Jedro

Za vročanje vabila za zaslišanje prosilca za azil velja po azilnem pravu specifičnost, ki zahteva, da se ZUP v takem primeru uporablja v povezavi z ZAzil in obveznostmi, ki jih ima Slovenija po mednarodni pogodbi Konvenciji o statusu begunca. V skladu z določilom 8. člena Ustave je namreč treba zakon, tudi njegove procesne določbe, razlagati v skladu z mednarodno pogodbo, ki je hierarhično višji pravni akt.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ... z dne 9. 1. 2006 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil) ustavila postopek za priznanje azila za AA (roj. 1. 1. 1969) in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 1 dne od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je z dopisom z dne 5. 12. 2005 razpisala zaslišanje za 9. 1. 2006. Prosilcu za azil je bilo vabilo za zaslišanje v slovenskem in angleškem jeziku vročeno dne 8. 12. 2005 preko pooblaščene odvetnice, ki pa je z dopisom z dne 21. 12. 2005 zaprosila za preložitev zaslišanja zaradi že dalj časa razpisane glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v A. Tožena stranka je pooblaščenko dne 21. 12. 2005 pozvala, naj predloži kopijo vabila na to glavno obravnavo, kar je odvetnica prejela 4. 1. 2006. Odvetnica je dne 9. 1. 2006 toženi stranki predložila del zapisnika, brez žiga in podpisa, ki naj bi opravičeval njen izostanek. Iz tega ni razvidno, kdo je bil na obravnavo vabljen niti da je bila na obravnavo vabljena pooblaščenka prosilca za azil. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 2. odstavek 73. člena ZUP in ugotavlja, ker odvetnica ni predložila dokazila, ki bi potrjeval, da je bila dejansko prisotna na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem, prosilec pa se ni odzval na zaslišanje, je tožena stranka odločitev oprla na 2. alinejo 1. odstavka 42. člena ZAzil. Tožnik vlaga tožbo in pravi, da če tožena stranka ni pristala na predložena opravičilo, bi morala tožnika o tem obvestiti in ga privesti na zaslišanje, saj živi v Azilnem domu. Predlaga, da se sodišče na podlagi zaslišanja na glavni obravnavi prepriča o okoliščinah tožnikovega položaja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba v celoti razveljavi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je dolžna postopati v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 85/2005), zato se opira na določbo 1. odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 403/2005 z dne 23. 2. 2005, iz katere izhaja, da ni dolžnost tožene stranke, da skrbi za fizično prisotnost prosilcev za azil na zaslišanjih, ampak zgolj da uradni organ skrbi za zavarovanje njihovih pravic in dolžnosti s tem, da jih na zaslišanje pravilno vabi.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Ključen pravni argument, s katerim je tožena stranka utemeljila ustavitev postopka, tožena stranka izpeljuje iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 403/2005 z dne 23. 2. 2005. Sodišče ugotavlja, da je izpeljava tega pravnega argumenta in njegova uporaba za konkretni upravni spor pravno zmotna.

