Jedro

Iz izvedenih dokazov v obnovljenem postopku (tudi v povezavi z že izvedenimi v prvem postopku) ne izhaja konkretno in neposredno vojno nasilje nad tožnikovo družino. Posplošeno zatrjevanje o nemškem maščevanju nad družinami partizanov in izpoved, ki ne temelji na neposrednem poznavanju dogajanja, ampak na pripovedi drugih oseb, namreč ne moreta vplivati na spremembo stališča, ki je bilo sprejeto v odločbi z dne 10. 11. 2004, in sicer da tožnik ni uspel dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja, pred katerim naj bi pobegnil z družino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/02261/2003-0072 SK z dne 10. 11. 2004 pusti v veljavi. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po tem ko je bila v zadevi s sklepom z dne 6. 8. 2010 dovoljena obnova postopka, končanega z odločbo istega organa z dne 10. 11. 2004 v obsegu, da se zaslišita priči A.A. in B.B. Upravni organ glede izvedenih dokazov v obnovljenem postopku meni, da tožnik niti na podlagi zaslišanja omenjenih oseb v povezavi z že izvedenimi dokazi v prejšnjem postopku ni izkazal, da je bila družina C. izpostavljena konkretnemu okupatorjevemu nasilju, zaradi katerega se je tožnikova mati z otroki umaknila k sorodnikom v kraj …. Pogoj za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) zato ni izpolnjen, zaradi česar je bilo treba pustiti v veljavi odločbo z dne 10. 11. 2004, s katero je drugostopenjski upravni organ v postopku revizije odpravil odločbo Upravne enote Sevnica št. 59600-0050/03 z dne 26. 7. 2004 in zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za čas od 28. 2. 1944 do 15. 5. 1945. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta izpovedi omenjenih prič in stališča dr. D.D. dali izvedenim dokazom novo težo, toženka pa ni obrazložila, zakaj tega ni upoštevala. Meni, da je njen zaključek, da družina C. ni bila izpostavljena okupatorjevemu nasilju, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ne gre prezreti, da je od dogodkov, ki so terjali begunstvo družine C. iz Sevnice minilo več kot 60 let in da je spomin prič zbledel. Kljub temu je mogoče na podlagi njihovih izpovedi zaključiti, da je družino C. – mater s štirimi mladoletnimi otroki – prisil v beg okupatorjev teror zaradi moževega odhoda v partizane in socialna stiska, ker je bila družina ob vsak vir eksistence. Poleg tega je splošno znano, da so Nemci mladoletne otroke odvzeli staršem in jih oddali v zavode „Lebensborna“, od tod pa tudi strah in stiska tožnikove matere. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za čas od 28. 2. 1944 do 15. 5. 1945 utemeljen. Zahteva povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku prvega člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob teh pogojih je v skladu s prvim odstavkom 2. člena žrtev vojnega nasilja med drugim oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec), v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec). Iz navedenega izhaja, da zakonodajalec za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, v konkretnem primeru begunca, ni štel za zadosten obstoj okoliščin, ki kažejo na potencialno nevarnost, da bo oseba izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, to je vojnemu nasilju ali prisilni izselitvi, npr. zaradi dejstva, da je družinski član odšel v partizane.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, to pa ugotavlja sodišče tudi na podlagi predloženih upravnih spisov, je upravni organ z izpodbijano odločbo po dovoljeni obnovi postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP (nova dejstva in novi dokazi) odločal o veljavnosti svoje prejšnje odločbe z dne 10. 11. 2004. Z njo je bila odpravljena prvostopenjska odločba z dne 26. 7. 2004 in zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, kar je utemeljeval z dejstvom, da so po očetovem odhodu v partizane 8. 8. 1943 konec februarja 1944 zbežali pred okupatorjevim nasiljem in čas do 15. 5. 1945 preživeli v begunstvu. Iz izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da je o pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 10. 11. 2004 odločalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 528/2005 z dne 16. 5. 2005. V njej je zavzelo stališče, da mora biti za priznanje statusa begunca glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZZVN izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila, in da splošne okoliščine vojne in nasilje (npr. aretacije, izgoni, prisilno delo, internacije), ki osebe ni neposredno ogrožalo, še ne more biti podlaga za priznanja statusa žrtve vojnega nasilja. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče še navedlo, da je sicer res, da je okupator zoper družine partizanov izvajal represivne ukrepe, vendar pa da v zadevi ni izkazano, da bi taki ukrepi grozili tudi tožnikovi materi in njenim mladoletnim otrokom. Dokazno breme namreč vedno nosi oseba, ki uveljavlja status.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je navedeno stališče Vrhovnega sodišča upravni organ upošteval tudi pri presoji izpovedb prič A.A. in B.B., ki ju je zaslišal v skladu z dovoljeno obnovo postopka. Tako je glede izpovedi slednjega, ki je povedal, da je bil v Kozjanskem odredu tudi tožnikov oče C.C. in da mu je znano, da so se Nemci maščevali nad družinami oziroma vasmi, kjer je bil kdo v partizanih, ali pa če so samo sodelovali s partizani ter da je bil strah pred Nemci in ustaši velik, zavzel stališče, da navedeno ne pripomore k razjasnitvi, ali je bila družina stranke in s tem stranka sama izpostavljena konkretnemu in neposrednemu vojnemu nasilju, pred katerim je pobegnila. Kot nezadostno za drugačno presojo pomembnih dejstev pa je upravni organ ocenil tudi izpoved priče A.A., ki je iz pripovedovanja domačih vedela povedati, da je C. mati po očetovem odhodu v partizane z otroki pobegnila iz hiše, kjer so stanovali, in da so med vojno v Sevnici delovale partizanske povezave, ko so posamezniki držali vezo med partizani in zavednimi prebivalci Sevnice, ter da je bila C. družina verjetno na tak način obveščena, da jim grozi nevarnost. Podrobnosti o njihovem begunstvu ni vedela, saj je bila sama v partizanih in so ji vse to povedali domači. Nenazadnje je upravni organ tudi glede stališč D.D., specialista za vojno zgodovino, ocenil, da niti njegova izjava ne pripomore k razjasnitvi, ali je bila družina C. in tudi tožnik sam po očetovem odhodu v partizane neposredno izpostavljen okupatorjevim grožnjam.

