Jedro

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju.

Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov.

Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v III.2 točki izreka delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo še zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 2.400,00 EUR od 24. 11. 2022 do poteka izpolnitvega roka.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu III. točke ter v IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki nakazila oziroma asignacije, ki sta jo pravdni stranki sklenili 7. 4. 2020 in na podlagi katere je tožeča stranka kot asignant naročila in pooblastila asignata oziroma svojega dolžnika podjetje A. d. o. o., da za račun tožeče stranke nakaže toženi stranki znesek 2.400,00 EUR, toženo stranko kot asignatarja pa je pooblastila, da navedeni znesek sprejme kot plačilo obveznosti tožeče stranke po pogodbi o finančnem leasingu št. 000 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati tožeči stranki znesek 2.400,00 EUR, od preteka izpolnitvenega roka pa zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki nakazila oziroma asignacije, ki sta jo pravdni stranki sklenili 7. 4. 2020 in na podlagi katere je tožeča stranka kot asignant naročila in pooblastila asignata oziroma svojega dolžnika podjetje A. d. o. o., da za račun tožeče stranke nakaže toženi stranki znesek 4.850,00 EUR, toženo stranko kot asignatarja pa je pooblastila, da navedeni znesek sprejme kot plačilo obveznosti tožeče stranke po pogodbi o finančnem leasingu številka 000 (III.1. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2.400,00 EUR od 28. 11. 2022 do pravnomočnosti te odločbe in znesek 4.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2022 do plačila (III.2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni v višini 37,00 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožena stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke. Pritožbene navedbe tožeče stranke je prerekala v celoti. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pravočasno pritožbo je vložila tudi tožena stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5.Tožeča stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku paricijskega roka.

6.Obseg pritožbe je odvisen od pritožbene izjave. Iz pritožbene izjave tožeče stranke je razvidno, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz pritožbene izjave tožene stranke pa je razvidno, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Pritožbena izjava vsake od strank je tako skladna z njenim pritožbenim interesom. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka, tožena stranka pa v I., II. in IV. točki izreka.

7.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 27. 11. 2019 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu številka 000 (nadalje: Leasing pogodba), po kateri je tožeča stranka toženi stranki plačala polog in prve obroke leasinga. Od februarja 2020 dalje je bila tožeča stranka insolventna, saj je imela transakcijski račun nepretrgoma blokiran že od 2. 12. 2019 dalje. Tožeča stranka je imela po Leasing pogodbi, poleg plačila leasing obrokov, tudi obveznost plačila DDV v znesku 7.250,00 EUR, ki je bila odložena do konca februarja 2020 (za 90 dni). Tožeča stranka svoje obveznosti plačila DDV ob zapadlosti ni izpolnila, temveč je z Nakazilom z dne 7. 4. 2020 (asignacija) pooblastila svojega dolžnika, družbo A., da na njen račun nakaže znesek 7.250,00 EUR toženi stranki, to pa je pooblastila, da navedeni znesek sprejme kot poplačilo svoje terjatve po Leasing pogodbi. Družba A. je nakazilo sprejela ter navedeni znesek še istega dne nakazala toženi stranki. Družba A. je bila s tožečo stranko povezana družba, saj sta bila lastnika in zakonita zastopnika družb zakonca B., s čimer pa tožena stranka v aprilu 2020 ni bila seznanjena. Tovorno vozilo, ki je bilo predmet Leasing pogodbe, je imela od februarja 2020 dalje v najemu družba A. in je z njim opravljala prevoze. Družba A. je imela tako kot najemnik dolg do tožeče stranke po Najemni pogodbi za tovorno vozilo številka 01/2020 z dne 20. 2. 2020 (nadalje: Najemna pogodba) z mesečno najemnino v znesku 1.200,00 EUR. V času nakazila je bila družba A. dolžnik tožeče stranke v višini dveh mesečnih najemnin, torej za znesek 2.400,00 EUR.