Ustavno sodišče RS je v navedeni zadevi odločalo in argumentiralo (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS), da se za vročitev odločbe, izdane v azilnem postopku, uporabljajo določbe ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) in ni odločalo niti se ni kakor koli opredelilo do vprašanja, ali omenjeno pravilo vročanja velja tudi za vročanje vabila na zaslišanje. Za vročanje vabila za zaslišanje prosilca za azil velja namreč po azilnem pravu specifičnost, ki zahteva, da se ZUP v takem primeru uporablja v povezavi z ZAzil in obveznostmi, ki jih ima Slovenija po mednarodni pogodbi Konvenciji o statusu begunca (Ženevska konvencija, Uradni list RS, - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Ta specifičnost je v tem, da se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek ustavi, če se prosilec za azil brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZAzil). Če torej nastopi okoliščina iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil, prosilec za azil sploh nima dostopa do azilnega postopka. Ker pa prosilec za azil v azilnem postopku po opredelitvi preganjanja iz 9. člena Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (O J L, 304/12, 30. 9. 2004, v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC) varuje večinoma absolutne človekove pravice, ki jih sploh ni dopustno omejevati, druge pa le takrat, kadar gre za kumuliranje kršitev več temeljnih človekovih pravic, mora uporaba določila 42. člena ZAzil zajemati strogo in sorazmerno presojo dejstev v zvezi s vprašanjem, ali se prosilec za azil ni brez predhodnega opravičila odzval vabilu. V skladu z določilom 8. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) je namreč treba zakon, tudi njegove procesne določbe, razlagati v skladu z mednarodno pogodbo, ki je hierarhično višji pravni akt. Sodišče je to stališče postavilo že v pravnomočni sodbi v zadevi U 2404/2005 z dne 16. 11. 2005. Določilo 26. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92) ureja princip pacta sunt servanda; določilo 27. člena Dunajske konvencije določa, da se posamezna država ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe; določilo 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije pa določa, da se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. Iz samega besedila 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil sicer res izhaja, da če je bil prosilec za azil pravilno vabljen preko odvetnika (1. odstavek 88. člena ZUP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-176/05), se postopek ustavi, vendar je treba to določbo razlagati v povezavi z drugimi določbami (24. in 29. člen ZAzil) iz katerih izhaja, da je osebno zaslišanje prosilca za azil ključno in nujno potrebno dokazno sredstvo (bodisi po 63.b. členu, bodisi po določbah rednega postopka) za odločanje v azilnem postopku in ne glede na to, ali je pri tem odvetnik prisoten, ali ne. Če pa mora biti prosilec za azil osebno zaslišan, potem mora biti njemu tudi osebno in neposredno vročeno vabilo. Takšna razlaga ni v nasprotju z določilom prvega stavka iz 2. odstavka 32. člena ZAzil, ki ni bil razveljavljen z določbo Ustavnega sodišča RS. To določilo pravi, da se vabila v postopku obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku. Vabilo za zaslišanje mora biti prosilcu za azil vročeno osebno in neposredno tudi zaradi tega, ker po mnenju sodišča pomota ali malomarnost odvetnika, ki mu je prosilec za azil v dobri veri zaupal zastopanje, ne sme imeti za posledico nezmožnost prosilca za azil, da sproži postopek za azil, do katerega ima dostop po Ženevski konvenciji. Pri tem ni povsem nepomembno, da je bilo na vabilu za zaslišanje zapisano, da si odvetnica zagotovi substituta, če se zaslišanja ne bo mogla udeležiti in če to ne bo mogoče, bo zaslišanje kljub temu opravljeno. Nenazadnje sklicevanje tožene stranke, da ni dolžna zagotoviti fizične prisotnosti prosilca za azil na zaslišanju, ne more biti zakonit argument v konkretnem primeru, ker glede na dejstva v zvezi s preganjanjem v izvorni državi tožnika, ki jih je tožnik navedel v izjavi po 63.b. členu ZAzil, in zaradi katerih je tudi tožena stranka menila, da mora izvesti redni, ne pa skrajšani postopek, stališče, da tožena stranka ni dolžna osebno pozvati tožnika na zaslišanje, čeprav se le-ta nahaja v Azilnem domu, ne vzpostavlja sorazmerja med ciljem učinkovitega vodenja postopka in ciljem zagotovitve minimalnih procesnih zagotovil za pošteno vodenje upravnega postopka. Presoja sorazmernosti pa je bila odločilna tudi za Ustavno sodišče RS, ko je presojalo skladnost splošnega predpisa iz 32. člena ZAzil z 22. členom Ustave. Načelo sorazmernosti je splošno pravno načelo, ki ga mora sodišče upoštevati tudi v konkretnih pravnih postopkih (3. in 1. odstavek 15. člena Ustave). Iz te obrazložitve tudi izhaja, da okoliščine v predmetnem upravnem sporu niso primerljive z zadevo I Up 403/2005, v kateri je odločalo Vrhovno sodišče RS. V zadevi I Up 403/2005 je bilo namreč vabilo za zaslišanje prosilcu za azil vročeno osebno in neposredno s točnim pojasnilom, kakšne bodo posledice, če se na vabilo ne bo odzval. Krivda, da prosilec za azil ni prišel na zaslišanje, je bila z razliko od tega primera, na strani prosilca za azil. Poleg tega je šlo v predmetni zadevi zaradi dejstev, ki jih je prosilce za azil navedel v izjavi po 63. b. členu ZAzil, za skrajšani postopek.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.