Jedro

Voznik kot imetnik nevarne stvari se lahko deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej. Potrebno je pretehtati krivdna dejanja obeh udeleženk nesreče, pri tem pa upoštevati strožjo objektivno odgovornost voznice. Prečkanje precej prometne ceste izven prehoda za pešce in to ob slabi vidljivosti predstavlja grobo kršitev cestnoprometnih predpisov.

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (točka 3. izreka) spremeni tako, da se znesek 6.850,15 EUR nadomesti z zneskom 6.651,86 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 12.796,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 23.604,92 EUR od 6. 3. 2007 do 9. 9. 2007 (točka 1. izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 6.850,15 EUR pravdnih stroškov tožnice, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje (3. točka izreka).

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z ugotavljanjem temelja prvostopenjskemu sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se o zatrjevani objektivni odgovornosti sploh ni izreklo. Ker se je ukvarjalo predvsem s krivdnimi razlogi tožnice, je narobe uporabilo materialno pravo, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Avtomobil je stvar s povečano stopnjo nevarnosti, zato je voznica B. R. v celoti odgovorna že po načelih objektivne odškodninske odgovornosti. Poleg tega pa je podana tudi njena krivdna odgovornost, saj je s svojo vožnjo storila številne grobe kršitve Zakona o varnosti v cestnem prometu (ZVCP): ni vozila tako, da ne bi povzročala nevarnosti; grobo je prekoračila hitrostno omejitev v naselju; hitrosti in načina vožnje ni prilagodila razmeram na cesti in vremenskim pogojem, tako da bi lahko pravočasno ustavila pred vsako oviro; ni spoštovala pravila, da mora voznik voziti še posebej previdno, ko se približuje križišču in zaznamovanemu prehodu za pešce. Kršitve zavarovanke tožene stranke so številne in tako hude, da izključujejo vsakršno sokrivdo tožnice. Niso jasna merila po katerih je prvostopenjsko sodišče presojalo njeno sokrivdo. Cesto je prečkala po njenem prepričanju po najbolj varni poti. Res je cesto prečkala nekaj metrov izven prehoda za pešce, vendar še vedno znotraj območja križišča. Očitno se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca Č., ki pa ga je uspešno diskreditirala že s svojo pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2009, na katero se sklicuje tudi v pritožbi. Noben zakon udeležencu v prometu ne nalaga prečkanje ceste na način, kot to določa sodišče. Da bi prečkala T. cesto po prehodu za pešce, bi prej morala trikrat prečkati druge ceste izven prehoda za pešce in v nepreglednem ovinku brez pločniku stopiti na glavno cesto. Dejstvo je, da toženka sploh ni zatrjevala vzročne zveze med tožničinim ravnanjem in škodnim dogodkom. Dokazno breme glede tega je na strani tožene stranke, ki pa sokrivde ni niti zatrjevala, kaj šele dokazovala v obsegu, kot je zaključilo sodišče. Podana je kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, ki uzakonja temeljno procesno načelo razpravnosti. Voznica je imela možnost tožnico zaznati že vsaj 150 m pred mestom trčenja, pa zaradi nepozornosti tega ni storila. Takšna nepozornost, površnost in nezbranost voznice, ob upoštevanju visoke prekoračitve hitrosti, predstavlja izjemno hudo kršitev cestnoprometnih predpisov in bi ob pravilnem razlogovanju sodišča morala v celoti ekskulpirati tožnico vsake sokrivde. Če bi vozila s prilagojeno hitrostjo, bi voznica lahko preprečila trčenje. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je voznica trčila v tožnico z izjemno visoko hitrostjo 60 km/h, taka trčna hitrost pa ni v ničemer v vzročni zvezi z zatrjevanimi kršitvami tožnice. Nadalje sodišču očita, da je napačno ocenilo izpovedbo priče B. R., ki ni niti poskusila obvoziti tožnice tako, da bi zapeljala na levi vozni pas. Dejstvo, da je prišlo do nezgode v neposredni bližini prehoda za pešce, ne more iti v škodo tožnici in tudi ni v vzročni zvezi z nezgodo in posledicami. Če bi zavarovanka tožene stranke vozila z ustrezno pozornostjo, bi morala tožnico zagledati na varni razdalji in bi lahko vozilo pravočasno ustavila. Imela je torej možnost preprečiti nezgodo. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica oblečena v temna oblačila, tega dokazni postopek ni pokazal. Tožnica je imela na sebi tudi svetlejša oblačila, zato ni jasno od kod tak zaključek sodišča. Glede na ugotovitve sodišča je odločitev o kar 30 % sokrivdi tožnice nelogična in so razlogi sodbe protislovni in sami s seboj v nasprotju. Zaključki sodišča pa tudi niso v skladu z obstoječo sodno prakso, ki jo pritožba primeroma našteva. Meni, da iz nje izhaja, da sodišča šibkejšim udeležencem v prometu (kolesar, pešec) pripisujejo nižjo sokrivdo za hude kršitve pešcev in kolesarjev. Tožnica pa v nasprotju s tem ni zagrešila nobenih kršitev.

