Jedro

Tožnica na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnine, ki ni bila nikoli realizirana z vpisom v zemljiško knjigo, ni pridobila izključne lastnine na kletnem stanovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je kletno stanovanje v stanovanjski hiši, katere solastniki so B. R. do 33/100, T. N. do 50/100 in M. M. do 17/100 in ki je na P.25, stoječa na parc. št. A1 k.o. B., ki obsega sobo v izmeri 19,50 m2, kuhinjo v izmeri 10,10 m2, kletni prostor v izmeri 18,50 m2, polovico pralnice v izmeri 6,70 m2, prostor pod stopnicami v izmeri 5 m2, in wc v izmeri 4,95 m2, skupaj 64,75 m2 izključna last tožeče stranke. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ (1. točka izreka); glede stroškov je odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačati prvotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.095,09 EUR s pripadki (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Res je sicer, da je na nepremičnini parc. št. A1, k.o. B. vknjižena solastnina, vendar to ne pomeni, da tožeča stranka ne more uveljavljati izključne lastninske pravice na posameznem delu te nepremičnine, konkretno na kletnem stanovanju. Sodišče je pogodbe, sklenjene v letih 1964 do 1967, presojalo na podlagi Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), vendar je paragraf 361 uporabilo drugače, kot se glasi. ODZ, kot izhaja iz navedenega paragrafa, loči med skupno lastnino in solastnino, ko je določena višina solastninskih deležev. Ta pa je lahko v naravi razdeljena ali ne. Samo na ta način, torej kot možnost solastnine ali prenehanje solastninske skupnosti z delitvijo, je mogoče razumeti besedilo „...odkazani deli, akoravno nedoločeni.“ ODZ ni poznal pojma etažne lastnine, zato je solastnina razdružena že s podpisom pogodbe o razdružitvi. Nadalje ni točna ugotovitev sodišča, da pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Res ga ne vsebuje tako izrecno, kot ga vsebujejo pogodbe po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), vendar je treba upoštevati časovno oddaljenost in pogodbo presojati vsebinsko: v uvodu je namreč navedeno, da se razdružitev izvede „fizično in zemljiškoknjižno“, dogovor o zemljiškoknjižni izvedbi pa vsebuje tudi V. člen pogodbe. Ker pogodba o razdružitvi velja, ne glede na dejstvo, da zemljiškoknjižno ni bila izvedena, je tožbeni zahtevek utemeljen. Dejstvo, da etažna lastnina ni vknjižena, ne pomeni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Res je, da v času vložitve tožbe leta 2005 ni bilo mogoče oblikovati tožbenega zahtevka tako, da bi bila sodba sposobna za vknjižbo lastninske pravice. Po uveljavitvi Zakona o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/06, v nadaljevanju ZEN), natančneje njegovega 8. člena, pa je tožbeni zahtevek mogoče oblikovati tako, da je na podlagi sodbe mogoča vknjižba. Če bi bil tožbeni zahtevek postavljen v skladu z navedenim zakonskim določilom, bi bilo tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi, za kar bi bilo potrebno v sodnem postopku angažirati izvedenca geodetske stroke, ki bi izdelal elaborat z vpisi stavbe v kataster stavb, v katerem bi kletno stanovanje, ki je predmet tega postopka, dobilo svojo identifikacijsko številko in bi zato lahko bilo predmet tožbenega zahtevka. Do spremembe zakonodaje je prišlo med sodnim postopkom, zato tožba iz razumljivih razlogov ni mogla biti vložena v skladu z 8. členom ZEN. Zaradi spremembe zakonodaje pa je tožba postala nesklepčna, zaradi česar bi moralo sodišče v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožečo stranko pozvati k odpravi nesklepčnosti zaradi spremembe zakonodaje.

Prvotožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v obravnavani pravdi uveljavlja pridobitev lastninske pravice na delu stavbe (na kletnem stanovanju) na dveh pravnih temeljih, in sicer na podlagi pravnega posla (na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnine) ter na podlagi zakona (s priposestvovanjem). Glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, glede na to, da ni bila dosežena niti minimalna desetletna neprekinjena priposestvovalna doba. Tožeča stranka sodbe sodišča prve stopnje v navedenem delu niti ne izpodbija, s pritožbo pa napada ugotovitve in predvsem materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje glede pridobitve lastninske pravice na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnine, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnine, ki ni bila nikoli realizirana z vpisom v zemljiško knjigo oziroma ki v zemljiški knjigi ni bila nikoli izvedena, ni pridobila izključne lastnine na kletnem stanovanju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe ODZ, ki je veljal v trenutku sklenitve pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 14. 7. 1964 in njenega popravka z dne 8. 12. 1967, pri čemer je že ODZ prav tako kot sedaj veljavni SPZ določal, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla (kar je tudi pogodba o razdružitvi solastnine) pridobi s pridobitnim načinom, ki je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo (paragraf 431 ODZ). Glede na to, da naj bi po pogodbi o razdružitvi solastnine vsak solastnik dobil izključno lastnino na posameznem delu oziroma posameznih delih stavbe, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da bi morala/li solastnika/ki najprej vzpostaviti etažno lastnino in da bi bila šele potem možna pridobitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe. O izključni lastnini določenega fizičnega dela stavbe namreč ni mogoče govoriti dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.

