Jedro

Standard obrazloženosti stroškovne odločitve je dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka) spremeni tako, da je tožena stranka, poleg že naloženih stroškov (1.796,66 EUR) dolžna tožnici povrniti še pravdne stroške v znesku 809,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 211,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo plačilo 60.246,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 1.796,66 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka sodbe) se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporaba materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodba nepravilno plačilo stroškov postopka naloži tožnici, namesto toženki. Ne strinja se z ugotovljenim procentom uspeha. Napačna je ugotovitev sodbe, da je tožnica uspela samo s 40 % svojega zahtevka. Tožnica je glede na izveden postopek uspela 100 % po temelju in delno (40 %) po višini, tako da je njen uspeh 70 %, kar je treba pri odmeri stroškov upoštevati. Tožena stranka je ugovarjala aktivno legitimacijo tožnice in iz tega razloga predlagala zavrnitev zahtevka. Ni preverljiva višina priznanih stroškov tožnice. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo nagrade za pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki jo je tožnica vložila 5. 7. 2013. Višje sodišče v Ljubljani je v razveljavitvenem sklepu I Cp 3/2014 z dne 14. 5. 2014 odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo. Pritožba je bila utemeljena, zato gredo tožnici vsi priglašeni pritožbeni stroški.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena graja nepravilnega upoštevanja procenta uspeha tožeče stranke. Kot ugotavlja že pritožba, je tožnica po višini uspela s 40 % zahtevka. Za zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba upoštevati 100 % uspeh po temelju, ni podlage. Pritožba ne izpostavlja nobenih okoliščin, ki bi narekovale ločeno upoštevanje uspeha po temelju. Zaradi odločanja o toženkinem ugovoru aktivne legitimacije (sodba ga zavrne), na katerega se pritožba sklicuje, niso nastali posebni stroški. V predmetnem postopku pa tudi sicer ni večina stroškov nastala v zvezi z ugotavljanjem temelja.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da ni preverljiva višina priznanih stroškov tožnice v postopku. Stroškovna odločitev je ustrezno obrazložena. V sodni praksi in pravni teoriji(1) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah – ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Na stroškovnikih pravdnih strank (list. št. 173, list. št. 174), v katere je imela tožeča stranka možnost vpogleda, je prvostopenjsko sodišče odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je iz njih razvidno, kaj je priznalo in v kakšni višini.

7. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, priglašenih v pritožbi 5. 7. 2014, glede katerih je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 3/2014 pridržalo odločitev za končno odločbo. Pritožbeni stroški, upoštevaje ZOdvT znašajo 2.024,64 EUR (nagrada po tarifni št. 3210 1.667,20 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, 20 % DDV). Pritožbeni stroški delijo usodo končnega uspeha, zato je glede na 40 % uspeh, tožnica upravičena še do 809,86 EUR, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka. Temu ustrezno je zato pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodbe (III. točka) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP spremenilo.

8. Tožnici, ki je s pritožbo (delno) uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške. V skladu z ZOdvT znaša nagrada za postopek po tarifni št. 3220 ZOdvT (ne po tarifni številki 3210 kot predlaga pritožnica) 50,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, kar z upoštevanjem 22 % DDV in sodne takse v višini 126,00 EUR skupno znaša 211,04 EUR. Stroški tožene stranke z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), saj glede na njeno vsebino niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi.

9. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. člena Obligacijskega zakona, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006. Op. št. (1): Primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, stran 9.