Jedro

Etažni lastniki so aktivno legitimirani za uveljavljanje plačila stroškov obratovanja od drugega etažnega lastnika, če so bili ti stroški plačani iz njihovih sredstev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 1. 1999, opr. št. I 98/19137, se v 1. in 3. točki razveljavi ter tožbeni zahtevek 1. tožnika zavrne, zavrne se tudi tožbeni zahtevek 2. tožnika do 79. tožnika.“ Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom je s odišče prve stopnje zaradi umika tožeče stranke sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 1. 1999, opr. št. I 98/19137 v 1. in 3. točki izreka v delu, v katerem je bil izdan v korist 80. do 118. tožeče stranke, razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka). S sodbo (2. točka izreka) pa je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 1. 1999 opr. št. I 98/19137 v 1. in 3. točki izreka v delu, v katerem je bil izdan v korist 1. do 79. tožeče stranke, razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in razveljavi odločitev ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Sodišče je neutemeljeno razveljavilo sklep o izvršbi z dne 7. 1. 1999 v korist 2. do 79. tožnika, saj sklep v njihovo korist sploh ni bil izdan. Ker sklep o izvršbi ni bil izdan, o njihovem tožbenem zahtevku ni mogoče odločati na način, da se razveljavi zoper njih nikoli izdan sklep o izvršbi. Pri odločanju o zahtevku 2. do 79. tožnika pa je sodišče tudi sicer zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj v tem delu sodba ne vsebuje prav nikakršne obrazložitve in je zato ni moč preizkusiti. Sodišče je spregledalo, da so bili v pravdi tudi etažni lastniki, ki so bili vanjo vključeni zato, ker je tožena stranka ugovarjala legitimaciji 1. tožnika kot upravnika stavbe. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da tožeča stranka ni plačala stroškov iz svojih sredstev, navaja, da trditev, da so bili stroški dobaviteljev za stavbo poravnani, sploh ni bila prerekana, zato se sprašuje, kdo je te stroške plačal, če jih ni plačal prvi tožnik in če jih niso plačali etažni lastniki (2. do 79. tožeča stranka). Opozarja še, da je izpodbijana odločba izdana v ponovnem sojenju, v katerem pa sodišče, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, ne more obravnavati novih trditev strank, temveč le trditve, dane v prvem sojenju. Sodišče zato ne bi smelo upoštevati trditev tožene stranke, ki so bile dane šele v ponovljenem postopku oziroma ne bi smelo dopustiti širjenja ugovorov tožene stranke. Tudi sicer je obrazložitev sodišča prve stopnje skopa in nekonsistentna, saj ni jasno, iz kakšnih razlogov je bil zahtevek sploh zavrnjen. Ne strinja se z razlago sodišča, da ni bilo mogoče odločiti o ugovoru zastaranja zaradi nespecificiranosti stroškov, saj je že višje sodišče ugotovilo, na katere stroške in na katero obdobje se tožbeni zahtevek nanaša. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka s tem, ko v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dejstev, ki jih je tožena stranka navajala v ponovljenem (novem) sojenju, saj gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, sodišču prve stopnje očita, da je ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ki določa, da v postopku v sporih majhne vrednosti v novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena tega zakona, po kateri smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, kar je obravnavani spor, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker uveljavljana kršitev določbe 458. člena ZPP lahko pomeni zgolj bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo glede tega nedovoljenega pritožbenega razloga.

Upošteven in utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. I 98/19137 z dne 7. 1. 1999, v korist 2. do 79. tožnika, saj sklep o izvršbi sploh ni bil izdan v njihovo korist. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je namreč predlog za izvršbo vložil le prvi tožnik tj. upravnik in le v njegovo korist je bil nato izdan obravnavani sklep o izvršbi (glej list. št. 1-3 in 12). V izreku izpodbijane sodbe je torej prišlo do napake (gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo je pritožbeno sodišče v okviru pooblastil iz 347. in prvega odstavka 354. člena ZPP samo odpravilo, in sicer je izpodbijano odločitev v tem delu spremenilo tako, da se obravnavani sklep o izvršbi razveljavi v 1. in 3. točki izreka, brez navedbe v čigavo korist, pri čemer ni posegalo v odločitev, da se tožbeni zahtevek 1. do 79. tožnika zavrne, saj zato, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni bilo razlogov.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami tožeče stranke, da sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka 2. do 79. tožnika nima razlogov. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, s katerimi so navedeni tožniki utemeljevali svoj tožbeni zahtevek, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila pravica do izjave kršena v fazi izdelave sodbe, med postopkom pa je bila pravdnima strankama, torej tudi 2. do 79. tožniku zagotovljena, jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravilo samo brez pritožbene obravnave. Pritožbeno sodišče tako pojasnjuje, da so 2. do 79. tožnik skupaj s 1. tožnikom zahtevali od toženca plačilo neplačanih računov za porabljeno vodo, ogrevanje, hišniška opravila, obratovanje skupnih naprav in ostale stroške v zvezi z upravljanjem in obratovanjem v večstanovanjski hiši Z. v posameznih mesecih leta 1996 in 1997. 2. do 79. tožnik, ki so etažni lastniki večstanovanjske hiše Z., torej med drugim zahtevajo plačilo stroškov upravljanja, do katerih pa niso upravičeni, saj jih lahko uveljavlja le upravnik, glede na to, gre za njegovo lastno terjatev. Za uveljavljanje plačila stroškov obratovanja pa so etažni lastniki aktivno legitimirani le, če so bili ti stroški plačani iz njihovih sredstev. Ker 2. do 79. tožniki tega niso zatrjevali, in to kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da pojasni, iz čigavih sredstev so bili plačani stroški tožene stranke, je njihova tožba v tem delu zaradi pomanjkljive trditvene podlage nesklepčna. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek 2. do 79. tožnika zavrne, je zato pravilna.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe zaradi skope in nekonsistentne obrazložitve, ki se nanaša na prvega tožnika, ni moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je za odločitev, da se tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne, podalo jasne in zadostne razloge, ki jih pritožbeno sodišče tudi sprejema. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da prvi tožnik ni dokazal, da je stroške obratovanja poravnal iz svojih sredstev. Navedena dejanska ugotovitev, ki jo tožeča stranka sicer izpodbija, kar pa v postopku v sporih majhne vrednosti, kot že navedeno, ni dopustno, pa narekuje materialnopravni zaključek, da tožbeni zahtevek prvega tožnika v tem delu na verzijski podlagi ni utemeljen. Ob tem velja še dodati, da lahko aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. V zvezi z vtoževanimi stroški upravljanja je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je prvi tožnik kot upravnik sicer upravičen do njihove povrnitve na podlagi pogodbe z dne 25. 9. 1992, vendar pa je kljub temu zaradi pomanjkanja trditev tožeče stranke glede tega, kolikšen del vtoževanega (enotnega) zneska predstavljajo stroški obratovanja in kolikšen del stroški upravljanja, utemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (6. alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.