Jedro

Tožnik je v obravnavani zadevi s tožbo zahteval plačilo svojih terjatev iz delovnega razmerja, o katerih je bilo odločeno z zamudno sodbo in glede katerih je bila izvršba neuspešna, od toženca - direktorja in družbenika družbe, pri kateri je bil zaposlen, po končanem kazenskem postopku, v katerem je bil toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev na škodo tožnika (zaradi neplačevanja plač in regresa za letni dopust). Toženec kot direktor oz. zakoniti zastopnik družbe in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je storil kaznivo dejanje na škodo tožnika, je odškodninsko odgovoren tožniku (kot delavcu družbe) po splošnih pravilih civilnega prava.

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe plačati tožeči stranki 3.687,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (iz naslova plače in regresa za letni dopust), navedenih v izreku sodbe, do plačila ter - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za znesek 2.916,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki plačilo v izreku določenih zneskov iz naslova stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju (II. do IV. točka izreka sodbe) ter - naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 435,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (V. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je nepravilne uporabe 14. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zlasti materialnih predpisov glede odškodninske odgovornosti poslovodje oziroma direktorja družbe z omejeno odgovornostjo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da vtoževana odškodninska terjatev izvira iz delovnega razmerja med tožnikom in njenim delodajalcem A. d. o. o. in v razmerju do tožene stranke kot fizične osebe ne obstaja. Dejstvo, da je tožeča stranka opustila prijavo svoje vtoževane terjatve v stečajnem postopku, ki se je vodil nad njenim nekdanjim delodajalcem, ne more iti v škodo tožene stranke kot njenega nekdanjega direktorja. Prav tako ne dejstvo, da tožnik ni uveljavljal odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi morebitnega oškodovanja družbe A. d. o. o. pri opravljanju funkcije poslovodje ali v vlogi družbenika.

Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju upoštevalo stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 644/2017, da je podan temelj odškodninskega zahtevka, ki je nepravilno, saj to stališče temelji na zmotni uporabi materialnega prava oziroma na napačni subsumpciji dejanskega stanja na za konkreten primer neustrezne materialnopravne predpise glede odškodninske odgovornosti članov poslovodstva družbe z omejeno odgovornostjo.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno zaključilo, da ni podana odgovornost in obveznost toženca kot fizične osebe za plačilo tožnikove terjatve iz naslova neizplačanih plač za obdobje od decembra 2011 do februarja 2012, regresov za letni dopust za leta od 2007 do 2012, odpravnine zaradi odpovedi delovnega razmerja in izvršilnih stroškov, to je terjatve iz delovnega razmerja tožnika pri delodajalcu A. d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec. Njegova odgovornost ni podana niti na podlagi t.i. spregleda pravne osebnosti ali drugih določb ZGD-1 o odškodninski odgovornosti družbenikov ali poslovodstva družbe z omejeno odgovornostjo niti na podlagi ZDR-1, ker gre za terjatev, ki jo ima tožnik do družbe (delodajalca) in ne do toženca osebno, odškodninske odgovornosti toženca po ustreznih določbah ZGD-1 pa tožnik ni uveljavljal. Na relevantnih določbah stečajnega zakona tožnik prav tako ne more utemeljevati svojega zahtevka, saj tudi v primeru, če bi ga eventualno postavil, ne bi bila podana njegova aktivna legitimacija iz razloga, ker terjatve do družbe v stečajnem postopku ni prijavil. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. v zadevah II Ips 115/2015, II Ips 111/2009, II Ips 101/2013, II Ips 132/2016, II Ips 74/2014) člani organa vodenja ali nadzora za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne morejo osebno odškodninsko odgovarjati po splošnih predpisih (ne po 131. členu ne po 147. ali 148. členu OZ), ampak le po specialnih predpisih, bodisi po določbah ZGD-1 ali ZFPPIPP. Tožena stranka je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev ravno zaradi opravljanja svoje funkcije direktorja družbe A. d. o. o. Iz kazenske sodbe ne izhaja, da bi šlo pri izvršitvenih dejanjih za samovoljno in arbitrarno ravnanje tožene stranke, ki ne bi pomenilo izvajanja njenih pooblastil, za prekoračitev pooblastil ali oškodovanje družbe. Ne glede na razveljavitveni sklep Pdp 644/2018, ki ni bil revizijsko presojan in je v nasprotju z ustaljeno prakso VS RS, ni mogoče spregledati dejstva, da je civilna odškodninska odgovornost članov organov pravnih oseb urejena v specialnih predpisih in ne v OZ, ki je lex generalis v razmerju do korporativne in kjer je ustrezno stečajne zakonodaje, ki ureja neposredno osebno odškodninsko odgovornost članov organov družbe z omejeno odgovornostjo. V konkretnem primeru je vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke potrebno presojati po določbah ZGD-1. Fizična oseba kot član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati (po drugem odstavku 147. člena OZ), ker gre pri odškodninski odgovornosti članov uprave (poslovodstva) za odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju (v katerem člani poslovodstva odgovarjajo družbi), za katero se uporabljajo posebna pravila korporacijskega prava. Odškodninsko pravo ločuje med fizično osebo, ki je neposredni povzročitelj škode in pravno osebo, v funkciji katere je neposredni povzročitelj škode ravnal. Le pravna oseba po 148. členu OZ za povzročeno škodo odgovarja tretjim osebam, ob izpolnjenih pogojih pa ima zoper fizično osebo regresni zahtevek. V primeru, da te fizične osebe pri opravljanju svoje funkcije v družbi ravnajo v nasprotju z danimi pooblastili, so po specialnih korporativnih pravilih neposredno odškodninsko odgovorne bodisi družbi (po drugem odstavku 148. člena OZ v zvezi z relevantnimi odločbami ZGD-1 oz. ZFPPIPP) bodisi njenim upnikom. V konkretnem primeru brez ustreznih razlogov (oškodovanja, zlorabe pooblastil…) in sklicevanja nanje tožena stranka ne more odgovarjati osebno s svojim lastnim premoženjem za povrnitev škode tožeči stranki, povzročene z ravnanji, ki jih je izvrševala kot direktor družbe A. d. o. o., ker bi takšno stališče povsem zamajalo temelje korporativnega prava na področju družb z omejeno odgovornostjo, kar zagotovo ni bil namen zakonodajalca, zato takšno stališče ne more obveljati.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 277/2016 z dne 8. 5. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče je to sodbo v izpodbijanem delu s sklepom opr. št. Pdp 644/2017 z dne 5. 4. 2018 razveljavilo in sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je toženec kot direktor oz. zakoniti zastopnik družbe in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je storil očitano kaznivo dejanje na škodo tožnika, odškodninsko odgovoren tožniku (kot delavcu družbe) po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, 83/2001 in nasl.), ker je podana toženčeva civilna odgovornost zaradi storitve kaznivega dejanja, saj je bila tožniku s kaznivim dejanjem, ki ga je storil toženec povzročena škoda, ker mu delodajalec na podlagi odločitve tožnika kot njegovega direktorja in družbenika ni izplačal plače in regresa za letni dopust, pa tudi prispevki iz delovnega razmerja za tožnika niso bili plačani. Opozorilo je tudi na vezanost pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča po določbah 14. člena ZPP oziroma na to, da je obsodilna sodba o kaznovalnem nalogu (ki se nanaša le na neizplačilo plač in regresov za letni dopust) odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi že v razveljavitvenem sklepu izpostavilo, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na terjatve iz delovnega razmerja, glede katerih je bila ugotovljena kazenska odgovornost toženca in glede katerih je pravdno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo, niso odločilnega pomena naslednje okoliščine: - da tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec - delodajalec in da so terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o. obveznost te družbe in ne neposredna obveznost toženca kot zakonitega zastopnika te družbe in njenega družbenika; - da toženec kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.) praviloma ne odgovarja za obveznosti družbe do tožnika kot delavca družbe (po določbah 7. člena ZGD-1 je družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, zakon pa določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki, po 472. členu ZGD-1 za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki niso odgovorni); - da tožnik ni uveljavljal odgovornosti toženca - družbenika njegovega delodajalca (družbe A. d. o. o. v stečaju) na podlagi določb ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti, to je na podlagi 8. člena tega zakona, ki določa, da so ne glede na določbo 7. člena ZGD-1 (po kateri je družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem) za obveznosti družbe odgovorni njeni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu in upoštevalo stališča pritožbenega sodišča glede odškodninske odgovornosti toženca v obravnavanem sporu. Pritožba v pretežnem delu graja stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, vendar ne vsebuje nobenih novih argumentov, ki bi vplivali na spremembo stališča, ki ga je pritožbeno sodišče že zavzelo v razveljavitvenem sklepu. Zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe s tem v zvezi ocenjuje kot neutemeljene in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

9. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in izpostavlja, da stališče pritožbenega sodišča v tem sporu ni skladno s stališči VS RS. Judikati, ki jih navaja pritožba, obravnavajo bistveno drugačna vprašanja oziroma se v bistvenem razlikujejo od dejanskega stanja v obravnavani zadevi, saj se odločbe VS RS, na katere se sklicuje pritožba, ne nanašajo na primer, ko bi bila poslovodna oseba obsojena za kaznivo dejanje, da zavestno ni ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Po pregledu odločb VS RS, na katere se sklicuje pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: - V zadevi II Ips 115/2015 je bil obravnavan primer v zvezi s povračilom škode zaradi protipravnega ravnanja (bivših) članov nadzornega sveta oziroma direktorjev delniške družbe, ki je bila po končanem stečajnem postopku izbrisana iz sodnega registra, tožnik pa v njem ni bil poplačan, pri čemer je zavzeto stališče, da član organa vodenja ali nadzora za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati po splošnih predpisih, lahko pa bi odgovarjal kot delavec za škodo, ki jo je povzročil pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi v smislu 147. člena OZ.

