Jedro

ZUP izrecno sicer ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju. Vendar je to praviloma zakon ali predpis, ki velja v času prvostopenjskega odločanja. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000 in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper sklep tožene stranke z dne 23. 5. 2006. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla revidentov predlog za obnovo postopka izdaje njene odločbe z dne 3. 12. 1998. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je v tem upravnem sporu sporno vprašanje dopustnosti oziroma izpolnjevanja pogojev za dovolitev obnove postopka. Sporen je s tožbo izpodbijani sklep tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo postopka, ki ga je revident predlagal na podlagi 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002). Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP-C (Ur. l. RS, št. 73/2004) pa je bila določba prvega odstavka 264. člena ZUP črtana. ZUP torej od uveljavitve spremembe ni več dopuščal obnove postopka v primerih, ko kazenskega postopka ni mogoče izvesti, ali če so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Zato sodišče prve stopnje meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu in je tudi zato revidentovo tožbo zavrnilo z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je nesprejemljivo, da so temeljne pravice posameznikov do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude ter do lastnine in do dela odvisne od tega, ali bo upravni organ izdal odločbo v zakonskem roku ali v štirih mesecih, ali pa v dveh letih po sprejetju njegovega predloga za obnovo postopka – in je torej zgolj od počasnosti odločanja upravnega organa odvisno, kateri zakon se bo za posameznika uporabil. Predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi sklep tožene stranke ter zadevo vrne v ponovno obravnavo toženi stranki. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka v upravnem sporu v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sporno vprašanje dopustnosti oziroma izpolnjevanja pogojev za dovolitev obnove postopka, sporen je sklep tožene stranke o zavrženju revidentovega predloga za obnovo postopka, ki ga je podal na podlagi 2. točke 260. člena ZUP.

9. Ker je obnova postopka izredno pravno sredstvo, je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Za obnovo postopka mora tako (poleg izpolnjevanja procesnih predpostavk) obstajati tudi vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov. Obnovitveni razlog, kot ga uveljavlja revident, je na podlagi 2. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

10. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja na podlagi izpodbijanega sklepa tožene stranke, tožbenih in sedaj tudi revizijskih navedb ter upravnih spisov, da je sporna predvsem uporaba procesnega predpisa pri odločanju o obnovitvenem razlogu oziroma o revidentovem predlogu za dovolitev obnove postopka. Dejstvo je, da je bil revidentov predlog za obnovo postopka vložen dne 13. 7. 2004, ko je še veljal in se uporabljal ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), ki je v prvem odstavku 264. člena izrecno določal, da se lahko upravni postopek zaradi razlogov, navedenih v 2. točki 260. člena tega zakona, obnovi tudi v primeru, da kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali če so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Revident je svoj predlog za obnovo postopka oprl na to določbo, ki je, kot že navedeno, ob vložitvi predloga za obnovo, bila še v veljavi. Z uveljavitvijo ZUP-C pa je bila ta določba črtana. ZUP torej od uveljavitve spremembe (1. 1. 2005) ni več dopuščal obnove postopka v primerih, ko kazenskega postopka ni mogoče izvesti, ali če so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljeno oprla na določbe ZUP-C, saj so te v času odločitve že veljale.

11. V zvezi z tožbenimi in sedaj revizijskimi ugovori tudi Vrhovno sodišče meni, da niso utemeljeni. Res je revident vložil predlog za obnovo postopka še pred uveljavitvijo novele ZUP-C. Res je tudi, da je postopek tekel dolgo oziroma da tožena stranka o predlogu za obnovo ni odločala v zakonskem roku, v tem času pa je prišlo do spremembe procesne zakonodaje. Vendar pa je imel tožnik ves čas na razpolago pravna sredstva, ki mu jih daje ZUP (molk organa), za katere pa ne navaja, da bi jih uporabil. Poleg tega tudi po mnenju Vrhovnega sodišča s tako ureditvijo, predvsem glede prehodnega obdobja, kot jo je določil ZUP-C, ni poseženo v z Ustavo varovane pravice. ZUP-C je bil objavljen v Uradnem listu RS z dne 5. 7. 2004, začel je veljati 15. dan po objavi, uporabljati pa se je začel šele 1. 1. 2005. Torej je dejansko med njegovo objavo v Uradnem listu ter uveljavitvijo pa do samega začetka uporabe minilo več mesecev. V tem času bi lahko revident vsaj poizkušal poskrbeti za učinkovitejše varstvo svojih pravic.

12. Glede tožbenih in sedaj tudi revizijskih ugovorov o uporabi določb ZUP pa tudi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pravilno stališče revidenta, da je sodišče pri odločanju vezano na Ustavo in zakon. Tudi Vrhovno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno svojo odločitev oprla na določbe ZUP ter pri tem upoštevala tudi novelo tega zakona. Za drugačno uporabo zakona oziroma drugačno razlago prehodnih določb ni podlage, torej tudi ni podlage za uporabo določb ZUP, kot so veljale pred uveljavitvijo novele, pri odločanju v času po uveljavitvi novele. Ne more namreč biti sporno, da je treba pri odločanju uporabiti tisti predpis, ki velja v času odločanja. ZUP izrecno sicer ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju. Vendar je to praviloma zakon ali predpis, ki velja v času prvostopenjskega odločanja. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse.

13. Upoštevaje navedeno določbo 264. člena ZUP ob izdaji sklepa tožene stranke je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita odločitev v sklepu tožene stranke in v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.