Iz navedenega izhaja, da sicer ni sporno, da je tožnikov oče odšel v partizane in da je mati z otroki zapustila dom, vendar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnikova družina pobegnila, ker bi bila izpostavljena konkretnemu in neposrednemu vojnemu nasilju. Glede na to je neutemeljeno tožbeno stališče, da v odločbi ni obrazloženo, zakaj dokazi niso bili upoštevani.

Poleg tega se tožnik ne strinja niti z dokazno oceno, vendar po oceni sodišča za to ne navaja relevantnih razlogov. V tožbi tako meni, da bi bil pravilen zaključek, da je bila družina izpostavljena nasilju, ker da je treba pri tem upoštevati čas, ki je pretekel od dogodkov, in njegov vpliv na spomin prič, ter socialno stisko, ki naj bi mater z mladoletnimi otroki prisilila v beg. Ker pa te okoliščine za presojo niso pravno pomembne, se sodišče, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 528/2005, strinja stališčem upravnega organa, da iz izvedenih dokazov v obnovljenem postopku (tudi v povezavi z že izvedenimi v prvem postopku) ne izhaja konkretno in neposredno vojno nasilje nad družino C. Posplošeno zatrjevanje o nemškem maščevanju nad družinami partizanov (priča B.B.) in izpoved, ki ne temelji na neposrednem poznavanju dogajanja, ampak na pripovedi drugih oseb (priča A.A.), namreč ne moreta vplivati na spremembo stališča, ki je bilo sprejeto v odločbi z dne 10. 11. 2004, in sicer da tožnik ni uspel dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja, pred katerim naj bi pobegnil z družino. Ker tožnik ne more doseči izdaje drugačne odločbe, je upravni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, pravilno izdal odločbo o zadevi, s katero je v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP pustil prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj tožnik dokazno presojo v obnovljenem postopku izvedenih dokazov izpodbija z navajanjem okoliščin, ki za ugotavljanje lastnosti begunca po ZZVN niso pravno odločilne.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).