Jedro

Za presojo protipravnosti toženkinih izjav ni pomembno, ali je bil tožnik z izjavama osebno prizadet, pač pa je odločilno, ali sta izjavi žaljivi v očeh povprečnega bralca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.935,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da izjave, ki jih je dala toženka za časopis D., niso objektivno žaljive v očeh povprečnega človeka. Tako je sodišče prve stopnje glede prve obravnavane izjave zmotno zaključilo, da jo je razumeti zgolj kot neuspeh v sodnem postopku. Toženkina izjava namreč ne omenja uspeha v pravdi, pač pa tožniku podtika namen, kako bi neutemeljeno prišel do terjatve, to je do premoženjske koristi. Izjavo je torej mogoče razumeti kot žaljivo, saj iz nje izhaja, da je tožnik poizkušal s tožbo zoper F. d.d. na neutemeljen, to je na špekulativen način priti do koristi. Meni, da je za povprečnega človeka žaljiva tudi druga obravnavana toženkina izjava, saj jo je razumeti, kot da je tožnik pričo nagovoril h krivemu pričanju. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg navedenega upoštevati še, da so bile toženkine izjave objavljene v časopisu, zato se je z njimi seznanil širok krog bralcev. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je F. d.d., za katero je dala toženka sporni izjavi, tožnika spravila v poslovne težave. Izjave toženke se nanašajo na poslovna razmerja, ki so znana širši javnosti. Toženka si je kljub temu dovolila dati izjave, ki so ga diskreditirale ne le pred znanci in prijatelji, pač pa tudi pred osebami na visokih položajih, ki obravnavajo njegova poslovna razmerja. Poudarja, da gre v obravnavani zadevi predvsem za razžalitev. Če ga toženka ne bi imela namena razžaliti, potem bi dala za časopis izjavo z resnično vsebino. Dodaja še, da bi se v neresničnost in žaljivost izjav sodišče prve stopnje lahko prepričalo že, če bi zaslišalo pravdni stranki.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. V skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Civilni predpisi ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, zato si sodna praksa pomaga s kazenskopravnim poimenovanjem teh terminov, pri čemer za obstoj protipravnega ravnanja v smislu civilnega delikta ni treba, da so podani znaki točno določenega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Običajno mora biti podano izražanje žaljivih in neresničnih dejstev. Pojem žalitve oziroma razžalitve je pravni standard, kar pomeni, da je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Navedbe je treba vedno presojati kot celoto, pri tem pa je treba imeti v mislih povprečnega bralca, ker ima lahko izjava več pomenov in razlag (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 402/1999 in II Ips 784/2007).

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da sporni izjavi, ki ju je dala toženka kot predstavnica F. d.d. za časopis N., v katerem sta bili dne 20. 1. 2008 tudi objavljeni, nista ne neresnični, ne žaljivi, zato ni podana protipravnost toženkinega ravnanja, s tem pa tudi ne odškodninska odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ).

7. Prva sporna izjava toženke se glasi:„Menimo, da je K. (tožnik) odškodninski postopek zoper banko sprožil z namenom, da bi neutemeljeno prišel do nasprotne terjatve do banke.“. V času te toženkine izjave in objave članka je bil tožnikov tožbeni zahtevek zoper F. d.d. zaradi plačila odškodnine že pravnomočno zavrnjen (kasneje je bila zavrnjena tudi tožnikova revizija v tej zadevi, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje), zato te izjave ni mogoče označiti za neresnično. Tožnik trdi, da iz sporne izjave izhaja, da je hotel na špekulativen način priti do terjatve oziroma premoženjske koristi, kar se mu zdi žaljivo. Kot rečeno, je navedbe treba presojati kot celoto in ne zgolj s strani tožnika izpostavljenih izjav. Toženka je pred in po izpostavljeni izjavi pojasnila, da (in kako) je sodišče v tožnikovi pravdni zadevi zoper banko že razsodilo. Poleg tega je iz sporne izjave razvidno, da gre za mnenje toženke oziroma banke, za katero je toženka podala to izjavo, o tožnikovi tožbi zoper banko, in torej ne gre za trditve o tožnikovih špekulativnih namenih, kako priti do premoženjske koristi, ki jih v tej izjavi vidi tožnik. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da povprečni bralec sporno izjavo razume kot mnenje toženke oziroma banke o neutemeljenosti tožnikove terjatve in s tem njegove tožbe zoper banko, ki v očeh povprečnega bralca ne more biti žaljivo.

8. Druga sporna izjava toženke pa se glasi:„Po našem vedenju gospa K. ni pričala v imenu S., ampak na predlog K. (tožnika). Zakaj se je odločila pričati v njegovo korist, banki ni znano.“ Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnikov pravdne zadeve tožnika zoper F. d.d. ugotovilo, da je bila gospa K. v tej pravdni zadevi zaslišana kot priča na predlog tožnika in da je pričala v tožnikovo korist. Tožnik v pritožbi tega zaključka sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja resničnost toženkine izjave, ne izpodbija, pač pa vztraja na stališču, da je to izjavo razumeti, kot da je tožnik pričo nagovoril h krivemu pričanju. Pritožbeno sodišče se s tem tožnikovim stališčem nikakor ne more strinjati. Osrednji pomen sporne izjave je, da je gospa K. pričala v korist tožnika, ki jo je za pričo v postopku tudi predlagal. Poleg tega toženka v izjavi poudari, da gre za podatke, ki so znani banki (kar pa niti ni odločilno, saj je navedena izjava, kot rečeno, resnična). Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da tudi druga sporna toženkina izjava v očeh povprečnega bralca ni žaljiva.

9. Pritožbene navedbe, da sta bili sporni izjavi dani za časopis, da se je zato z njima seznanil širok krog bralcev, med njimi tudi tožnikovi prijatelji in znanci ter osebe na visokih položajih, in da je F. d.d. tožnika spravila v poslovne težave, pri čemer je šlo za poslovna razmerja, znana širši javnosti, za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje teh trditev ni upoštevalo. Kot že povedano, za presojo protipravnosti toženkinih izjav ni pomembno, ali je bil tožnik z izjavama osebno prizadet, pač pa je odločilno, ali sta izjavi žaljivi v očeh povprečnega bralca. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank (kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe tega dokaznega predloga tožnik tudi ni pravočasno uveljavljal, zato je ta pritožbeni očitek iz tega razloga tudi neupošteven – 286. b člen ZPP). Ker sporni izjavi nista žaljivi, ni podana protipravnost toženkinega ravnanja. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati s preostalimi elementi odškodninske odgovornosti. V zvezi z navedbo, da je tožnik v poslovnih krogih znana oseba, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se pri presoji, ali gre za razžalitev časti in dobrega imena, javne oziroma znane osebe (drugače kot pri posegih v zasebnost) obravnavajo enako kot anonimni posamezniki (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 784/2007).

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).