Jedro

Prvostopenjski upravni organ je pri izračunu komunalnega prispevka za rekonstrukcijo stanovanjske hiše pri obstoječi hiši upošteval površino 3.496,00 m2, tj. celotno površino nepremičnine, pri izračunu komunalnega prispevka za stanovanjsko hišo po rekonstrukciji pa le 3.109,02 m2. Pri izračunu komunalnega prispevka za garažo je upošteval 386,98 m2 površine zemljišča. Seštevek površine, upoštevane za stanovanjsko hišo po rekonstrukciji, in površine za garažo sicer znaša celotno površino navedene nepremičnine, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je organ upošteval navedeni površini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Grosuplje št. 3511-37/2012 z dne 12. 7. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek za rekonstrukcijo objekta in novogradnjo garaž na zemljišču s parc. št. 77 k. o. … v skupni višini 5.077,20 EUR. V obrazložitvi navaja, da je tožnica zaprosila za odmero komunalnega prispevka in da je bil ta odmerjen po Odloku o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 124/07 – v nadaljevanju Odlok), ki v 14. členu v povezavi z 80. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ureja odmero komunalnega prispevka, če se objekt na novo priključuje na komunalno opremo ali če se povečuje neto tlorisna površina objekta. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo za obstoječi stanovanjski objekt v skupni izmeri 272,65 m2 v letu 1982 pridobljeno gradbeno dovoljenje, da želi tožnica ta objekt rekonstruirati in graditi garaže na podlagi projekta, po katerem je skupna tlorisna površina za stanovanjsko hišo 413,76 m2, za garažo pa 51,50 m2. Med podatki za izračun komunalnega prispevka za obstoječo stanovanjsko hišo je bila upoštevana še gradbena parcela v velikosti 3.496,00 m2, za stanovanjsko hišo po rekonstrukciji 3.109,02 m2, za garažo pa 386,98 m2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil komunalni prispevek izračunan kot seštevek komunalnega prispevka, izračunanega po merilih za odmero (določenih v 7. in 10. členu Odloka) za garažo in pozitivne razlike med komunalnim prispevkom za stanovanjsko hišo pred rekonstrukcijo in po njej.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Pritožbeni ugovor glede neupoštevanja vlaganj v komunalno infrastrukturo je zavrnil s stališčem, po katerem upoštevanja vlaganj preko samoprispevkov zakonodaja ne predvideva in s pojasnilom, da so se obračunski stroški določili tako, da so se v višini 10 % vrednosti od skupnih stroškov odštela sredstva za financiranje komunalne opreme, ki niso bila sredstva občinskega proračuna. Šlo naj bi za t. i. „druge vire“, med katere sodijo takse, evropska in državna sredstva, samoprispevki ipd, katerih višino je ocenila na 10 % vrednosti celotnega vodovodnega in cestnega omrežja. Ker naj bi bilo iz predloženega projekta razvidno, da je projektant upošteval kot gradbeno parcelo površino celotnega zemljišča s parc. št. 77 k. o. …, je bila po mnenju organa druge stopnje ta površina pravilno upoštevana pri izračunu komunalnega prispevka.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da je prišlo pri predlogu za odmero prispevka do napake glede površine zemljišča. Zato v zvezi s tem organu očita, da ni ravnal v skladu s 6. in z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na stališče Upravnega sodišča v zadevi I U 1592/2010, po katerem površina stavbnega zemljišča za odmero komunalnega prispevka ne pomeni avtomatično površine celotne zemljiške parcele, temveč se, če parcela objekta ni določena, kot velikost parcele upošteva stavbišče s faktorjem 1,5. Toženki očita tudi, da ni upoštevala, da se je … cesta, ki vodi do tožničine parcele, gradila iz samoprispevka. Navaja, da iz Uradnega lista RS, št. 64/1997 izhaja, da je bil razpisan referendum za uvedbo posebnega prispevka za financiranje rekonstrukcije te ceste in za izgradnjo kanalizacije in javne razsvetljave, ter da je prispevek plačalo tudi gospodinjstvo hišna št. … c. 18, torej tožničini starši, to nepremičnino pa je podedovala tožnica. Prispevek vsakega gospodinjstva naj bi znašal 240.000,00 SIT (oz. 3.054,58 EUR), iz obvestila z dne 5. 4. 1998 pa naj bi bilo razvidno, da je gospodinjstvo A. (tj. tožničina starša) plačalo celoten znesek. Zato zavrača toženkino trditev, da ni razpolagala s podatki o višini drugih virov. Vsega tega tožnica ni mogla navesti, ker toženka ni razpisala naroka, tožnica oz. njeni pooblaščenci pa so le izpolnili obrazec, ki je objavljen na spletni strani toženke. Meni, da neupoštevanje vlaganj njenih prednikov pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom, saj mora ponovno plačati prispevek za to cesto, tako kot novograditelji. Toženki očita bogatenje s tem, ko morajo občani za isto cesto plačati prispevek dvakrat. Očita ji tudi, da ni odgovorila na pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic, da ni upoštevala, da po načrtu bodoči objekt ne bo priključen na vodovod in da sta vodovod na parcelo pripeljala njena starša leta 1964. Poleg tega naj bi financirala še telefon, določitev meje in geodetski postopek leta 2008. Iz lokacijske informacije naj bi izhajalo tudi, da je parc. št 77 k. o. … obremenjena s komunalno infrastrukturo brez sklenitve služnostnih pogodb, kar naj bi pomenilo, da navedena parcela prispeva h komunalni ureditvi tudi za druga naselja v …. Sodišču predlaga, naj odpravi tako odločbo organa prve kot organa druge stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe z razlogi, ki jih je navedla že v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Predmet izpodbijane odločitve je odmera komunalnega prispevka za spremembo neto tlorisne površine stanovanjskega objekta in za novogradnjo garaže. Kot je pravilno pojasnila toženka že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se komunalni prispevek odmeri tudi v primeru, če se spreminja neto tlorisna površina objekta. Dolžnost plačila komunalnega prispevka za objekt, ki je sicer že priključen na komunalno opremo, vendar se pri njem povečuje neto tlorisna površina, določa tudi 80. člen ZPNačrt. Zato tožnica s tožbenimi navedbami, da je stanovanjski objekt, za katerega je predvidena rekonstrukcija, že oskrbovan s pitno vodo, ne more utemeljiti nezakonitosti izpodbijane določitve. Da bi toženka nepravilno upoštevala povečanje neto tlorisne površine, pa tožnica ne trdi. Tožbena trditev, da novogradnja garaže s pitno vodo ne bo oskrbovana, na izpodbijano odločitev ne more vplivati, ker je iz izračuna komunalnega prispevka za garažo razvidno, da vodovod pri tej novogradnji ni bil upoštevan.