9.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi šlo pri plačilu z asignacijo za običajen način plačila, saj je družba A. pred plačilom DDV plačala le eno anuiteto po Leasing pogodbi, polog in prve obroke leasinga pa je pred tem plačala tožeča stranka, ki je pogodbo tudi sklenila. Prva plačila družbe A. izkazujejo le, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za insolventnost tožeče, ne pa, da je šlo za običajen način plačila, kar bi lahko šteli šele za takšna plačila od junija 2020 dalje. Nadalje je sklenilo, da iz Najemne pogodbe ni razvidno, da bi družba A. vozilo prevzela v najem pred podpisom Najemne pogodbe. Ker sta od podpisa Najemne pogodbe do plačila po nakazilu zapadla v plačilo le dva mesečna obroka najemnine, je štelo, da je bila stečajna masa zmanjšana za znesek 2.400,00 EUR. V tem obsegu je razveljavilo učinke nakazila in toženi stranki naložilo, da znesek 2.400,00 EUR vrne tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka po pravnomočni odločbi dalje. Odločitev glede zamudnih obresti od prisojenega zneska je oprlo na prvi odstavek 278. člena ZFPPIPP.

10.Pravna dejanja, ki izpolnjujejo objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP lahko razvrstimo v dve skupini. To so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem in druga pravna dejanja, ki zmanjšujejo čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika. Če sklenitev pogodbe ali drugo pravno dejanje ne povzroči zmanjšana čiste vrednosti dolžnikovega premoženja, pa ima lahko izpolnitev obveznosti na podlagi odplačne pogodbe značilnost neenake obravnave upnikov. Nujen element neenake obravnave upnikov kot objektivnega pogoja izpodbojnosti je, da je bil razpolagalni pravni posel ali drugo pravno dejanje, ki ima značilnosti neenake obravnave upnikov, opravljeno v času, ko je bil stečajni dolžnik že insolventen.

11.Neenaka obravnava upnikov se domneva, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Dejanski stan domneve, določene v 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ustreza posledici pravnega dejanja iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, zaradi katere posamezni upnik (sopogodbenik, ki mu je dolžnik izpolnil svojo obveznost) prejme plačilo svoje terjatve, drugi upniki pa se iz premoženja, ki ostane po plačilu terjatve tega (prvega) upnika, lahko poplačajo v manjšem deležu, kot bi se lahko poplačali, če prvi upnik ne bi prejel plačila svoje terjatve v celoti (ali v večjem deležu). Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju.

12.Asignacijo sestavlja dvoje enostranskih obveznostnih poslov (dvoje pooblastitev). Z izpolnitvijo asignata v korist asignatarja ugasne (preneha) dvoje pravnih razmerij (kritno in valutno razmerje). Kritno razmerje je razmerje med asignantom in asignatom, valutno razmerje pa je razmerje med asignantom in asignatarjem. Asignat, namesto asignantu, izpolnil asignatarju. Asignacija je izpodbojna le, kolikor je bil asignant asignatov upnik, saj v tem primeru ni prišlo do plačila terjatve tožeči stranki, temveč je bila obveznost do tožene stranke preko asignata poravnana toženi stranki na račun drugih upnikov tožeče stranke. Drugačna je situacija, če asignant nima terjatve do asignata, ampak slednji nakazilo sprejme na kakšni drugi podlagi (na primer kot posojilo asignantu). Če je bil namen strank za sklenitev posojilne pogodbe zgolj zagotovitev plačila toženi stranki preko asignacije, je v posledici izpolnitve nakazila toženi stranki v razmerju do tožeče stranke prišlo le do spremembe upnika. Tožeči stranki je tako na podlagi izpolnitve nakazila prenehala obveznost do tožene stranke, a je sočasno nastala obveznost do asignata kot posojilodajalca. V takšnem primeru je asignacija nima za posledico zmanjšanja stečajne mase, asignatar kot upnik stečajnega dolžnika pa ne pride v privilegiran položaj na račun drugih upnikov stečajnega dolžnika.

13.V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka (C. d. o. o., asignant) z "Nakazilom" z dne 7. 4. 2020 (asignacija) pooblastila svojega dolžnika (A. d. o. o., asignat), da na njen račun nakaže znesek 7.250,00 EUR toženi stranki (D. d. o. o., asignatar), to pa pooblastila, da navedeni znesek sprejeme kot poplačilo svoje terjatve po Leasing pogodbi. Nakazilo je bilo dano v času, ko je bila tožeča stranka že insolventna, saj je bil njen transakcijski račun blokiran že od 2. 12. 2019 dalje (128 dni). Družba A. je nakazilo sprejela ter istega dne (7. 4. 2020) znesek 7.250,00 EUR nakazala toženi stranki. Nakazani znesek je predstavljal plačilo DDV po Leasing pogodbi, sklenjeni med družbo D. (leasingodajalec) in družbo C. (leasingojemalec), ki je po tej pogodbi zapadlo v plačilo 27. 2. 2020. Tožena stranka je svojo obveznost do tožeče stranke po Leasing pogodbi izpolnila že pred tem, saj je bilo tovorno vozilo tožeči stranki dobavljeno novembra 2019.

