sprejemanju svoje odločitve v konkretnem primeru upoštevati tudi specifiko prevedbe plačnega sistema pri toženi stranki, ki pred uveljavitvijo sprememb ZSPJS ni bila del javnega sektorja, zaradi česar so se morala vstopu v javni sektor prilagoditi tudi posamezna delovna mesta pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je odločitev sodišča o višini dodatka za dvojezičnost neobrazložena in pavšalna, uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da navaja pravna naziranja ustreza obveznost sodišča, da se do teh naziranj opredeli, če so pravno relevantna. Razlogi izpodbijane sodbe, glede navedenega ugovora tožene stranke so sicer skromni, vendar je iz obrazložitve razvidno, da sodišče prve stopnje s tem, ko citira prvi odstavek 28. člena ZSPJS, na podlagi katerega je direktor tožene stranke sprejel Kriterije za določanje višine dodatka za dvojezičnost, upravičena do vtoževanega dodatka. Navedeno je sodišče povzelo v 3., 6. in 7. točki obrazložitve, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem tožena stranka ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali jih je ugotovilo napačno. Dejansko so bila vsa odločilna dejstva ugotovljena kot nesporna, kar sodišče prve stopnje povzema v 5. in 6. točki izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in tožnici priznalo dodatek za dvojezičnost v višini 6 % na podlagi prvega odstavka 28. člena ZSPJS. Le-ta določa, da pripada javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski in madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Iz zapisa delovnega mesta „koordinator programa“ je razvidno, da se za opravljanje tega dela kot pogoj ne zahteva aktivno znanje italijanskega jezika, vendar aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 v 7. členu določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek v skladu s pravno podlago iz 1. člena aneksa, torej tudi 28. člen ZSPJS in v skladu z internimi akti tožene stranke. V opisu delovnega mesta „koordinator programa“ je bilo pred reorganizacijo (pred 1. 8. 2008) zahtevano aktivno znanje italijanskega jezika, ki pa se s sklenitvijo aneksa k pogodbi ni posebej opredelilo v opisu delovnega mesta.

Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku ukvarjalo z vprašanjem uporabe italijanskega jezika tožeče stranke pri svojem delu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da delo tožnice v italijanskem uredništvu kot „koordinator programa“ brez znanja italijanskega jezika ni mogoče. To so potrdile skladne izpovedbe prič (A.A. in B.B., pomočnika generalnega direktorja tožene stranke za avtohtono narodno skupnost) in sicer, da se pri opravljanju delovnih nalog „koordinatorja programa“ uporablja italijanski jezik v pretežni meri, da poteka komunikacija 100 % v italijanskem jeziku, pri urejanju podatkovnih baz in opravljanju administrativnih del pa med 70 in 80 %. Pomočnik generalnega direktorja je pojasnil, da je za delovno mesto „koordinatorja programa“ pogoj znanje italijanskega jezika in da je tožnica v celoti upravičena za priznanje tega dodatka glede na njeno delo (list. št. 45 in 46). Tožena stranka izpovedbi priče ni nasprotovala.

Neutemeljen in protispisen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje raziskalo dejansko stanje le glede dejanske uporabe italijanskega jezika s strani tožnice na njenem delovnem mestu, zanemarilo pa je vprašanje stopnje znanja italijanskega jezika na tem delovnem mestu po 1. 8. 2008. Sodišče prve stopnje je namreč kot nesporno med strankami ugotovilo tožničino aktivno znanje italijanskega jezika, kar je tožnica dokazala s predložitvijo potrdila osnovne šole – scuola elementare …., kjer je tožnica med leti 1959/1960 in 1966/1967 obiskovala osnovno šolo in potrdilo Univerze ..., Fakultete za …. o tožničinem znanju italijanskega jezika na višji ravni (A10). Tožena stranka je v skladu s peto alinejo prvega odstavka 23. člena in 28. členom ZSPJS, upoštevajoč Kriterije za določitev višine dodatka za dvojezičnost tožene stranke z dne 8. 9. 2008 tožnico obvestila, da ji kot javni uslužbenki, ki dela na območju občine, v kateri živi italijanska/madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski/madžarski jezik tudi uradni jezik in pri opravljanju svojega dela uporablja jezik narodne skupnosti poleg slovenskega jezika, pretežni del delovnega časa (več kot 70 %), bodisi v ustni ali pisni komunikaciji (višja raven jezika narodne skupnosti), pripada dodatek v višini 6 % osnovne plače. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno tožničino aktivno znanje italijanskega jezika na višji ravni, zato so nasprotne pritožbene navedbe protispisne. V skladu s Kriteriji za določitev dodatka za dvojezičnost, ki jih je sprejel direktor tožene stranke dne 3. 10. 2008 (B1) na podlagi 28. člena ZSPJS tožnici pripada dodatek v višini 6 % osnovne plače, sicer pa sama višina dodatka med strankama ni bila sporna, kar izhaja tudi iz obvestila tožene stranke z dne 16. 9. 2008 (A1).

Okoliščina, da tožena stranka pred uveljavitvijo novega plačnega sistema ni bila del javnega sektorja v smislu določb ZSPJS, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot to zmotno domneva tožena stranka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost ter izplačilo razlike v plači naložilo le za čas od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2010, ko je tožena stranka, tudi po njenih navedbah, postala del javnega sektorja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).