Jedro

V pravdnem postopku ima vsaka stranka pravico do predlaganja dokazov in tudi pravico do izvedbe le-teh. To pa še ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.076,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da toženka lahko v roku 15 dni (opredeljeno) zahteva povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, vedele povedati v kakšnem stanju je bilo vozilo preden so bile opažene poškodbe, še posebej zavarovalni agent D. T., ki je natančno pregledal vozilo pred vsakim podaljšanjem zavarovanja. Sodišče je predloge za izvedbo dokazov pavšalno zavrnilo. Tudi ni razloga, da bi sam poškodoval vozilo. Sodišče napačno citira izvedensko mnenje S. R. Izvedenec v mnenju opozarja, da so vse poškodbe nastale pri stoječem, torej parkiranem vozilu, s to razliko, da so nekatere poškodbe povsem tipične poškodbe s parkirišč, za druge pa ni mogoče trditi, da bi šlo za tipične poškodbe, s čimer pa še ne izključuje možnosti oziroma ne dvomi, da so nastale, ko je bilo vozilo parkirano. S svojo odločitvijo sodišče tako nasprotuje ugotovitvam izvedenca in očitno meni, da razpolaga s kvalitetnejšim strokovnim znanjem od izvedenčevega, v posledici česar je zavrnilo tudi vse ostale dokazne predloge in s tem kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je stopilo v vlogo odvetnika toženke, ko izpostavlja kazenski postopek, ki naj bi bil sprožen zoper pritožnika in mu protipravno očita storitev kaznivega dejanja, ne upošteva pa tega, da je toženka pričela zavračati in presojati vse njegove zahtevke in zahtevke njegovih družinskih članov od tedaj, ko je zavrnil sodelovanje z bratom soproge, ki je partner članice uprave toženke. Ni mu jasno, kaj mu sodišče očita, da bi še moral navesti, saj povzročitelja ni videl in ob nastanku poškodb ni bil prisoten.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, kakršen je konkretni, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da mu ni uspelo dokazati, da so poškodbe na njegovem vozilu nastale z dotikom neznanega vozila. Uveljavlja torej pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v sporu v postopku majhne vrednosti izključen. Okoliščina, da sodišče navedb in dokazov ne razlaga tako kot stranka, ki jih je podala oziroma predložila, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče je tako vezano na zaključek sodišča prve stopnje, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso nastale z dotikom neznanega vozila. V posledici je materialnopravno pravilen tudi zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Na podlagi zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga B2), se je toženka zavezala, da bo krila škodo zaradi poškodovanja ali uničenja parkiranega ali ustavljenega zavarovanega osebnega vozila, ki nastane z neposrednim dotikom neznanega vozila (kombinacija H), česar v konkretnem primeru tožniku ni uspelo izkazati, zato ni toženkine obveznosti za izplačilo zavarovalnine (921. člen Obligacijskega zakonika).

6. Drži, da ima vsaka stranka v pravdnem postopku pravico do predlaganja dokazov in tudi pravico do izvedbe le-teh. To pa še ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. V konkretnem primeru je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov z vpogledom v štiri fotografije vložene s pripravljalno vlogo z dne 28. 4. 2014, upoštevati pa tudi ni moglo tožnikovih navedb glede okoliščin, kaj naj bi fotografije dokazovale, saj so bile trditve in dokazi podani prepozno (451., 452., 453. člen ZPP).

7. Trditvena podlaga tožnika je bila „da je iz poškodb vozila bilo že ob ogledu jasno, da so očitno nastale na parkirišču, tožnik domneva, da na enem ali celo večih izmed parkirišč trgovskih hiš v K., v katerih se je tožnik s svojimi družinskimi člani pogosto nahajal v času pred novoletnimi prazniki; pred tem poškodb na vozilu zagotovo ni bilo, o čemer bodo lahko izpovedale tudi priče.“ Gre za pavšalne trditve – tožnik ne pove na parkiriščih katerih trgovin se je nahajal, kdaj, celo sam izrazi le domnevo, da je do poškodb na vozilu prišlo na enem od parkirišč trgovin, ki jih je obiskal. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje prič, ki bi vedele povedati, da pred novoletnimi prazniki poškodb na vozilu ni bilo, upravičeno zavrnilo kot premalo substancirane, pri čemer gre, po mnenju pritožbenega sodišča, ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi, tudi za neprimeren dokaz. Enako velja tudi za predlog za zaslišanje zavarovalnega agenta D. T., ki naj bi vedel povedati, da ob sklenitvi zavarovanja, leto dni pred zatrjevanim škodnim dogodkom, na vozilu ni bilo poškodb. Gre za dokaze, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki glede na nekonkretizirane trditve tožnika, niso odločilna.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za trditev odločilnega pomena.