14.Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijala domnevano dejstvo, da se lahko zaradi tega, ker je dobila svojo terjatev iz naslova DDV v celoti plačano, drugi upniki iz premoženja tožeče stranke (stečajnega dolžnika) poplačajo v manjšem deležu, kot bi se lahko poplačali, če svoje terjatve ne bi dobila plačane v celoti. Ugovarjala je, da tožeča stranka ni bila upnik družbe A. ter da naj bi bila listina z nazivom "Nakazilo" (iz katere izhaja, da je A. dolžnik asignanta) kreirana zgolj zaradi knjiženja plačila 7.250,00 EUR.

15.Glede na ugovor tožene stranke se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vsebino kritnega razmerja med tožečo stranko in družbo A. in ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka v času "Nakazila" upnik družbe A. Pod tem pogojem je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki obveznosti iz naslova DDV preko družbe A. poravnala v celoti, to storila na račun drugih svojih (navadnih) upnikov, ki bi dobili svoje terjatve v stečajnem postopku plačane v manjšem deležu. To pa ne velja v primeru, v kolikor je družba A. z Nakazilom kreditirala tožečo stranko. V kolikor je torej šlo za vnaprejšnje plačilo terjatve iz naslova najema, nakazilo ni šlo v škodo upnikov tožeče stranke.

16.Tožeča stranka, na katero se je po ugovoru toženke prevesilo procesno dokazno breme, se je glede obstoja dolžniško upniškega razmerja med tožečo stranko in družbo A. sklicevala na najemno razmerje za tovorno vozilo, ki je bilo predmet Leasing pogodbe. S tem vozilom je prevoze opravljala družba A., kar dokazuje tudi dopis stečajne upraviteljice z dne 16. 12. 2021. S tem dopisom je slednja odstopila od Najemne pogodbe z dne 20. 2. 2020 ter od družbe A. terjala vračilo vozila. Glede na predloženo pisno Najemno pogodbo z dne 20. 2. 2020 z dogovorjeno mesečno najemnino 1.200,00 EUR je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka uspela dokazati obstoj zapadle terjatve tožeče stranke (asignanta) do družbe A. (asignata) v višini dveh mesečnih najemnin (v skupnem znesku 2.400,00 EUR).

17.Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka uspela dokazati, da je imela v času Nakazila družba A. do nje dolg v višini dveh mesečnih najemnin v višini 2.400,00 EUR, saj iz Najemne pogodbe ne izhaja, da bi A. vozilo prejel v najem pred podpisom Najemne pogodbe. S tem ko je družba A. nakazilo sprejela in namesto tožeče stranke navedeni znesek plačala toženi stranki, je prenehala tudi obveznost družbe A., da navedeni znesek poravna tožeči stranki. Drugi upniki bi se zato lahko iz premoženja tožeče stranke poplačali v manjšem deležu, kot če tožena stranka ne bi prejela plačila te terjatve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je glede tega zneska izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti.

18.Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ni uspela zasejati dvoma v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede nakazila zneska 4.850,00 EUR, glede katerega je šlo za vnaprejšnje plačilo po Najemni pogodbi. Glede tega zneska asignacija ni imela za posledico zmanjšanja stečajne mase tožeče stranke, tožena stranka (asignatar), kot upnik stečajnega dolžnika, pa ni prišel v privilegiran položaj na račun drugih upnikov stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na predloženo pisno Najemno pogodbo in ugotovilo, da iz nje ne izhaja, da bi A. vozilo prejel v najem pred podpisom Najemne pogodbe. Iz Najemne pogodbe tako izhaja, da se najemnodajalec zavezuje, da "bo pred izročitvijo stvari v uporabo najemnika obvestil o bistvenih lastnostih vozila,..." (tretji odstavek 5. člena Najemne pogodbe). Da bi družba A. vozilo prejela v najem pred datumom 20. 2. 2020 ne izhaja niti iz dopisa stečajne upraviteljice družbi A. z dne 16. 12. 2021 (odstop od Najemne pogodbe in poziv za vračilo vozila). V dopisu se upraviteljica sklicuje na Najemno pogodbo za tovorno vozilo, št. 1/2020, z dne 20. 2. 2020 (priloga A7) ter poziva družbo C., da ji predloži potrdila o plačilu najemnin od februarja 2020 dalje. Kaj drugega ne izhaja niti iz primopredajnega zapisnika in uradnega zaznamka prvega sestanka z dne 31. 1. 2022 med stečajno upraviteljico in B. B. (priloga A 10), saj se pri zapisu, da je družba A. opravljala storitve s kombijem tožeče stranke, sklicuje na Najemno pogodbo. Nenazadnje tožeča stranka v pritožbi tudi sama pojasnjuje, da stečajna upraviteljica druge dokumentacije ni prejela. Glede na domnevo o popolnosti listine (56. člen OZ) velja samo tisto, kar je bilo izraženo v pisni obliki, iz listin v spisu pa ne izhaja, da bi bila Najemna pogodba sklenjena za nazaj. Tožeča stranka pa tudi ni podala (konkretnih) navedb, da bi bila že pred sklenitvijo Najemne pogodbe z dne 20. 2. 2020 (ustno ali pisno) dogovorjena odplačna prepustitev rabe družbi A. ter pod kakšnimi pogoji.

