Jedro

Odpis davčnega dolga je, ko gre za samostojnega podjetnika, izključen.

Sodišče toženi stranki lahko naloži izdajo upravnega akta le na podlagi utemeljene tožbe zaradi molka upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek tožnika za odpis zamudnih obresti od davka na dodano vrednost od dobropisov, izstavljenih v mesecu oktobru 2012, ker na podlagi šestega odstavka 101. člena v povezavi s petim odstavkom 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za samostojnega podjetnika posameznika ne velja 101. člen istega zakona, ki določa pogoje za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje davka za fizične osebe. Ker tožnik ne uveljavlja katere od pravic, ki mu gredo po 102. členu ZDavP-2, je na podlagi 129. člena ZUP odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-31-305/2013-2 z dne 3. 10. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami poudari, da se v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja višina tožnikove obveznosti iz naslova DDV, temveč odloča le o izpolnitvi procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o njegovi vlogi (za odpis davčnega dolga). Pogoje za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davčnih obveznosti določa zakon in ti zavezujejo tudi davčni organ, ko odloča o tovrstnih zahtevkih. Ker za samostojne podjetnike posameznike zakon (v 102. členu) omogoča le odlog in obročno plačevanje, ne omogoča pa odpisa davčnega dolga, je odločitev davčnega organa, da vlogo tožnika - samostojnega podjetnika za odpis davčnega dolga zavrže, pravilna.

Tožnik vlaga tožbo in vztraja, da bi morala tožena stranka po načelu enakosti obračunati tudi obresti od izstavljenih in priznanih dobropisov in z njimi zmanjšati njegov davčni dolg, saj tudi sama za davčni dolg obračunava zakonske obresti. V nadaljevanju tožbe opisuje razloge za nastanek davčnega dolga, ki po prepričanju tožnika, ob upoštevanju preveč vrnjenega vstopnega DDV pri izdelavi poslovnega objekta v višini 15.047,77 EUR, glede katerega se davčni urad ni opredelil vse od leta 2002, znaša 14.839,36 EUR. Ob upoštevanju obresti, ki jih je tožena stranka predhodno obračunala „na vse dobropise neizterjanih terjatev in s sodnimi postopki končanih terjatev“, pa bi se davčni dolg zmanjšal še za približno 4.000,00 EUR. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi), toženi stranki pa naloži, da se po skoraj desetih letih končno izjasni glede preveč vrnjenega vstopnega DDV. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove vloge z dne 22. 5. 2013 za odpis „obresti od izstavljenih dobropisov“. Iz vsebine navedene vloge in drugih listin, ki se nahajajo v predloženem upravnem spisu ter tožbenih navedb nesporno izhaja, da tožnik z vlogo uveljavlja odpis davčnega dolga iz naslova zamudnih obresti, ki so mu bile obračunane od zneskov zapadlega in neplačanega DDV po predloženih obračunih. Zato je davčni organ o vlogi utemeljeno odločil na podlagi določb ZDavP-2, ki se nanašajo na odpis davčnega dolga. In ker je ta, ko gre za samostojnega podjetnika, izključen, je pravilno odločil tudi, da tožnik za uveljavljanje tovrstnega zahtevka ni aktivno legitimiran.

V zvezi z zahtevki, o katerih davčni organ po navedbah tožnika ni odločil, pa sodišče pojasnjuje, da po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče toženi stranki lahko naloži izdajo upravnega akta le na podlagi utemeljene tožbe zaradi molka upravnega organa (33. in 69. člen ZUS-1). Procesne predpostavke za tovrstno tožbo so urejene v določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 28. člena ZUS-1. Ker je po navedenem izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. O stroških postopka je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.