Jedro

Nepremičnina, ki je po vrsti rabe zelenica oziroma parkirišče, predstavlja zazidano stavbno zemljišče, zato obstaja ovira za vrnitev v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidenti sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 3. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 12. 10. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ pok. A.A. vrnil ½ podržavljene nepremičnine na delu takratne parc. št. 21 njiva v izmeri 2364 m2 k.o. ... v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d. (v nadaljevanju SOD) v višini 31.668,14 DEM in je zavezanki SOD naložil, da le-te v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izroči skrbnici za poseben primer.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi upravnih organov obeh stopenj. Navaja, da je v obravnavani zadevi sporno dejansko stanje parcel, ki so nastale iz podržavljene parcele št. 21 k.o. ..., in sicer glede vrste rabe zemljišča na novo nastalih parcelnih številkah v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku in glede višine odškodnine, določene za podržavljeno zemljišče. Novo nastali parc. št. 6 in 8 k.o. ..., ki sta po vrsti rabe v zemljiškem katastru evidentirani kot zelenica in parkirišče, predstavljata zazidano stavbno zemljišče. Zato je ugotovitev upravnega organa prve stopnje o obstoju ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen za vrnitev navedenih dveh parcel v naravi, pravilna. Upravni organ je denarno odškodnino določil z upoštevanjem faktorja, ki je predpisan za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, pri izračunu njegove vrednosti pa so bile pravilno uporabljene določbe 13. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92-26/00, v nadaljevanju Navodilo), v zvezi z določbo tretjega odstavka 44. člena ZDen.

3. Revidenti glede dovoljenosti revizije navajajo, da je v obravnavanem primeru revizija dovoljena iz vseh treh razlogov 83. člena ZUS-1. Podržavljene nepremičnine predstavljajo vrednost najmanj 223.980,22 EUR, kar izhaja tudi iz cenitve z dne 20. 4. 2006 sodnega cenilca B.B, ki je v sodnem spisu. Gre torej za zadevo, kjer vrednost spornega predmeta za več kot desetkrat presega zakonsko določeno mejo 20.000 EUR. Poleg tega gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede vrnitve navedenih nepremičnin v last in posest. Odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, pa ima tudi zelo hude posledice za revidente, saj jim jemlje pravico do vračila nepremičnin v last in posest, kar za njih pomeni izredno hudo trpljenje in veliko in hudo finančno škodo. Revizijo vlagajo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navajajo, da bi moralo prvostopno sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja glede stanja podržavljenih zemljišč opraviti glavno obravnavo. Upravna organa in tudi sodišče se niso izrekli o njihovih navedbah, da gre pri parkirišču na parc. št. 8 k.o. ... le za začasno parkirišče. Gradnja parkirišča s strani občine je bila nedopustna, saj je bilo lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje izdano po uveljavitvi ZDen in po sprožitvi denacionalizacijskega postopka. Gre tudi za očitno nesorazmernost v vrednosti zemljišča. Vrednost predmetnega zemljišča znaša najmanj 350 EUR na m2. S tem v zvezi je bila prvostopnemu sodišču predložena tudi cenitev sodnega cenilca. V tožbi so predlagali, da sodišče opravi zaslišanje tega cenilca, sodišče pa dokaza ni izvedlo. Cenitev, ki jo je napravil kar sam upravni organ, ni pravilna. Bistveno kršena so bila tudi pravila postopka, zato je tudi bila izdana napačna in nepravilna odločba. Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in odločbi upravnih organov obeh stopenj v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo upravnemu organu oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka in SOD na revizijo nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan vrednostni pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidenti so namreč tako v tožbi kakor tudi v reviziji navedli, da znaša vrednost spornega predmeta 223.980,22 EUR, kar so utemeljili s cenitvijo podržavljenega zemljišča, ki jo je izdelal sodni cenilec B.B. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero pa sicer Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. V tej zadevi je predmet sodne presoje: ali je podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen za vrnitev dela podržavljenega zemljišča, sedaj parc. št. 6 in del parc. št. 8 k.o. ... upravičencu v naravi in ali je bila za podržavljeneno zemljišče pravilno določena odškodnina.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče pravilno pritrdilo ugotovitvam upravnih organov v predhodnem postopku in njihovem sklepu, da je v tem primeru podana ovira za vrnitev dela podržavljenega zemljišča v naravi. Podržavljeno zemljišče (nacionalizirano po ZNNZ), v času vračanja parc. št. 6 in po katastrskih podatkih zelenica, ter del parc. št. 8, po katastrskih podatkih parkirišče, obe k.o. ..., je v naravi zazidano stavbno zemljišče. Po določbah drugega odstavka 32. člena ZDen vračanje zazidanih stavbnih zemljišč ni možno, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičencev. Da bi v tej zadevi šlo za tak primer, pa iz spisov ne izhaja. Po podatkih geodetske uprave sta predmetni parceli po vrsti rabe evidentirani kot zelenica in parkirišče. Nepremičnina, ki je po vrsti rabe zelenica, oziroma, ki je po vrsti rabe parkirišče, predstavlja zazidano stavbno zemljišče. To izhaja iz Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. l. RS, 110/2002 in 47/2004) in tudi prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Ur. l. RS, št. 44/97). Iz drugega člena ZGO-1 (točka 1.5.1) izhaja, da sta parkirišče in zelenica javni površini, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. ZSZ/97 pa je parkirišče in zelenico opredelil kot komunalna objekta in del javne infrastrukture (drugi odstavek 3. člena). Ker torej gre za zazidano stavbno zemljišče, na njem pa ni zgrajen trajen objekt v lasti upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča teh zemljišč ni dopustno vrniti v naravi.