Pri dosoji višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje bistveno prenizko vrednotilo posamezne ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. S. in njegovega zaslišanja ter prepričljive izpovedbe tožnice. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ni zadoščeno kriterijem načela dosoje pravične in primerne denarne odškodnine za utrpelo škodo. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v znesku 22.000,00 EUR, prestanega primarnega in sekundarnega strahu v znesku 5.000,00 EUR, prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 6.000,00 EUR in prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 33.000,00 EUR. Ni v zadostni meri vrednotilo same narave utrpelih poškodb tožnice. Zdravljenje je bilo izjemno težko in dolgotrajno. V nadaljevanju pritožba povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča o trajanju in stopnji telesnih bolečin ter utrpelih nevšečnostih tekom zdravljenja, o utrpelem strahu, trajnih posledicah utrpelih poškodb in tožničinih težavah zaradi njih in vse to primerja s posameznimi primeri iz sodne prakse, kjer je bila dosojena višja odškodnina. Izpostavlja, da je tožnica po nezgodi osebnostno spremenjena, to pa potrjuje razvoj postkomocijskega sindroma. O posledicah postkomocijskega sindroma bi se strokovno kompetentno lahko izrekel le izvedenec klinične psihologije, sodišče pa je dokazni predlog za njegovo postavitev zavrnilo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je s takšnim postopanjem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi iz naslova skaženosti bi glede na brazgotine in glede na to, da pri hoji šepa in uporablja berglo, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom šla odškodnina v celotni zahtevani višini 9.000,00 EUR. Pa tudi celotna dosojena odškodnina v višini 56.000,00 EUR ne zapolni standarda pravične in primerne denarne odškodnine za utrpele poškodbe. Naredi primerjavo s posameznimi po mnenju pritožbe primerljivimi primeri iz sodne prakse, ko so oškodovanci prejeli od 118 pa do 149 povprečnih mesečnih plač.

Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ker je valoriziralo znesek že plačane odškodnine. Potem, ko je pričel veljati Zakon o predpisani meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ki je odpravil temeljno obrestno mero, ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij. Tako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevah I Cp 6739/2006 in II Cp 617/2006. Pri ugotavljanju višine pravdnih stroškov pa bi moralo sodišče izhajati iz osnove, da je tožnica po temelju uspela v celoti, po višini pa 45,9 % in je zato njen uspeh 72,95 %. V zvezi z ugotavljanjem temelja so namreč nastali nujni in potrebni stroški, seveda neodvisno od uspeha po temelju. Zmotna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko tožnici ni priznalo pravilno priglašenih stroškov za tri pritožbe proti sklepom, ter s pritožbami ni bila uspešna in so bile nepotrebne. Taki zaključki sodišča ne vzdržijo pravne presoje. Z zavrnitvijo oprostitve plačila sodne takse je sodišče poseglo v njeno ustavno pravico do sodnega varstva, zato pritožbe zoper tak sklep ni mogoče označiti za nepotrebno pravno sredstvo.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo in prisodi tožnici še nadaljnjo odškodnino v višini 85.598,98 EUR z vtoževanimi obrestmi ter toženi stranki naloži povrnitev celotnih na prvi stopnji zaznamovanih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper višino prisojene odškodnin in zoper priznane stroške postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prisojena odškodnina je po vseh postavkah odmerjena previsoko. Presega sodno prakso glede višine odškodnin za podobne poškodbe, njihovo težo ter potek in čas zdravljenja, zlasti pa dejstvo, da je pri odmeri odškodnine vsekakor potrebno upoštevati tudi tožničino starost ter njeno subjektivno zaznavo o omejitvah, ki so ji ostale kot posledica nezgode. Ocenjuje, da predstavlja primerno in pravično odškodnino iz naslova telesnih bolečin 17.500,00 EUR, saj se tožnica prvih 14 dni po nezgodi, ko je bila v umetni komi, ni zavedala nevšečnosti ter prestanih operativnih posegov, zdravljenje pa ni bilo dolgotrajno, saj je bilo zdravljenje vseh poškodb zaključeno že po približno 9 mesecih. Bolečine so v relativno kratkem časovnem obdobju prešle v bolečine lažje intenzitete. Za strah bi šlo tožnici po mnenju tožene stranke 2.000,00 EUR ob polnem temelju in ne dosojenih 3.000,00 EUR. Sodišče bi moralo pri prisoji višine odškodnine za strah vsekakor upoštevati subjektivno zaznavanje tožnice vsaj v enaki meri kot objektivne meje zaskrbljenosti, ki jih je ugotovil izvedenec. Če se poškodovanec po lastnih besedah spopade z zdravljenjem svojih poškodb in se ne preda malodušju, potem ni mogoče govoriti o zanikanju težav in skrbi, temveč o premagovanju le-teh. Primerno odškodnino iz naslova skaženosti predstavlja znesek 1.000,00 EUR glede na to, da je tožnica jasno izpovedala, da je spremembe zunanjosti ne motijo. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi šlo tožnici 17.000,00 EUR, ker je potrebno upoštevati, da je rojena leta 1931 in kot izhaja iz zaslišanja izvedenca dr. S. ter splošno znanih dejstev, je v takem obdobju pričakovati normalen upad psihofizičnih aktivnosti. Sodišče je v preveliki meri prisodilo odškodnino le na podlagi utrpelih poškodb tožnice ter posledične omejenosti pri opravljanju nekaterih del, premalo pa je upoštevalo subjektivno zaznavo tožnice o svojem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Razen tega iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je utrpela v letu 2010 tudi zlom desnega kolka, kar je vplivalo na njeno sposobnost hoje, stanja in sedenja. Skupno gre tožnici po mnenju tožene stranke iz naslova nematerialne škode odškodnina v znesku 37.500,00 EUR, ob upoštevanju 70 % temelja pa 26.250,00 EUR.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče zmotno štelo, da je tožnica uspela s 70 % glede temelja. V 30 % delu temelj niti ni bil sporen. Torej tožnica po vtoževanem temelju sploh ni uspela. Nadalje je sodišče zmotno presodilo, da je tožnica uspela s 45,9 % svojega zahtevka po višini, uspela je le z 32 %. Ni upoštevano, da je tožena stranka nakazala nesporni del odškodnine neposredno po prejemu tožbe in je tako uspeh tožeče stranke v postopku še bistveno nižji – 13 %. Ni tudi jasno, kakšne stroške je priznalo tožeči stranki za odsotnost iz kraja sedeža odvetniške pisarne, saj ima pooblaščenka tožnice sedež v Ljubljani.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Odgovorov na pritožbi pravdni stranki nista podali.

Pritožba tožeče stranke je v celoti neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena v stroškovnem delu.