Ker pa v konkretnem primeru etažna lastnina ni bila vzpostavljena, saj iz zemljiške knjige še vedno izhaja obstoj solastnine na nepremičnini, na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri se nahaja sporno kletno stanovanje (iz zemljiškoknjižnega izpiska – priloga B2 – izhaja, da se je tožnica leta 1995 vknjižila kot 50/100 solastnica nepremičnine parc. št. A1 k.o. B., v kateri se nahaja sporno kletno stanovanje in ne morebiti kot etažna lastnica), je sodišče prve stopnje navedeno pogodbo o razdružitvi solastnine pravilno štelo (zgolj) kot pogodbo o izključni uporabi posameznih delov stavbe, s katero so se uredila le razmerja med solastnikoma oziroma način njune uporabe solastne stvari, solastnina pa je ostala nerazdružena.

Res je sicer, kot pravilno opozarja pritožnica, da ODZ ni poznal pojma etažne lastnine, vendar pa je etažno lastnino uvedel že Zakon o lastnini na delih stavb (Ur. l. FLRJ, št. 16/59), kasneje so jo urejali Zakon o pravicah na delih stavb, Stanovanjski zakon in sedaj SPZ, kar pomeni, da bi solastnika oziroma solastniki lahko vzpostavili etažno lastnino, pa te možnosti še vse do danes niso izkoristili. Že iz navedenega razloga in pa tudi zato ker je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom potrebno, da je ta tudi zemljiškoknjižno izveden, je naziranje tožnice, da je bila zato, ker ODZ ni poznal pojma etažne lastnine, solastnina razdružena že s podpisom pogodbe o razdružiti solastnine, zmotno. Ob tem velja še dodati, da tudi pravni prednik tožnice, ki je sklenil sporno pogodbo, očitno ni štel, da je bila solastnina dokončno razdružena, saj je leta 1976 podaril tožnici (med drugim) svoj 50/100 solastniški delež parc. št. A1, k.o. B. in ne posameznega oziroma posameznih delov stavbe (npr. kletnega stanovanja).

Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na interpretacijo paragrafa 361 ODZ oziroma dela tega paragrafa, ki določa, da se solastniki glede na celoto štejejo zgolj za eno osebo; kolikor so jim pa odkazani deli, akoravno neodločeni, ima vsak solastnik popolno lastnino pripadajočega mu dela. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zadnji del navedene določbe pravilno razlagalo s tem, ko je navedlo, da je določbo treba razumeti v smislu polnega lastništva nad idealnim deležem in ne nad deležem v naravi. Tožnica sicer meni, da je besedilo „odkazani deli, akoravno neodločeni“ treba razumeti kot možnost solastnine ali prenehanja solastninske skupnosti z delitvijo, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Navedena določba razdružitve/delitve solastnine po presoji pritožbenega sodišča sploh ne omenja (delitev solastnine je urejena v paragrafih od 841 do 849 ODZ), ampak je s citiranim besedilom, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, opredeljena bistvena značilnost solastnine, in sicer, da idealni deleži niso opredeljeni v naravi (solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari).

V zvezi s pritožbenim očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da tudi v primeru, da bi zemljiškoknjižno dovolilo izhajalo iz pogodbe, navedeno ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj samo zemljiškoknjižno dovolilo ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, temveč je, kot je bilo že poudarjeno, potreben še pridobitni način, ki pa ga tožnica v obravnavani zadevi niti ni zatrjevala.

Tožnica pa v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe, do katere naj bi po njenem mnenju prišlo zaradi spremembe zakonodaje oziroma sprejetja ZEN. Res je sicer z 8. členom ZEN obveznost priloge elaborata katastrskih sprememb pravnomočni sodni odločbi zakonsko predpisana, vendar pa navedena sprememba zakonodaje za konkretno pravdo, v kateri se je izkazal tožbeni zahtevek kot neutemeljen, ni relevantna. Pravnomočni zavrnilni sodbi, izdani v tej zadevi, namreč ne bo sledila vknjižba lastninske pravice, zaradi česar postavitev izvedenca geodetske stroke in izdelava elaborata, ki bi omogočal tehnično izvedbo (nove) vknjižbe na podlagi pravnomočne sodbe, nista bila potrebna.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).