Jedro

Tožnik se po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni vrnil, zato nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, posledično je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila (četrto) prošnjo tožnika, državljana Turčije, kurdske narodnosti, za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Ugotavlja, da je tožnik že pred podajo četrte prošnje v Republiki Sloveniji trikrat samovoljno zapustil Azilni dom in bil v Republiko Slovenijo vrnjen, dvakrat iz Belgije in enkrat iz Nemčije. Svojo prošnjo je utemeljeval s splošnimi težavami, ki jih imajo pripadniki Kurdov v Turčiji ter odklonitvijo služenja vojaškega roka. Glede na že prej vložene prošnje je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil toženi stranki dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Na podlagi ravnanj tožnika in njegovih izjav ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito lažno predstavil razloge na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe malo verjetne. V nadaljevanju tožena stranka podrobno navaja razloge za svojo odločitev. Na podlagi tožnikovih ravnanj tudi ocenjuje, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz ozemlja Republike Slovenije, saj je prošnjo vložil potem, ko je bil s ponarejenim potnim listom prejet s strani policistov v PLP Brnik, z enakim namenom pa je prosilec vlagal tudi vse nadaljnje prošnje.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da prošnji za mednarodno zaščito ugodi ali prizna status subsidiarne zaščite oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Navaja pravne in dejanske razloge zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna in poudarja, da je ves čas postopka kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navajal, da ni želel služiti obveznega vojaškega roka, ker je kurdske narodnosti. Predlaga tudi, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne. Sporočila je tudi, da je tožnik dne 7. 1. 2012 samovoljno zapustil Azilni dom.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora vse čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tako tudi Upravno sodišče. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora na tožbo in vloge z dne 4. 4. 2011 izhaja, da je tožnik dne 7. 1. 2011 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbe je večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, odločba št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odločba Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, odločba št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008) V odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008 je med drugim zapisalo: „prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali se tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

Kot rečeno se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma v roku 3 dni niti do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke vanj ni vrnil, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Neutemeljen je predlog tožnika, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZS-1) se taks v postopku mednarodne zaščite ne plačuje.