Jedro

Tožnik se je poškodoval med služenjem vojaškega roka pri vaji preskakovanje sklonjenega vojaka pred seboj, ki je kondicijska športna vaja. Toženka tožniku ne odgovarja za nastalo škodo objektivno, saj izvajanje opisane športne vaje ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da športne aktivnosti ne predstavljajo dejavnosti s povečanim tveganjem za poškodbe. Izvajanje vaje ni postalo nevarno zaradi okoliščin, v katerih so jo vojaki izvajali.

Toženka z neprerekanjem večine dejstev ni pripoznala obstoja predpostavk odškodninske obveznosti, kot želi prikazati revizija. Sodišče je tisto, ki presodi, ali določen sklop dejstev ustreza pojmu nedopustnega ravnanja in odgovornosti zanj.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.592.078 SIT (sedaj 14.989,48 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter z vmesno sodbo ugotovi, da je toženka tožniku po temelju v celoti odškodninsko odgovorna, glede višine pa naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču. Trdi, da je pritožbeno sodišče zavzelo povsem zmotno stališče glede objektivne odgovornosti, katera se presoja in concreto. Sodišči bi morali presojati, ali v konkretnih okoliščinah urjenje vojaških obveznikov pomeni dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti, ali pomeni povečano stopnjo nevarnosti časovno daljše urjenje nabornikov, ko so ti že utrujeni, ali pomeni povečano nevarnost urjenje v neugodnih vremenskih razmerah, ko je teren moker, ali pomeni povečano stopnjo nevarnosti neraven teren, ali pomeni povečano stopnjo nevarnosti obutev – navadne adidaske na mokri podlagi, ki ne preprečujejo drsenja ter ali pomeni povečano nevarnost za nastanek škode nenadno izvajanje vaj. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je ob pravilni uporabi materialnega prava moč ugotoviti, da pomeni vojaško urjenje v konkretnih okoliščinah izvajanje nevarne dejavnosti. Meni, da je zmotno sklepanje pritožbenega sodišča, da okoliščina, da se je poškodoval samo tožnik, ne kaže na povečano stopnjo nevarnosti. Sodišči nista ugotavljali, kako pogosta je bila tovrstna poškodba pri toženki. Ker dejansko stanje v to smer ni bilo raziskano, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Brezpredmetno je večkratno ponavljanje pritožbenega sodišča, da gre za vajo, ki jo izvajajo že osnovnošolci. Poudarja, da se izpodbijana sodba opira na pravilo, da je za poškodbe pri športu odgovoren udeleženec, saj se je ukvarjal s športom, kjer je običajno, da lahko nastanejo poškodbe. Tožniku bi bilo moč očitati, da je škodo zakrivil sam, če bi privolil v nastanek škode. Pri obveznem usposabljanju nabornikov pa pravila volenti non fit iniuria ni moč uporabiti. Ugotavlja, da se pritožbeno sodišče ni želelo ukvarjati z uveljavljanimi procesnimi kršitvami, ker je štelo, da tožnik ni izkazal protipravnosti toženkinega ravnanja. Pri tem pa je predpostavko nedopustnosti ravnanja enačilo kar s protipravnostjo, kar je povsem napačno. Nedopustnost ravnanja je opredeljena s temeljnim načelom OZ o prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ in zanjo ni potrebno, da bi bilo dejanje s pravno normo prepovedano – torej protipravno, ampak zadostuje že, da je ravnanje nedopustno. Sprašuje, ali je dopustno nabornikom povzročati telesne poškodbe. Kršitev določb pravdnega postopka naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo tudi z zaključkom, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila obutev nabornikov neprimerna. Takšno odločitev preprečujejo že splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Tudi do teh pritožbenih trditev se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Nadalje sprašuje, kdaj in kakšna so bila navodila, ki so jih dobili vojaki o vaji ter s čim je toženka uspela dokazati, da so tožnik in ostali vojaki takšna navodila prejeli. Sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov. Gre tudi za kršitev pravila o dokaznem bremenu in dokazovanju, saj toženka ni z ničemer dokazovala niti zatrjevala, da bi vojaki prejeli pravilna navodila. Iz sodbe ne izhaja, katere priče so povedale, da so dobili navodila. Toženka tudi ni zatrjevala, da je tožnik kršil kakršnakoli pravila in da je ravno zaradi tega prišlo do nezgode. Opozarja, da sta sodišči vprašanje nedopustnosti ravnanja (nepravilno protipravnosti) presojali tudi kot vprašanje krivde. Toženka ni nikjer zatrjevala, da tožniku ni bilo ukazano izvajanje vaj, ni zanikala obstoja škodnega dogodka, ni zanikala niti obstoja škode, niti vprašanja vzročne zveze, glede vseh teh predpostavk pa je tožnik podal trditveno podlago v tožbi. Tudi v reviziji zato ponovno izpostavlja uporabo sistema afirmativne litiskontestacije kot kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči tudi nista pravilno upoštevali pravila o dokaznem bremenu iz 131. člena OZ, ki določa, da se mora odgovorna oseba ekskulpirati. S tem sta zmotno uporabili materialno pravo ter bistveno kršili določbe ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da mu je zdrsnilo pri izvedbi odskoka in da zato ni uspel preskočiti vojaka, ko pa je želel doskočiti, je doskočil v luknjo na asfaltu in da je o poteku škodnega dogodka izostala dokazna ocena sodišč. Sodišči sta tudi kršili načelo dispozitivnosti, saj sta po uradni dolžnosti ugotavljali dejstva in upoštevali ugovore, ki jih tožena stranka sploh ni uveljavljala. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo krivdno in objektivno odgovornost toženke, ki se ni z ničemer ekskulpirala. Meni, da lahko vrhovno sodišče odloči že na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Uporabiti je treba tudi pravilo o odgovornosti casus mixtus. Vprašanje, kdo je ustvaril nastali škodi prijazno okolje, je vprašanje materialnega prava, na katerega nižji sodišči nista dali odgovora.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Ker vrednost zavrnjenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode znaša 92.078 SIT (sedaj 384,23 EUR), revizija proti njemu ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka 26. 5. 2002, - da se je poškodoval pri vaji preskakovanje sklonjenega vojaka pred seboj, ki je kondicijska športna vaja, katero izvajajo že otroci v osnovni šoli, - da je ta vaja potekala tako, da je poveljnik izmenjaje določil, da naj se skloni vojak s številko ena ali pa vojak s številko dve, vojak za njim pa se je z rokami naslonil na njegov hrbet in ga preskočil v raznožki, - da so bili vojaki pred vajo opozorjeni na pravilnost njenega izvajanja, med drugim tudi na neravno podlago in da so pred vadbo izvedli pripravljalne, raztezne oziroma ogrevalne vaje, - da je do poškodbe prišlo na neravnem in luknjastem dvorišču vojašnice, ko so vojaki tekli po cesti znotraj vojašnice, ki je deloma asfaltirana, deloma pa prekrita z betonskimi ploščami in je na nekaj mestih dokaj slaba, - da je bil teren tožniku znan, saj je po njem tekel že dvakrat ali trikrat pred dnem, ko se je poškodoval, - da je tedaj deževalo, zato so bila tla tudi mokra in spolzka, - da so vadili v športni opremi in v navadnih športnih copatah, - da je do poškodbe prišlo proti koncu vadbe, ko so bili vojaki do določene mere utrujeni, vendar je bil tožnik do tedaj na služenju vojaškega roka že en mesec in je pridobil ustrezno kondicijo.

8. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči pravilno zaključili, da toženka ne odgovarja tožniku za nastalo škodo objektivno, saj izvajanje opisane športne vaje ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da športne aktivnosti ne predstavljajo dejavnosti s povečanim tveganjem za poškodbe (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 83/2006 z dne 8. 5. 2008, II Ips 551/2007 z dne 10. 7. 2008, II Ips 562/2005 z dne 7. 12. 2006, II Ips 578/2003 z dne 10. 11. 2004, II Ips 663/2003 z dne 29. 12. 2004, II Ips 330/2002 z dne 6. 3. 2003, II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001, II Ips 59/2000 z dne 13. 7. 2000, II Ips 519/1999 z dne 6. 4. 2000, II Ips 365/1998 z dne 23. 6. 1999, II Ips 467/98 z dne 29. 7. 1999). Tudi vaje, pri kateri se je tožnik poškodoval, ni mogoče opredeliti za nevarno, pa čeprav so jo izvajali na ukaz oziroma nenadoma in hitro. Nižji sodišči svojega zaključka, da ne gre za dejavnost s povečanim tveganjem, nista oprli zgolj na ugotovitev, da se je poškodoval le tožnik. Za presojo nevarnosti vaje ni pomembno, koliko nabornikov se je poškodovalo pri toženki pri izvajanju te vaje, zato raziskovanje dejanskega stanja v to smer ni bilo potrebno. Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo nižjih sodišč, da izvajanje vaje ni postalo nevarno zaradi okoliščin, v katerih so jo vojaki izvajali. Pri tem sta sodišči upoštevali vse okoliščine, ki jih poudarja revizija - izvajanje vaje na neravni, luknjasti in mokri asfaltni oziroma betonski podlagi po dalj časa trajajoči vadbi v navadnih športnih copatah. Navedene okoliščine vaje namreč ne delajo tako nevarne, da ob previdnosti povprečnega posameznika poškodb ne bi bilo mogoče preprečiti. Že pritožbeno sodišče pa je v zvezi s tem utemeljeno poudarilo, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bil pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju, pri čemer ni moč prezreti, da v konkretnem primeru ni šlo za specifično vojaško vajo, temveč za športno vadbo. Vojaško usposabljanje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Tudi okoliščina, da je bilo izvajanje vaje za tožnika obvezno, nima za posledico objektivne odgovornosti države (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 316/2007 z dne 9. 10. 2008). Sodišči sta zato pravilno ravnali, ko sta ugotavljali, ali je morebiti podana toženkina krivdna odgovornost. 9. Za obstoj tovrstne odškodninske obveznosti toženke bi morali sodišči ugotoviti nedopustno ravnanje njenih delavcev ali organov (147. in 148. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nižji sodišči obstoja toženkine odškodninske obveznosti nista pogojevali s formalno protipravnostjo – z zahtevo po kršitvi predpisov, ampak sta ravnanje oseb, za katere lahko odgovarja, presojali širše - z vidika (ne)dopustnosti njihovega ravnanja. Zato revizija z nasprotnimi trditvami zavajujoče sprevrača obrazložitev izpodbijanih sodb. Stališče nižjih sodišč pa je pravilno, čeprav Ustava v 26. členu kot predpostavko odškodninske odgovornosti države določa „protipravnost“. V konkretni zadevi namreč ne gre za škodo, ki bi nastala pri izvrševanju njenih oblastnih funkcij - pa čeprav je do poškodbe prišlo v okviru oblastno predpisane obveznosti služenja vojaškega roka, pač pa za škodo, nastalo pri izvajanju športne dejavnosti. Zato je treba pri presoji toženkine krivdne odgovornosti uporabiti splošna pravila odškodninskega prava iz OZ in ustreznost ravnanja njenih delavcev presojati z vidika (ne)dopustnosti ravnanja izvajalca športne aktivnosti. Tožnik pa predpostavko nedopustnosti ravnanja zmotno enači s predpostavko nastanka škode, ko sprašuje, ali je dopustno nabornikom povzročati telesne poškodbe. Niso vse poškodbe oziroma škode nedopustne. V krivdnem načelu utemeljena odškodninska obveznost obstaja le za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem.