Tožnica meni tudi, da bi toženka morala pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati vlaganja njenih staršev v rekonstrukcijo … ceste. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da bi toženka vlaganja v rekonstrukcijo … ceste pri odmeri komunalnega prispevka morala upoštevati, če bi bila sredstva za rekonstrukcijo navedene ceste, ki so bila zbrana s samoprispevkom, na katerega se tožnica sklicuje, upoštevana med obračunskimi stroški. Podlaga za odmero komunalnega prispevka namreč niso skupni stroški, temveč le tisti del skupnih stroškov, ki se financirajo iz zbranih sredstev s plačili komunalnih prispevkov (tretji odstavek 11. člena in 13. člen Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč – v nadaljevanju Uredba).

Z drugimi besedami, tožničin očitek o dvakratnem plačilu stroškov za … cesto bi bil utemeljen le v primeru, če bi toženka sredstva za izgradnjo oz. rekonstrukcijo te ceste upoštevala med obračunskimi stroški za odmero komunalnega prispevka. Vendar je toženka že v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pojasnila, da teh stroškov med obračunskimi stroški ni upoštevala, saj je skupne stroške komunalne opreme zmanjšala za vrednost stroškov za vodovod in za ceste, ki so se financirali iz t. i. „drugih virov“, med katerimi so tudi sredstva samoprispevkov. Te stroške je ocenila na 10 % vrednosti skupnih stroškov. Tožnica v tožbi temu ne ugovarja, saj ne trdi, da med temi 10 % vrednosti skupnih stroškov (za kolikor so bili zmanjšani stroški, ki jih je upoštevala kot obračunske stroške) ne bi bili zajeti tudi stroški financiranja rekonstrukcije … ceste s samoprispevkom, ki ga uveljavlja kot vlaganje.

Navedeno torej pomeni, da tožnici ni odmerjen komunalni prispevek, ki bi vseboval stroške za … cesto. Zato je neutemeljen tako tožničin očitek o dvakratnem plačilu prispevka za to cesto, kot tudi očitek, da je toženka z izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka kršila načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Morebitnih obogatitvenih zahtevkov, ki izvirajo iz plačila samoprispevka, in zahtevkov v zvezi z obremenitvami parc. št. 77. k. o. … brez sklenitve ustreznih služnostnih pogodb, pa v postopku odmere komunalnega prispevka ni mogoče uveljavljati.

Med strankama je nadalje sporno, ali je bila pri izračunu komunalnega prispevka upoštevana pravilna površina gradbene parcele.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski upravni organ pri izračunu komunalnega prispevka za rekonstrukcijo stanovanjske hiše pri obstoječi hiši upošteval površino 3.496,00 m2, tj. celotno površino nepremičnine s parc. št. 77. k. o. …, pri izračunu komunalnega prispevka za stanovanjsko hišo po rekonstrukciji pa le 3.109,02 m2. Pri izračunu komunalnega prispevka za garažo je upošteval 386,98 m2 površine zemljišča. Seštevek površine, upoštevane za stanovanjsko hišo po rekonstrukciji, in površine za garažo sicer znaša celotno površino navedene nepremičnine, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je organ upošteval navedeni površini. Pritožbeni organ sicer navaja, da je iz priloženega projekta razvidno, da je odgovorni projektant upošteval kot gradbeno parcelo celotno zemljiško parcelo št. 77 k. o. …, v izmeri 3.496 m2. S to navedbo pa ni pojasnil, zakaj je bilo pri garaži upoštevanih 386,98 m2 zemljišča in pri rekonstruiranem objektu stanovanjske hiše 3.109,02 m2. To tudi ni razvidno iz tožničine vloge za odmero komunalnega prispevka. Zato sodišče pravilnosti upoštevanja podatkov, ki naj bi jih dala tožnica oz. njena pooblaščenka, ne more preizkusiti, zato ne more preizkusiti utemeljenosti tožbenega ugovora o nepravilnem upoštevanju površine zemljišča pri odmeri komunalnega prispevka.

Če odločitve ni mogoče preizkusiti, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče tožbi ugodilo iz tega razloga, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 80 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).