Jedro

Tožnica kot kršitve pravil postopka navaja nepravilnosti pri vročanju odločbe in druge nepravilnosti, ki pa ne predstavljajo ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga je tožnica uveljavljala v svojem predlogu, saj takšne nepravilnosti postopka v zakonu niso opredeljene kot razlog za ničnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila predlog tožnice za izrek ničnosti enotnega dovoljenja za gradnjo št. 351-05-1103/99-1010/13 z dne 28. 1. 2000, ki je postalo pravnomočno dne 17. 3. 2000. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je tožnica dne 16. 7. 2010 podala predlog za izrek ničnosti navedene odločbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po navedeni določbi mora biti v zakonu vnaprej opredeljeno, da je določena nepravilnost razlog za ničnost. Tožnica je kot razlog za ničnost navedla nepravilnosti pri vročanju pisanj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V zvezi z nepravilnostmi pri vročanju je tožnica že uveljavljala izredno pravno sredstvo obnove postopka, s katerim pa ni uspela, saj je upravno sodišče s sodbo U 539/2002 z dne 21. 9. 2004 njeno tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je navedeno odločitev potrdilo. Prav tako navedba, da je bila zavedena pri podaji soglasja, po ZUP ni razlog za izrek ničnosti odločbe.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka, ki se pridružuje oceni prvostopnega organa, da v obravnavnem primer ne gre za ničnosti razlog po 6. točki 279. člena ZUP. V skladu s citirano določbo morajo biti nepravilnosti z zakonom izrecno določene kot razlog za ničnost, kar pa ni situacija v obravnavanem primeru. Sicer pa je bilo glede izpostavljenih očitkov zaradi kršitve pravil postopka glede vročanja že pravnomočno odločeno v okviru predloga za obnovo postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da ji odločba o gradbenem dovoljenju sploh ni bila vročena, zato tudi ni mogla ukrepati. Odločba, ki ni vročena, ne povzroči nobenega pravnega učinka. Taka odločba še ne obstaja in ne veže tistega, ki mu je bila namenjena, kakor tudi ne organ. Šele s pravilno vročitvijo odločba začne veljati in ima pravne učinke. Dokler ni vročena ne more postati izvršljiva niti pravnomočna. Zaradi kršenja pravil o vročanju ima zato odločba take nepravilnosti, ki so po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Sporna je tudi trditev tožene stranke, da je bila seznanjena z gradbenim dovoljenjem. Iz spisa namreč ne izhaja, da je tožnica razpolagala s pooblastilom. Pri prvostopnem upravnem organu je tudi zaposlena B.B., ki je nečakinja investitorjev, kar bi lahko vplivalo na postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Organ tudi ni upošteval, da je bila tožnica pri izdaji soglasja zavedena, ker je bilo soglasje dano na podlagi neresničnih izjav investitorja, torej je podan tudi obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP. Dano soglasje pa se sploh ni nanašalo na višino objekta, saj tožnica na višino objekta 11,8 m nikoli ne bi pristala. Glede takšne višine pa je potrebno izrecno soglasje, ki se ne more predpostavljati. Zvijačni namen investitorjev je razviden tudi iz dejstva, da se glede odmika niso držali gradbenega dovoljenja. Zaradi navedenega je tožnica že sprožila inšpekcijski postopek. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v tem postopku A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je že vse navedel v dosedanjih postopkih, v katerih so bili zahtevki tožnice zavrnjeni. Vztraja pri svojih navedbah v postopku ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V postopku za izrek ničnosti odločbe se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožnica kot ničnostni razlog uveljavlja kršitev pravil upravnega postopka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ker ji sporno gradbeno dovoljenje ni bilo vročeno, zato pravne posledice zanjo ne bi smele nastopiti.

Nepravilnosti oziroma nezakonitosti, do katerih bi naj prišlo v upravnem postopku pred izdajo odločbe ali pa ob sami izdaji odločbe v upravni stvari, imajo različne pravne posledice za samo odločbo. Kršitev pravil postopka, ki ne vpliva na odločitev v stvari, ni bistvena napaka in zato sploh ne vpliva na zakonitost izdane odločbe. Druge nepravilnosti oziroma nezakonitosti imajo za posledico izpodbojnost odločbe in vplivajo na njeno zakonitost. Tožnica kot kršitve pravil postopka navaja nepravilnosti pri vročanju odločbe, da ji ni bila dana možnost udeleževati se postopka in s tem zavarovati svoje pravice in pravne koristi, da je bila pri dajanju soglasja h gradnji zavedena ter da je pri upravnem organu zaposlena nečakinja investitorjev B.B. Navedene nepravilnosti oziroma kršitve procesnih pravil pa ne predstavljajo ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (ki ga je tožnica uveljavljala v svojem predlogu), saj takšne nepravilnosti postopka v zakonu niso opredeljene kot razlog za ničnost. Ker torej noben materialni ali procesni predpis navedenih kršitev izrecno ne določa kot razlog za ničnost, se sodišče strinja z odločitvijo upravnega organa, ki je takšen predlog tožnice zavrnil. Ob tem pa sodišče na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa tudi ugotavlja, da je tožnica zatrjevane kršitve pravil postopka že uveljavljala z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka ter v okviru pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje. V navedenih postopkih pa so bili isti tožničini ugovori že pravnomočno zavrnjeni.

Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba tožnice ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Prav tako je zavrnilo njen predlog za povračilo stroškov postopka, saj v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.