Glede pritožbe tožeče stranke v zvezi s temeljem – dosojeno 30 % soodgovornostjo tožnice: Prav ima sicer pritožba, da bi moralo sodišče izhajati iz objektivne odgovornosti voznice, to je zavarovanke tožene stranke. Enotno stališče sodne prakse in teorije je, da je avto nevarna stvar. Upoštevati je namreč treba veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba vozila na motorni pogon. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo pa se šteje, da izvira iz te stvari (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zakonodajalec je predpisal objektivno odgovornost imetnika motornega vozila za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil. Odškodninska odgovornost zavarovanke tožene stranke je torej v razmerju do tožnice (peške) objektivne narave. Objektivno odgovorni zavarovanki tožene stranke pa konkurira „krivda“ tožnice. S tem pojmom se označuje takšno ravnanje, kakršnemu se v življenju razumen človek izogne zato, da se po nepotrebnem ne izpostavlja nevarnosti. Iz ugotovitev in zaključkov izpodbijane sodbe izhajajo vsa dejstva, ki so relevantna za pravilno materialnopravno presojo o konkurenci objektivne in krivdne odgovornosti. Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o 30 % soprispevku tožnice je materialnopravno pravilna (podrobneje bo to obrazloženo v nadaljevanju). Če ne bi bila upoštevana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke, temveč bi prvostopenjsko sodišče izhajalo zgolj iz krivdne odgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče, bi namreč moralo dosoditi višjo soodgovornost tožnice. Torej to, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke, ni vplivalo na materialnopravno pravilnost odločitve. In ker so ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva ter obrazloženo zakaj – zaradi katerih kršitev je odgovornost zavarovanke toženke stranke 70 % tožnice pa 30 %, je sodbo moč preizkusiti, tako da tudi očitana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mogoče zavarovanki tožene stranke očitati bistveno prekoračeno hitrost vožnje glede na razmere v času prometne nezgode (kršitev določil 27. člena ZVCP). Pred zaviranjem in trčenjem je znašla hitrost avtomobila čez 60 km/h, čeprav je bila hitrost omejena na 50 km/h, pa še slabe vozne razmere so bile (megla, tema, slabša vidljivost, spolzko cestišče), tako da niti vožnja z dovoljeno hitrostjo ni bila primerna, ampak bi jo morala zavarovanka tožene stranke še znižati. Če bi jo znižala na malo pod 40 km/h, bi lahko z ustavitvijo vozila preprečila trčenje v tožnico. Cestnoprometne predpise pa je kršila tudi tožnica, saj je cesto prečkala na mestu, kjer ni bilo označenega prehoda za pešce, in to kljub temu, da ta od mesta, kjer je prečkala cesto, ni bil oddaljen več kot 100 m (kršitev 84. člena ZVCP). Razen tega je bila zaznavnost tožnice za voznico osebnega avtomobila slaba, ker je bila tožnica oblečena v temna oblačila in ni imela odsevnih teles. To sicer ne predstavlja kršitve cestnoprometnih predpisov, prav gotovo pa ne pripomore k dobri zaznavnosti pešca v temi in megli, katerih se je tožnica morala zavedati. Sodišče pa je ugotovilo tudi, da je bila tožnici zagotovljena preglednost nad cestiščem v dolžini najmanj 85 m, pa vse do 150 m, medtem ko je imela voznica osebnega avtomobila slabše pogoje pravočasnega zaznanja temno oblečene in izven zadostno osvetljenega področja gibajoče se tožnice. Ob teh dejanskih ugotovitvah, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj so plod 8. členu ZPP skladne celostne dokazne ocene, je zaključek o 30 % soodgovornosti tožnice razumno utemeljen in materialnopravno pravilen. Voznik kot imetnik nevarne stvari se namreč skladno s tretjim odstavkom 153. člena OZ lahko deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej. Potrebno je pretehtati krivdna dejanja obeh udeleženk nesreče, pri tem pa upoštevati strožjo objektivno odgovornost voznice. Vsaka je prekršila en cestnoprometni predpis, obe sta bili premalo pozorni na dogajanje v prometu, posebno glede na takratne slabe razmere, ki so vplivale na slabšo vidljivost, pri čemer je tožničin delež malenkost večji zaradi temnih oblačil. Če bi se torej upoštevala le krivdna odgovornost, bi bil delež soodgovornosti obeh približno enak. Ker pa zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost, je odločitev o razmerju odgovornosti 30:70 v korist tožnice pravilna. Pritožba poudarja le kršitve zavarovanke tožene stranke, kršitve tožnice pa spregleda. Ob upoštevanju tudi teh, pa je odločitev prvostopenjskega sodišča povsem razumna.

Mnenje tožnice o tem, katera pot je najbolj varna, za razsojo ni relevantno. Dejstvo je, da je cesto prečkala izven prehoda za pešce, čeprav je prehod v bližini bil. S tem je nanjo prešel del odgovornosti. Za to, če se ji pot, po kateri bi morala iti, da bi šla čez cesto po prehodu za pešce, ni zdela varna, pa ne odgovarja zavarovanka tožene stranke. Zaključkov o tem ni sodišče oprlo zgolj na mnenje izvedenca Č.. V tem delu sta mnenji obeh izvedencev cestnoprometne stroke skladni. Sicer pa je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka uspešno diskreditirala mnenje izvedenca Č., tudi zmotno. Prvostopenjsko sodišče je sicer na njen predlog angažiralo še enega izvedenca cestnoprometne stroke, ki pa je v večjem delu prišel do enakih zaključkov, kot izvedenec Č.. Prvostopenjsko sodišče izvedencu Č. ni sledilo zgolj v zaključku, da naj bi bila tožnica tista, ki je zakrivila nevarno situacijo na cesti. Da pa je potrebno cesto prečkati na prehodu za pešce, določa zakon, v času škodnega dogodka je bil to ZVCP. Če je po njenem mnenju prehod za pešce na mestu, ki ne omogoča varnega prečkanja oziroma bi morala zato, da prečka cesto po prehodu za pešce, predhodno hoditi po nevarnih odsekih, to ni odgovornost zavarovanke tožene stranke.

Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je do nesreče prišlo tudi zaradi tožničinega nepravilnega prečkanja ceste, opisala je zakaj in kako je soprispevala k nastanku škode. Dokazni postopek pa je pokazal, da so njene trditve o sokrivdi oškodovanke (tožnice) utemeljene. Torej sodišče ni sodilo mimo trditvene podlage in kršilo razpravnega načela, tožena stranka pa je v tem delu zmogla dokazno breme.

Katero pravnorelevantno dejstvo naj bi prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo v izpovedbi priče B. R. iz pritožbe ne izhaja. Njeno izpovedbo je pravilno povzelo, zaključkov o sokrivdi tožnice pa itak ni gradilo na izpovedbi te priče. Hipotetično možnost preprečiti nezgodo sta imeli obe: zavarovanka tožene stranke, če bi vozila s hitrostjo nižjo od 39 km/h; tožnica pa je imela možnost glede na ugotovljene razmere na cestišču pravočasno zagledati avto, da ne bi nadaljevala s prečkanjem ceste. Dejstvo, da je voznica tožnico zaznala prepozno, da bi lahko, tudi če bi vozila z dovoljeno hitrostjo 50 km/h, ustavila vozilo predno bi tožnico zadela, sicer dokazuje nezadostno pozornost voznice, hkrati pa tudi nezadostno vidnost tožnice. V zvezi z očitki voznici, da se tožnici ni skušala izogniti z obvoženjem, pa je potrebno opozoriti, da je reagirala z močnim zaviranjem in ji ni moč očitati kar trdi pritožba; da je na polno trčila naravnost v tožnico. Zaključek sodišča, da je bila tožnica oblečena v temna oblačila ima podlago v izvedenem dokaznem postopku, saj je tožnica sama izpovedala, da je imela oblečen temen plašč (gl. list. št. 66 spisa).

Trditev pritožbe, da zaključki sodišča o soodgovornosti tožnice niso v skladu z obstoječo sodno prakso, ta ne potrjuje. Z obravnavano zadevo sta, kar se sokrivde oškodovanca tiče, od odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožba, primerljivi sodbi II Ips 626/92 in II Ips 118/97. Šlo je za objektivno odgovornost voznikov, ki so hkrati kršili predpise, enako pa sta predpise kršila tudi oškodovanca, vendar so bile njene kršitve nekoliko blažje kot kršitve voznika. V obeh primerih je bila ugotovljena 30 % sokrivda tožnikov. Povsem primerljiva obravnavani je tudi zadeva Vrhovnega sodišča RS II Ips 804/2009, kjer je bila tudi ugotovljena odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki ni vozil s prilagojeno hitrostjo, čeprav je vedel, da pešci tam pogosto prečkajo cesto, nesrečo pa bi lahko preprečil, v višini 70 %. Velikost odgovornosti voznika mora biti v skladu s težo njegovih kršitev in težo kršitev oškodovanca. Res pa je v sodbi II Ips 132/96 kljub hujšim kršitvam pešca, kot jih je sodišče ugotovilo na strani tožnice, pešcu prisodilo 30 % sokrivdo. Vendar pa posamezen primer še ne utemeljuje enotne sodne prakse. Ostale zadeve, na katere se sklicuje pritožba, in je bila tožnikom dosojena nižja sokrivda kot v tej zadevi, pa niso primerljive, ker je tožnikom bilo moč očitati manjšo stopnjo krivde kot v tej zadevi. Prečkanje precej prometne ceste izven prehoda za pešce in to ob slabi vidljivosti predstavlja grobo kršitev cestnoprometnih predpisov.

O pritožbah obeh strank glede višine dosojene odškodnine: Dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o teži in naravi poškodb tožnice, katere temeljijo predvsem na mnenju izvedenca dr. E. S., pa tudi zaslišanju tožnice, tožena stranka ne izpodbija, tožeča stranka pa v zvezi s tem graja le odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga za angažiranje izvedenca klinične psihologije o posledicah postkomocijskega sindroma. Vendar neutemeljeno. V priloženi medicinski dokumentaciji ni diagnoze razvoja postkomocijskega sindroma, tudi izvedenec dr. S. ga ni ugotovil, pri čemer je pojasnil, da ga zaradi odsotnosti primerljivih podatkov o stanju tožnice pred nesrečo in glede na njeno starost in s tem normalen upad psihofizičnih aktivnosti, ni mogoče diagnosticirati. Tožnici, na kateri je dokazno breme glede utrpelih poškodb, tako ni uspelo dokazati, da je utrpela tudi postkomocijski sindrom, zato pritožbeno zavzemanje za angažiranje izvedenca, ki bi ugotavljal posledice postkomocijskega sindroma, ni utemeljeno. Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložilo, je zavrnitev dokaznega predloga pravilna v dejanskem in procesnem pogledu, pritožbena graja v tej smeri pa neutemeljena.

Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o teži in naravi poškodb tožnice je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo – 179. člen OZ, po katerem mora pri dosoji denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na počutje in aktivnosti oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi škodami in je tako zagotovljeno enakopravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Tožnica je utrpela pretres možganov, manjšo krvavitev pod možgansko opno in subarahno daljnih predelih, odrgnino na bradi, zlom drugega in četrtega rebra na desni strani prsnega koša z vdorom zraka v obe votlini, udarnino pljuč, zlom desne sramne kosti, odkrhnjeno desno stran križnice, zlom vratu desne nadlahtnice, zlom leve goleni in udarnino trebuha z manjšo krvavitvijo v trebušno votlino. Gre za hudo telesno poškodbo, ki je terjala 60 dni bolnišničnega zdravljenja z dvema operativnima posegoma in številnimi drugimi nevšečnostmi (14 dni umetne kome, obsežno rentgensko sevanje, jemanje številnih zdravil, infuzije, vstavitev in odstranitev drenov in urinskega katetra, preglede pri specialistih in splošnem zdravniku), 4 mesece intenzivne rehabilitacije, 3 mesece hoje s pomočjo dveh bergel, nato pa z eno. Bolečinsko obdobje je bilo relativno dolgo in hudo (3 tedne stalne hude bolečine, 4 tedne stalne srednje hude bolečine, 6 mesecev stalne lahke bolečine s krajšimi obdobji srednje hudih bolečin, lažje bolečine pa tudi še po zaključku zdravljenja, pri izrazitejših obremenitvah pa lahko preide tudi do srednje hudih bolečin). Za opisano stopnjo in trajanje prestanih ter bodočih bolečin (182. člen OZ) in prestane nevšečnosti med zdravljenjem, je tudi po oceni višjega sodišča dosojenih 25.000,00 EUR odškodnine primerna denarna satisfakcija. Potrebno je upoštevati, da kljub hudim poškodbam zdravljenje vendar ni bilo tako dolgotrajno, trajalo je malo manj kot 10 mesecev, je pa bilo zapleteno in obremenjujoče. Sodišče je upoštevalo, da se 14 dni po nezgodi, ko je bila v umetni komi, tožnica ni zavedala bolečin in nevšečnosti, pa tudi, da bo bolečine imela tudi v bodoče (182. člen OZ), pri čemer je vzelo v obzir tudi njeno starost. Tako subjektivnim kot objektivnim merilom iz 179. člena OZ ustreza tudi na 3.000,00 EUR (ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnice 2.100,00 EUR) odmerjena odškodnina iz naslova strahu. Strah je bil pri tožnici prisoten ob sami poškodbi v hudi obliki (primarni strah), saj kljub hudim poškodbam ni bila v nezavesti in je trpela močne bolečine, ko pa se je prebudila iz umetne kome, je bila utemeljeno sprva mesec in pol hudo, nato pa do zaključka rehabilitacije, to je 4 mesece srednje hudo zaskrbljena za izid zdravljenja. Kljub optimistično naravnani izpovedbi tožnice, ki kaže na njeno močno voljo, ne pa na to, da ni bila zaskrbljena in v strahu, ni moč mimo objektivnih ugotovitev izvedenca in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). To, da je tožnico še vedno v temi strah na cesti, pa utemeljuje dosojo odškodnine tudi za primarni strah, ki je bil pri tožnici sicer intenziven, a kratkotrajen. V takem primeru je namreč mogoče prisoditi odškodnino za strah le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca itd. Presoja pa se tudi, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Subjektivno merilo pa pomeni vplivanje vseh navedenih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh. Subjektivne lastnosti oškodovanca se pri tem upoštevajo do razumne mere. Vse navedeno je pri dosoji odškodnine iz naslova strahu v izpodbijani sodbi po oceni višjega sodišča primerno upoštevano. Dejstvo je, da se je tožnici zaradi zlomov v spodnjem delu leve goleni ta zarastla za 10 stopinj na zunanjo stran in si mora zato pri hoji pomagati z berglo. Čeprav se dajo brazgotine, ki so ji ostale po poškodbi, skriti, in čeprav je tožnica že starejša in je izpovedala, da se je treba pač privaditi in prilagoditi na spremembe in je to niti ne moti, je glede na prej navedena merila za dosojeno pravične denarne odškodnine iz tega naslova dosojenih 3.000,00 EUR (ob upoštevanju 70 % temelja 2.100,00 EUR) povsem ustreznih. Pritožbenih navedb tožeče stranke o tem, kako neprijetno se počuti zaradi skaženosti, zaradi česar da je veliko bolj nesamozavestna, pa tožnica v svoji izpovedbi ni potrdila.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Ni torej že sama telesna poškodba tista, ki daje oškodovancu pravico do odškodnine, ampak so to posledice, ki jih čuti v svoji duhovni sferi in se manifestirajo kot duševna bolečina. Objektivno gledano je tožnica zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, pri svojih življenjskih aktivnostih zelo prikrajšanja. Ima slabši spomin, motnje koncentracije in motnje spanja, srednje težko omejeno gibljivost desne rame in oslabljeno grobo moč in lažjo omejeno gibljivost v levem gležnju. Ni sposobna za daljšo hojo, za hojo po neravnem terenu, za stopanje na prste, klečanje in počepanje. Posledično ni več sposobna za težja fizična dela, pač pa le za lažja gospodinjska dela, pri katerih ni potrebno rok dvigniti nad horizontalo, pri ostalih delih pa potrebuje pomoč. Izpovedala je, da zaradi tega trpi. Gre torej za hudo prikrajšanost in ima tožeča stranka prav, da sodišča v podobnih primerih prikrajšanj v življenjski aktivnosti oškodovancev dosojajo višje odškodnine. Vendar pa je potrebno upoštevati konkretne okoliščine primera, v tem primeru je to dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 72 let in je, kot je opozoril tudi izvedenec dr. S., v življenjskem obdobju, ko je upad življenjskih aktivnosti povsem običajen. To je razlog, da tožnici ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ, kljub ugotovljeni precejšnji prikrajšanosti glede na življenjsko aktivnost pred obravnavano prometno nezgodo, ne gre višja odškodnina iz tega naslova. Prvostopenjsko sodišče je navedeno primerno upoštevalo, tako da pritožbena graja tožene stranke v tej smeri ni utemeljena. Prav tako ne kritika, da sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je tožnica še v letu 2010 utrpela poškodbo kolka in ima sedaj vstavljeno kolčno protezo. Sodišče je upoštevalo stanje, kakršnega je izvedenec ugotovil v zvezi s poškodbami, ki jih je tožnica utrpela v obravnavani nezgodi. Izvedenec je le dodal, da se je v mnenju ugotovljeno stanje, torej tako kot je upoštevano v izpodbijani sodbi, zaradi zloma desnega kolka sedaj še poslabšalo.