19.Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala. Procesno dokazno breme se je glede (dodatnih) zapadlih, pa neporavnanih obveznosti družbe A. do tožeče stranke (iz naslova najemnega razmerja) ponovno prevesilo na stran tožeče stranke, ki pa že svojega trditvenega bremena ni zmogla. Slednjemu ni zadostila s prerekano navedbo, da naj bi bilo vozilo oddano v najem družbi A. že novembra 2019, o čemer naj bi izpovedovala predlagana priča E. E. in stečajna upraviteljica. Predlagani dokaz z zaslišanjem je zato informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe. Po presoji pritožbenega sodišča je v luči navednega pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem priče ter zakonite zastopnice tožeče stranke zavrnilo, pri čemer iz vsebine odločbe izhajajo zadostni razlogi za takšno odločitev. Iz tega razloga absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

20.Za izpodbojnost pravnega dejanja mora biti podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Ta obstaja, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj izpodbojnosti se domneva, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitev obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

21.Tožena stranka v pritožbi vztraja pri svojih trditvah, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bilo dogovorjeno solidarno poroštvo družbe A. za vse obveznosti družbe C. po Leasing pogodbi. Iz poroštvene izjave (priloga B 12) je razvidno, da je poroštveno izjavo ob sklenitvi Leasing pogodbe dne 27. 11. 2019 (priloga B 5) dal B. B., direktor tožeče stranke, ne pa (tudi) družba A. Po presoji pritožbenega sodišča niti ni logično, da bi bila sestavljena in podpisana listina z nazivom "Nakazilo", v kolikor bi bilo res dogovorjeno solidarno poroštvo družbe A. za obveznosti tožeče stranke po Leasing pogodbi. V kolikor bi bilo dogovorjeno solidarno poroštvo za obveznosti tožeče po Leasing pogodbi, priprava in podpis listine z imenom "Nakazilo" ne bi bila smiselna. Družba A. bi bila že iz naslova poroštvene pogodbe toženi stranki zavezana izpolniti zapadlo in neporavnano obveznost tožeče stranke.

22.Izjava zakonitega zastopnika tožeče stranke toženi stranki, da družba A. pristopa k poslu kot porok in plačnik, tudi če je bila res podana, ni mogla veljavno zavezovati družbe A., katere zakonita zastopnica je bila F. B. Tožena stranka na podlagi (ustne) izjave B. B. izpolnitve obveznosti ne bi mogla terjati od družbe A. kot solidarnega poroka. Iz e-sporočila z dne 18. 1. 2021, ki ga je G. G. poslal B. B., pa je razvidno le, da je slednji kasneje želel doseči prenos Leasing pogodbe na družbo A. To sporočilo ne izkazuje, da bi se družba A. kot solidarni porok zavezala za izpolnitev obveznosti tožeče stranke po Leasing pogodbi. Ker tožena stranka glede poroštvene izjave družbe A. niti ni podala ustreznih trditev, tudi s pritožbenim očitkom glede zaslišanja B. B. ne more uspeti.

