Jedro

Strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja je podana, kadar njihovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine v času škodnega dogodka. Medicinska napaka pomeni odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico poslabšanje zdravja. Ravnanje v nasprotju s pravili stroke pomeni kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah s strani zdravstvenega izvajalca. Gre za ključno predpostavko odškodninske odgovornosti za zdravniško napako, ki jo mora dokazati pacient oziroma oškodovanec.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi bila posledica zdravniške napake zavarovanca tožene stranke. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 860,17 EUR, stranskemu intervenientu pa 1.540,92 EUR stroškov postopka.

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je tekom operativnega posega prišlo do zdravniške napake, zaradi katere ji je nastala škoda na zdravju. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da po operativnem posegu ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker bi sicer okvaro zdravja opazili različni profili strokovnjakov zavarovanke tožene stranke. Dva dni po operativnem posegu je opozarjala zdravstveno osebje zavarovanca tožene stranke, da ne more stopiti na desno nogo, ker jo stresa elektrika. Vendar ji je zdravnik odgovoril, naj večkrat poskuša vstati in stopiti na nogo, in ji predpisal analgetično terapijo. Zatrjevano ji je bilo, da njene težave sodijo v normalen potek po operaciji. Tudi v odpustnici njene težave niso navedene. Meni, da so bile spregledane oziroma niso bile obravnavane s potrebno pozornostjo. Ko pa je oteklina izzvenevala in bolečine v kolenu popuščale, je vedno bolj zaznavala moteče, vztrajajoče težave z oslabelostjo gibov v desnem stopalu in odrevenelostjo. To je v ambulantnih pregledih operaterja zamolčano. Njeno stanje sedaj kaže na nepopolno okvaro peronealnega živca desno, kar je nesporno. Glede na odsotnost predhodnih težav in izključene vse ostale vzroke je pri njej prišlo do okvare peronealnega živca med posegom ali v prvih dveh po posegu. Pri tem tožnica na omenjen možen zaplet ni bila opozorjena. Ker trpi za sladkorno boleznijo, bi morala biti na to možnost prej opozorjena, saj lahko pri takšnih bolnikih prej pride do okvare živca po posegu. Lahko je do okvare prišlo zaradi pritiska na živec med posegom ali pa takoj po posegu zaradi povojev, položaja noge ob oteklini, ki je bila prisotna. Če bi osebje to prepoznalo, bi nogo lahko postavilo v razbremenilni, pokrčen položaj, ji sprostilo povoje, načrtovala bi se lahko dodatna diagnostika z MR kolena in EMG preiskavo. Tako bi se lahko ob pravočasni diagnozi preprečilo poškodbo živca in doseglo boljše okrevanje s popolnim izboljšanjem. Ker so tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja pravno odločilne okoliščine ostale nerazjasnjene, takšne pa ostajajo tudi po zaslišanju izvedenca, bi bilo treba v postopku postaviti novega izvedenca, na kar je opozorila že tekom postopka. Nenavadno je, da izvedenec ob zaslišanju ni vedel povedati, iz katerega razloga je pri njej prišlo do poškodbe peronealnega živca. Takšno mnenje ni strokovno prepričljivo, da bi lahko sodišče nanj oprlo sodbo. Ker sodišče ni izvedlo dokaze z novim izvedencem, je kršilo 254. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Pritožba je bila poslana v odgovor toženi stranki in stranskemu intervenientu, vendar nanjo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je bila predmet sodne presoje zatrjevana odškodninska obveznost tožene stranke za tožnici nastalo škodo, ki naj bi ji jo s strokovno napako povzročilo zdravstveno osebje toženkine zavarovanke (stranske intervenientke)1. Po dejanskih tožbenih trditvah je med operativnim posegom menjave tožničinega desnega kolenskega sklepa prišlo do zdravniške napake, ki je ob nevestnem postoperativnem zdravljenju pripeljala do trajne okvare peronealnega živca desne noge.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago obravnavanega spora. Strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja je podana, kadar njihovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine v času škodnega dogodka. Medicinska napaka pomeni odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico poslabšanje zdravja. Ravnanje v nasprotju s pravili stroke pomeni kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah s strani zdravstvenega izvajalca. Gre za ključno predpostavko odškodninske odgovornosti za zdravniško napako, ki jo mora dokazati pacient oziroma oškodovanec2. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica te ključne predpostavke odgovornosti za odškodninsko odgovornost toženke ni dokazala. Ugotovilo je, da je pri tožnici prišlo do okvare peronealnega živca desne noge, ki pa ni ne v zvezi z operativnim posegom samim niti s tožničino pooperativno oskrbo, ampak je do navedene okvare prišlo kasneje.