Skupaj je sodišče ob polnem temelju tožnici za nepremoženjsko škodo dosodilo nekaj čez 58 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Z dosojo take odškodnine je zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, saj je po eni strani ustrezno individualizirana, po drugi strani pa umeščena glede na odškodnine za primerljive škode. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja tožeča stranka, ko se zavzema za dosojo višje odškodnine iz razloga objektivne pogojenosti odškodnine, niso primerljivi. Ne samo da gre v več primerih za hujše poškodbe oziroma poškodbe, ki puščajo hujše posledice (npr. zlom lobanjskega dna, slepota), predvsem gre v vseh primerih za mlajše ljudi. Primerljiv primer je navedlo prvostopenjsko sodišče, in sicer je to sodba VS RS II Ips 447/97, ko je bilo 73 let staremu moškemu dosojena odškodnina v višini 50 neto mesečnih povprečnih plač na zaposlenega, so pa bile tudi poškodbe manj hude od tožničinih (odrgnina možganov s hidromom glave na levi strani, prelom desnega koželjnice in desne pogačice, poškodba vida – krvavitev v papil levega očesa, rane in odrgnine). Primerljiv je tudi primer št. 275 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001): 68 let stari ženski je bilo za poškodbe hrbtenice, okolčja in ramenskega obroča, ki je zahtevala 55 dni bolnišničnega zdravljenja, 5 dni je bila priklenjena na posteljo, imela je kateter, telesne bolečine je sicer trpela krajše časovno obdobje in manj intenzivno kot tožnica, tako kot tožnica pa tudi ni več sposobna opravljati nobenega težjega fizičnega dela, dosojenih 56 povprečnih neto plač na zaposlenega.