10. Potrdilo Geodetske uprave RS o vrsti rabe navedenih nepremičnin predstavlja javno listino, revidenti pa v postopku niso ponudili nasprotnega dokaza o drugačni vrsti rabe nanavedenih nepremičnin. Ves čas postopka so uveljavljali, da bi bilo treba upoštevati stanje navedenega zemljišča v času uveljavitve ZDen in ne v času vračanja. V zvezi s tem je prvostopno sodišče revidentom pravilno pojasnilo, da je v denacionalizacijskem postopku za odločanje pravno pomembno stanje v času vračanja. Izdaja gradbenega dovoljenja za ureditev parkirišča pa ne pomeni razpolaganja v smislu določbe prvega odstavka 88. člena ZDen in je zato v tej zadevi pravno nepomembno, ali je zavezanec pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo parkirišča šele po uveljavitvi ZDen. Za ugotavljanje ovir za vračanje podržavljenega zemljišča je pomembno zgolj to, ali je v času vračanja zemljišče dejansko zazidano zemljišče. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta predmetni zemljišči v času vračanja zazidani stavbni zemljišči, je bila ovira za njuno vrnitev v naravi izkazana. Materialno pravo, določba drugega odstavka 32. člena ZDen, je bilo zato pravilno uporabljeno.

11. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da je bilo predmetno zemljišče prenizko ovrednoteno. Revidenti se sklicujejo na cenitev sodnega cenilca B.B., po kateri naj bi vrednost polovičnega deleža na navedenem zemljišču, ki naj bi pripadla pok. upravičencu znašala najmanj 223.980,22 EUR. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je upravni organ prve stopnje pravilno izračunal vrednost navedenega zemljišča kot komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča in pri tem pravilno uporabil določbe 13. in 14. člena Navodila, v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena ZDen. Vrhovno sodišče sodišče revidentom v zvezi s tem pojasnjuje, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava – vzpostavitvi prejšnjega stanja in da na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. To stališče je uveljavljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, zavzelo pa se je tudi Ustavno sodišče ob presoji ustavnosti 44. člena ZDen in navedenih določil Navodila, kakor tudi v več svojih odločbah. Materialno pravo je bilo zato tudi pri izračunu vrednosti podržavljenega zemljišča pravilno uporabljeno.

12. Revidenti so sicer v tožbi predlagali tudi svoje zaslišanje in zaslišanje sodnega cenilca B.B., toda po presoji Vrhovnega sodišča opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb postopka pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59.člena). Glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1 prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

14. Ker revidenti z revizijo niso uspeli, trpijo sami svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku- ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).