10. Na revizijske trditve, da sta sodišči vprašanje odgovornosti obrnili v vprašanje protipravnosti, revizijsko sodišče odgovarja, da se predpostavke odškodninske obveznosti v določeni meri prekrivajo, kar nekoliko otežuje razmejitev med obveznostima pravdnih strank, da navedeta ustrezne trditve in predlagata dokaze. Vendar ta okoliščina ne pripelje do tako skrajne situacije, v kateri bi se toženka domnevane krivde lahko razbremenila le, če bi v zvezi z obravnavanim dogodkom navedla prav vsa možna nedopustna ravnanja svojih delavcev in hkrati izkazala, da njih ni prišlo. Revizija zato zmotno zatrjuje, da bi morali sodišči ugoditi zahtevku že z uporabo sistema afirmativne litiskontestacije ter pravila o dokaznem bremenu iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki breme ekskulpacije krivde nalaga toženki. Med strankama večina dejstev, vključno z obstojem škodnega dogodka, res ni bilo spornih. Vendar to še ne pomeni, da je tožnikov zahtevek utemeljen. Nastanek škodnega primera sam po sebi še ne potrjuje obstoja nedopustnega povzročiteljevega ravnanja, ne njegove odškodninske odgovornosti. Toženka z neprerekanjem večine dejstev zato ni pripoznala obstoja predpostavk odškodninske obveznosti, kot želi prikazati revizija. Prav tako ni pripoznala tožbenega zahtevka. Sodišče je tisto, ki presodi, ali določen sklop dejstev ustreza pojmu nedopustnega ravnanja in odgovornosti zanj. Nižji sodišči pa sta s pravilno uporabo pravil o afirmativni litiskontestaciji in materialnem dokaznem bremenu ter z uporabo načela dispozitivnosti v pravdnem postopku prišli do zaključka, da ravnanje toženkinih delavcev ni bilo nedopustno. O vseh tožnikovih očitkih glede njihovega nedopustnega ravnanja sta se opredelili in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložili. Revizija jima zato neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. V zvezi z nedopustnostjo ravnanja toženkinih delavcev revizija zavajujoče opozarja, da pri obveznem usposabljanju nabornikov pravila volenti non fit iniuria ni moč uporabiti. Sodišči zaključka o pomanjkanju nedopustnosti ravnanja toženkinih delavcev namreč nista oprli na zaključek, da je tožnik v poškodbo privolil. 12. Tožnik v reviziji nadalje neutemeljeno poskuša vzpostaviti toženkino odgovornost na „mešanem naključju.“ Tudi za tako odgovornost bi moralo „škodi prijazno okolje“ nastati z nedopustnim ravnanjem toženke oziroma njenih delavcev. Pri odgovornosti za mešano naključje je značilno, da stranka zagreši neko nepravilnost, iz katere še ne nastane škoda, marveč nastane samo položaj, ki je ugoden za nastanek škode. Škoda nastane iz nekega drugega, od stranke neodvisnega vzroka, ne bi pa nastala, ko ne bi bilo nezakrivljenega položaja.(1)

13. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik tisti, ki bi moral dokazati neprimernost obutve vojakov. Tožnik je tisti, ki je vadbo pri toženki tudi zaradi neprimerne obutve utemeljeval kot nevarno ter zatrjeval, da bi nezgodo preprečila primerna vojaška obutev, ker bi preprečila, da bi noga klecnila. Tožnik izvedenca v ta namen ni predlagal, v reviziji pa tudi zmotno zatrjuje, da gre za ugotavljanje splošno znanih dejstev, ki jih ni treba dokazovati. V reviziji še nakazuje, da je do nezgode prišlo zaradi zdrsa z drsečim podplatom. Vendar pa mu je že pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da je med prvostopenjskim postopkom potek nezgode opisoval drugače. Navedel je, da je pri izvajanju vaj stopil z desno nogo v luknjo v podlagi, da je v fazi odriva z nogo naletel na rob luknje ter da mu je takrat noga klecnila in je prišlo do nezgode. Po tožnikovih trditvah do nezgode torej ni prišlo zaradi zdrsa. Zato v reviziji neutemeljeno očita nižjima sodiščema, da se do možnosti takega poteka dogodkov nista opredelili oziroma da ga nista dokazno ocenili.

14. Nižji sodišči tudi nista zagrešili očitanih kršitev zgolj s tem, da v izpodbijanih sodbah nista navedli imen prič, ki so izpovedale o navodilih za izvedbo vaje. Priča B. F. je izpovedal, kdaj in kako jim je predpostavljeni obrazložili potek vaje. Ne gre spregledati, da je tudi tožnik sam izpovedal, da jim je poveljnik pred začetkom vaje povedal, kako vaja poteka ter da tožnik kot vzroka za nezgodo slabega obvladovanja vaje zaradi pomanjkljivih navodil niti ni navajal. Sodiščema tudi ni bilo treba ugotavljati, ali je tožnik kršil kakršnakoli pravila, saj za zavrnitev zahtevka zadostuje zaključek, da ravnanje oseb, za katere toženka odgovarja, ni bilo nedopustno.

15. Ker v reviziji očitani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v dovoljenem delu in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Tako Stojan Cigoj, Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Ljubljana 2003, str. 199 in 200.