O pritožbi tožeče stranke glede valorizacije že plačane odškodnine: Pritožbena izvajanja, da ni pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo, so zgrešena. Zakon o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95 in 109/2001 – ZPOMZ-A) ni bil neposredna podlaga valorizacij odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe, kot tudi ne valorizacij delnih plačil teh obveznosti. Predpisoval je zgolj valorizacijo denarnih obveznosti in s tem določal izjemo glede na določbe 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 391. člena OZ. Podlaga za valorizacijo je drugi odstavek 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Takšno je enotno stališče novejše sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 738/2007, II Ips 129/2006, II Ips 597/2008, II Ips 79/2007 in druge), sodbi Višjega sodišča, na kateri se sklicuje pritožba, pa sta starejšega datuma.

O pritožbah obeh strank zoper odločitev o stroških postopka: V obravnavani zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, pri čemer je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, saj je moralo sodišče zaradi ugotavljanja temelja zaslišati tožnico in zavarovanko tožene stranke, angažiralo je dva izvedenca cestnoprometne stroke in enega tudi zaslišalo. Zato je princip, da je ugotavljalo uspeh v pravdi ločeno glede temelja in glede višine, pravilen (gl. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 530/2005). In tudi procent uspeha, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede temelja in glede višine, je pravilen. Tožena stranka ni priznala 70 % temelj, kot skuša prikazati v pritožbi, ampak je navajala, da je pri pripravi poravnalnega ponudbe upoštevala 30 % prispevek tožnice k škodnemu dogodku, kar je po njenem mnenju še sprejemljivo, lahko pa da je delež tožnice tudi večji. Torej 70 % odgovornost zavarovanke tožene stranke tudi zanjo ni bila nesporna in je bilo potrebno izvesti dokazni postopek glede temelja tudi zaradi ugotovitve morebitnega večjega soprispevka tožnice, kot ga je toženka priznala. To, da so tožeči stranki z dokazovanjem temelja nastali nujni in potrebni stroški, pa ne vpliva na izračun njenega uspeha po temelju. Potrebnost stroškov za pravdo je nujen pogoj, da jih sodišče sploh upošteva (prvi odstavek 155. člena ZPP), ne more pa biti merilo pri odmeri pravdnih stroškov po načelu uspeha. Pravilen je tudi izračun uspeha zahtevka po višini. Za izračun uspeha pravdnih strank po višini je relevantno le, koliko je tožeča stranka zahtevala odškodnine in koliko ji jo je bilo ob polnem temelju dosojeno. Delni umik tožbe zaradi delnega plačila odškodnine se ne upošteva, ker je tožena stranka delno izpolnila zahtevek šele po vložitvi tožbe (158. člen ZPP).

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ne prizna stroškov za tri pritožbe proti sklepom, je materialnopravno pravilna, temelji pa na prvem odstavku 154. člena ZPP. Stroški za pritožbe ji ne gredo, ker z njimi ni uspela, ne pa zato, ker ne bi bile potrebne.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, ko izrecno graja priznanje stroškov tožeči stranki za odsotnost iz kraja sedeža odvetniške pisarne. Pooblaščenka tožnice ima namreč sedež v Ljubljani, kjer so bile tudi obravnave. Za priznanje stroškov substituta iz Celja pa v Odvetniški tarifi (OT) ni pravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče od tožeči stranki priznanih stroškov postopka odštelo 360 točk po OT (3 x po 120 točk za 3 ure odsotnosti iz pisarne iz Celja), skupaj z 20 % DDV od 360 točk, kar skupaj znese 198,29 EUR. Višje sodišče pripominja, da materialni stroški po 13. členu OT od postavke, ki jo je bilo potrebno odšteti, niso bili odmerjeni.

Pravna podlaga odločitve višjega sodišča: Drugostopenjsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi z vidika uradoma upoštevnih, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih kršitev. Kot že obrazloženo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari materialnopravno pravilna. Ker tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zasledilo, zato je pritožbi obeh pravdnih strank o glavni stvari kot neutemeljeni zavrnilo in v celoti potrdilo 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Ker pa je delno utemeljena pritožba tožene stranke zoper izrek o stroških, je po pooblastilu iz 5. alinee 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izrek o stroških postopka na prvi stopnji, to je 3. točko izreka izpodbijane sodbe.

O stroških pritožbenega postopka: Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča je s pritožbo v celoti propadla, pritožbeni uspeh tožene stranke pa je majhen in ni povzročil nobenih posebnih stroškov.