7.Takšen zaključek temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopeda izhaja, da na okvaro peronealnega živca kaže oslabljena dorzifleksija, to je pomik stopala navzgor in pomik stopala navznoter. Moč mišic stopala, ki omogočajo gib dorzifleksije, pa kontrolirajo že medicinske sestre v enoti intenzivne terapije, kamor so bolniki po operaciji zamenjave kolenskega sklepa napoteni že takoj po prenehanju učinkovanja anestezije. To kontrolira tudi dežurni zdravnik, operater in fizioterapevti. Vsako nezmožnost omenjenega gibanja se zabeleži v medicinski dokumentaciji, saj je potrebno v primeru fizične okvare živca kirurško zdravljenje, v primeru če ni znakov za njegovo fizično okvaro, pa je potrebno opazovanje in spremljanje stanja. To je izpovedala priča dr. A. A., ki je bil udeležen pri tožničinih dnevnih pregledih po operaciji, enako sodni izvedenec ortoped, ki je večkrat poudaril, da gre za stanje, ki se nujno dokumentira v medicinski dokumentaciji. V tožničinem primeru pa v medicinski dokumentaciji ni nikjer zabeleženo, da bi imela znake oslabljene dorzifleksije desnega stopala. Tega niso zaznali in zabeležili ne medicinske sestre, ne zdravniki, niti fizioterapevti. To ni zabeleženo niti v odpustnici niti na pregledu operaterja dober mesec po operativnem posegu. O navedenih težavah tožnice pa ni zapisa niti ob kontrolah pri njenem lečečem zdravniku. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da ne dvomi, da so pri tožnici prisotne zatrjevane težave, vendar vzroka za njihov nastanek ni v morebitni nestrokovni izvedbi operacije niti kasnejšem post operativnem nestrokovnem ali malomarnem zdravljenju.

8.Po tožničinem pritožbenem mnenju navedena dejanska podlaga izpodbijane odločitve temelji na pomanjkljivem izvedenskem mnenju, ker sodni izvedenec ni razjasnil odločilnih okoliščin. Hkrati ne konkretizira, kateri bistveni zaključki izvedenca naj ne bi bili pojasnjeni3. Tako navaja, da ni vedel povedati, iz katerega razloga je pri njej prišlo do poškodbe peronealnega živca. To ne drži. Izvedenec je že v svojem izvedenskem mnenju navedel možne vzroke okvare peronealnega živca. To je lahko že ob operativnem posegu prisotna sladkorna bolezen tožnice, lahko stenoza (zožitev) spinalnega kanala ledvene hrbtenice, ki jo je tožnica navajala ob osebnem pregledu in naj bi bila podana že pred operativnim posegom. Možna vzroka je ponovno navedel tudi ob zaslišanju, hkrati pa je kot možen hipotetični vzrok navedel tudi dolgotrajno klečanje, ležanje na boku, ko se dolgo časa izvaja pritisk na živec, ki poteka preko kosti.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da so bile tožničine pooperativne težave spregledane oziroma, da niso bile tretirane s potrebno pozornostjo in v ambulantnih pregledih operaterja zamolčane, saj so brez vsakršne dokazne predvsem pa strokovne opore.

10.V pravdnem postopku, v katerem sodišče presoja obstoj morebitne zdravniške strokovne napake, je res mnenje izvedenca tisto, ki odločilno vpliva na presojo sodišča. V obravnavani zadevi je izvedensko mnenje jasno in brez pomanjkljivosti. Tožnica z njegovo kritiko brez vsake strokovne opore ni uspela vzpostaviti nikakršnega razumnega dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev. Pravilen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo pogojev za izvedbo dokaza z novim izvedencem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

11.Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek kršitve pojasnilne dolžnosti, ki ga je mogoče prepoznati v tožničinih pritožbenih navedbah. Ta bi bil smiseln ob ugotovitvi, da se je okvara peronealnega živca pojavila kot komplikacija oziroma zaplet pri zdravljenju4. Ne glede na to, da je navedeni očitek povsem nekonkretiziran z dejstvi, pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da bi bila tožnica s takšnimi trditvami prekludirana, saj je navedbo o kršitvi pojasnilne dolžnosti podala šele v šesti pripravljalni vlogi, torej prepozno, hkrati pa niso bili izpolnjeni pogoji za dopustitev navajanja novih dejstev iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. Dopustitev njihovega navajanja bi namreč rešitev spora po že izvedenih zaslišanjih in prejeti dopolnitvi izvedenskega mnenja zavlekla.

12.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Po ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1V skladu s prvim odstavkom 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka za katerega odgovarja zavarovanec.

2Poleg navedene predpostavke mora oškodovanec dokazati tudi nastanek škode ter vzročno zvezo med nepravilnim ravnanjem zdravnika oziroma zdravstvenega osebja in nastalo škodo.

3Izvedenec je podal svoje izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, hkrati pa je bil tudi zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo.

4Komplikacija oziroma zaplet pri zdravljenju ni medicinska napaka, zato je v takem primeru izključena odgovornost za škodo zaradi medicinske napake. Ni pa v takem primeru izključena odgovornost za škodo, nastalo zaradi zapleta v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254, 254/3, 286, 286/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 965, 965/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.