Jedro

Pravilno je sodišče upoštevalo specialno določbo tarifne številke 12 Zakona o sodnih taksah, po kateri se za predlog, da se opravi delitev stvari ali skupnega premoženja, plača taksa po vrednosti stvari in premoženja, ki se deli. Sodišče ob vložitvi predloga še ni moglo vedeti, koliko znaša prava vrednost stvari, in je pravilno na podlagi določbe 1. odst. 24. člena ZST ob upoštevanju tarifne številke 12 ZST določilo vrednost premoženja, ki se deli tako, da je upoštevalo mnenje v postopku sodelujočega izvedenca.Gre namreč za specifičen postopek in je sodišče lahko dejansko vrednost ugotovilo šele z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v delu, ko je drugemu nasprotnemu udeležencu naloženo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti predlagateljema 133.390,00 SIT stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado in stroške izvedencu A.B. (točka I izreka) in odločilo, da je prvi nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljema 40.017,00 SIT stroškov postopka, drugi nasprotni udeleženec je dolžan povrniti predlagateljema 133.390,00 SIT stroškov postopka, tretja nasprotna udeleženka in četrti nasprotni udeleženec pa sta dolžna povrniti predlagateljema vsak po 66.695,00 SIT stroškov postopka (točka II izreka). Iz razlogov sklepa izhaja, da je izvedenec opravil svoje delo, saj je ocenil nepremičnino in predlagal izplačilo nagrade in stroškov po stroškovniku, kar mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupni stroški postopka obsegajo sodno takso za predlog in nagrado izvedenca. Glede na ugotovljeno vrednost nepremičnin v višini 29.333.627,00 SIT je takšna tudi vrednost zahtevka in znaša taksa za predlog 293.336,00 SIT, ob upoštevanju že plačanih 20.000,00 SIT pa znaša taksa 273.336,00 SIT. Stroški izvedenca obsegajo nagrado v višini 57.750,00 SIT bruto in stroške v znesku 2.030,00 SIT neto oziroma 2.388,00 SIT bruto, skupaj 60.138,00 SIT. Skupni stroški tako znašajo 233.474,00 SIT in jih je sodišče prve stopnje v skladu z 126. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) razdelilo na udeležence postopka v skladu s solastniškimi deleži. Proti sklepu se pritožuje P.M., po vsebini le zoper točko II izreka v delu, ko mu je naloženo, da je dolžan povrniti predlagateljema 133.390,00 SIT stroškov postopka. V pritožbi navaja, da so imeli predlagatelji tri nepravdne zadeve vse v vrednosti pcto 2.000.000,00 SIT. Dne 19.9.2003 je okrajno sodišče odločilo, da se zadeva N 77/2003 obravnava posebej kar je bilo prav, ampak vrednost razdelitve je bila ponovno pcto 2.000.000,00 SIT. Na obravnavi 10.11.2003 je drugi nasprotni udeleženec predlagal rešitev, kljub temu da je oškodovan, in pri tem sta ga podprla tretji in četrti nasprotni udeleženec. Tudi prvi nasprotni udeleženec je bil za ta predlog, vendar tega v zapisniku ni zapisano. Sodnica je na predlog predlagateljev kljub nasprotovanju odločila, da se postavi gospoda A.B. za cenilca in ni bilo postavljeno vprašanje, kdo ga bo plačal. Pritožnika zanima, zakaj ni bil postavljen cenilec za kmetijstvo in gozdarstvo, ker je bilo določeno, da se parcele oceni brez objektov oziroma kot njive. Na sodni poravnavi 28.1.2004 so predlagatelji pristali na predlog drugega, tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca iz prejšnje obravnave, to se pravi, da cenitev parcel ni bila potrebna, ker nihče od nasprotnih udeležencev ni zahteval razlike vrednosti parcel in bi se ta zadeva rešila na prejšnji obravnavi 11.10.2003 brez dodatnih stroškov. S tem dejanjem so priznali svojo napako in bi bilo prav, da stroške cenilca in novo nastale sodne takse sami poravnajo. Pritožnik še dodaja, da se zaradi njih ta zadeva vleče več kot dvajset let. Predmet razdelitve je bila pcto 2.000.000,00 SIT in se strinja, da stroške sodnih taks plača po tej vrednosti v višini svojega pridobljenega deleža. Pod točko 6 ne drži, da so bili soglasni.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku za delitev stvari v solastnini se skupni stroški odmerjajo po 126. členu ZNP, ki določa, da skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih deležev. V predmetni zadevi so udeleženci dne 28.1.2004 sklenili sodno poravnavo in točka 6 sodne poravnave določa, da so udeleženci postopka soglasni, da o skupnih stroških postopka odloči sodišče. Gre za stroške sodnih taks in stroške, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delitve treh parcel ne bi uspelo izvesti z delitvijo med solastnike, saj parcele po vrednosti niso ustrezale solastniškim deležem in bi v primeru, da med strankami ne bi prišlo do poravnave, prišlo do delitve z odločbo sodišča in bi pri tem sodišče moralo odločiti o izplačilu razlik v vrednosti. Ne držijo trditve drugega nasprotnega udeleženca v pritožbi, da nihče ni predlagal izplačila deležev. Pred postavitvijo izvedenca so namreč predlagatelja in tudi prvi nasprotni udeleženec predlagali izplačilo v denarju (list. št. 27) in glede na stanje na naroku, ko so zahtevali razliko v denarju, je bila pravilna odločitev sodišča, da je postavilo izvedenca. Torej ne gre za nepotrebne stroške, po višini pa teh stroškov drugi nasprotni udeleženec ni z ničemer izpodbijal. Sodišče prve stopnje je na podlagi cenitve izvedenca ugotovilo, koliko znaša vrednost nepremičnin in te vrednosti tudi ni nihče izpodbijal. Glede na ugotovljeno vrednost je odmerilo sodno takso za predlog. Pravilno je upoštevalo specialno določbo tarifne številke 12 Zakona o sodnih taksah (ZST), po kateri se za predlog, da se opravi delitev stvari ali skupnega premoženja, plača taksa po vrednosti stvari in premoženja, ki se deli. Sodišče ob vložitvi predloga še ni moglo vedeti, koliko znaša prava vrednost stvari, in je pravilno na podlagi določbe 1. odst. 24. člena ZST ob upoštevanju tarifne številke 12 ZST določilo vrednost premoženja, ki se deli tako, da je upoštevalo mnenje v postopku sodelujočega izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo taksno obveznost predlagateljev in po upoštevanju že plačane takse določilo višino sodne takse za predlog, ki predstavlja skupne stroške. V predmetni zadevi gre namreč za specifičen postopek in je sodišče lahko dejansko vrednost ugotovilo šele z izvedencem, zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je bila vrednost stvari, ki se je delila, 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške glede na solastninske deleže predlagateljev in nasprotnih udeležencev in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora drugi nasprotni udeleženec povrniti predlagateljema skupaj 133.390,00 SIT stroškov postopka. Iz navedenih razlogov je pritožba drugega nasprotnega udeleženca neutemeljena in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve postopka (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo drugega nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).