23.Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da bi bilo v času nakazila običajno, da bi plačila po Leasing pogodbi za tožečo stranko izvedla družba A. To v času nakazila ni bil običajen način izpolnitve obveznosti po Leasing pogodbi, saj je šlo za način plačila, ki med strankama z Leasing pogodbo ni bil dogovorjen. Tudi ob upoštevanju plačil, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi (plačilo obroka povečanega za stroške v višini 506,34 EUR dne 1. 3. 2020, plačilo naslednjega obroka v višini 425,42 EUR dne 29. 3. 2020 ter plačilo stroškov v znesku 67,34 EUR dne 1. 4. 2020), tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bilo treba šteti, da je bila v času Nakazila (7. 4. 2020) praksa med strankama, da plačuje obveznosti tožeče stranke zanjo po nakazilu družba A. Tožena stranka torej trditve, da je šlo za običajen način izpolnitve, kar se zahteva za izpodbijanje domneve po 1. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dokazala. Poleg tega je sodišče prve stopnje sklenilo tudi, da je tožena stranka v času Nakazila morala vedeti za insolventnost tožeče stranke (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), česar tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala. Na podlagi navedenega je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti.

24.Ker je prenehal pravni temelj za veljavno izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika, je nastala povračilna (kondikcijska) obveznost (tretji odstavek 190. člena OZ ). Zato mora oseba, v korist katere je bil izveden razveljavljeni pravni posel, vrniti stečajnemu dolžniku to, kar je na podlagi te izpolnitve prejela (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP).

25.Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obrestnem delu oprlo na določbo prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP, po katerem nastanejo pravne posledice v primeru izpodbitega pravnega dejanja vrnitve, ko postane pravnomočna odločba, s katero je sodišče razveljavilo pravne učinke izpodbitega pravnega dejanja. V zvezi s tem vprašanjem je bila sodna praksa neenotna. Sodišča so se pri presoji začetka teka zamudnih obresti pri izpodbojnih zahtevkih sklicevala tudi na uporabo prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP. V zvezi s tem vprašanjem je bila nato dopuščena revizija, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločalo s sodbo III Ips 41/2019. Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da se v takšni zadevi uveljavlja povračilni zahtevek. Določba 278. člena ZFPPIPP ne vsebuje specialnega pravila glede zamude in začetka teka zamudnih obresti, zato je treba v tem delu uporabiti splošna pravila, ki so urejena v OZ. Drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP je zato treba uporabiti v zvezi s 193. členom OZ, ki določa, da je treba neopravičeno pridobljeno vrniti (vsaj) od dneva vložitve tožbe.

26.Pritožba tožeče stranke je po povedanem delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III.2 točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožba tožene stranke ter pritožba tožeče stranke v preostalem delu nista utemeljeni, izpodbijana sodba pa je v prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

27.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker se obresti ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP), uspeh tožeče stranke v delu obrestnega zahtevka na odločitev o stroškovnih zahtevkih ne more vplivati. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obeh strank v tem delu zavrnilo ter je sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka potrdilo.

28.Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela zgolj v obrestnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela. Glede na doseženi uspeh v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 412, 413.

2Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno: (1) če je bila posledica tega dejanja: bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in (2) če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP).

3Čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika je razlika med vrednostjo njegovega premoženja in višino njegovih obveznosti (tretji odstavek 10. člena ZFPPIPP).

4Dolžnik ima obveznost enako obravnavati vse upnike, ki so v razmerju do njega v enakem položaju po tem, ko postane dolžnik insolventen (tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP).

5Dr. Nina Plavšak, Tax-fin-lex, e-paket Ins, Komentar 271. člena ZFPPIPP, točka 10., 7., 4., 2. Pravna dejanja neenake obravnave upnikov.

6Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen: če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

7Dr. Nina Plavšak, Tax-fin-lex, e-paket Ins, Komentar 272. člena ZFPPIPP, točka 10., 7., 4., 2. Pravna dejanja neenake obravnave upnikov.

8Oseba, v korist katere je bil izveden razveljavljeni (izpodbiti) razpolagalni pravni posel, mora zato vrniti stečajnemu dolžniku to, kar je na podlagi te (razveljavljene) izpolnitve prejela (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP).

9Tako III Ips 55/2024.

10R. Vrenčur, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1078 in 1079.

11Primerjaj I Cpg 189/2011.

12Primerjaj I Cpg 634/2011.

13Tako III Ips 18/99 (sicer na podlagi ZPPSL, velja pa tudi po določbah ZFPPIPP).

14Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden: pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik: če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (druga alineja 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

15Primerjaj II Ips 144/2015, II Ips 308/2013, II Ips 81/2018 in druge.

16J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 357.

17Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo) (tretji odstavek 1019. člena OZ).

18Primerjaj I Cpg 930/2011, I Cpg 27/2012 in druge.

19Tako tudi Igor Strnad, Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in zamuda, Pravna praksa 2013, št. 33, stran 9.