- Zadeva VS RS II Ips 111/2009 se nanaša na neposredno odškodninsko odgovornost državnega tožilca (sodnika) oziroma na odškodninsko odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja državnega organa, podobno kot zadeva II Ips 74/2014. - V zadevah II Ips 101/2013 in II Ips 132/2016 pa gre za primere odškodninske odgovornosti direktorja družbe z omejeno odgovornostjo zaradi zatrjevanih protipravnih ravnanj oziroma opustitev (v zvezi s poslovanjem družbe) kot poslovodje oziroma družbenika, zaradi katerih so bili upniki oškodovani (ker v okviru stečaja niso bili poplačani). Primera nista podobna obravnavani zadevi.

10. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da so bila v sodni praksi VS RS zavzeta stališča v zvezi z odškodninsko odgovornostjo obsojenih za krive kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 v zvezi z odločanjem sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev - delavcev (adhezijski postopek). V številnih primerih je kazensko sodišče naložilo plačilo neplačanih terjatev delavcev (oškodovancev) iz delovnega razmerja (regresa, plače ...) v plačilo obsojenemu direktorju d. o. o. oziroma družbeniku (npr. odločbe VS RS I Ips 20175/2005, I Ips 13547/2015, I Ips 90067/2010…). Pri tem je bilo v zadevi I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 (v kateri je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja d. o. o.) med drugim izpostavljeno: - da neprijava terjatve v stečajnem postopku pravne ali fizične osebe nima za posledico prekluzije premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja in - da bi bila odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih materialnopravno napačna le v primeru, če bi bilo izkazano, da je prišlo do poplačila terjatev v stečajnem postopku (ker bi bila oškodovancu na ta način škoda, ki je nastala s kaznivim dejanjem, vsaj delno poravnana).

V zadevi VS RS I Ips 13547/2015 (z dne 11. 10. 2018) pa je bilo zavzeto stališče, da je sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku oziroma določitvi posebnega pogoja upoštevalo vsoto vseh neplačanih obveznosti delodajalca v bruto zneskih, pri tem pa (zmotno) ni ločilo med neto zneski, ki bi morali biti izplačani na račun delavca in zneski, ki gredo državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja, ki ne pripadajo delavcu, temveč državnemu proračunu oziroma državnim blagajnam. Zato je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita.

Tudi stališča VS RS v citiranih odločbah so bila upoštevana že v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, izdanem v obravnavani zadevi, zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena, saj stališče pritožbenega sodišča, ki ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče pri odločanju v obravnavanem sporu, v ničemer ne odstopa od sodne prakse VS RS v podobnih zadevah.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, ki vsebuje ustrezno in natančno obrazložitev.

12. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločilna dejstva, so zlasti naslednje: - Tožnik je bil v delovnem razmerju pri družbi A. d. o. o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 za nedoločen čas do 1. 3. 2014. - V individualnem delovnem sporu, ki ga je tožnik sprožil zoper svojega delodajalca A. d. o. o., je Delovno sodišče v Celju izdalo zamudno sodbo opr. št. Pd 147/2012 z dne 25. 7. 2012, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo plače za obdobje od decembra 2011 do februarja 2012, regrese za letni dopust za leta 2007 do 2012 in odpravnino.

- Na podlagi navedene sodbe (ki je postala pravnomočna 3. 9. 2012) je bil dne 23. 10. 2012 izdan sklep o dovolitvi izvršbe (opr. št. 00061117/2012), ki je postal pravnomočen 6. 11. 2012, vendar izvršba ni bila uspešna.

- S sklepom o začetku stečajnega postopka opr. št. St 4806/2014 z dne 13. 10. 2014 je Okrožno sodišče v Celju začelo stečajni postopek nad družbo A. d. o. o., tožnik pa v stečajnem postopku svoje terjatve (o kateri je bilo odločeno z navedeno zamudno sodbo) ni priglasil. - Tožnik je v obravnavani zadevi s tožbo zahteval plačilo svojih terjatev iz delovnega razmerja, o katerih je bilo odločeno z zamudno sodbo in glede katerih je bila izvršba neuspešna, od toženca - direktorja in družbenika družbe, pri kateri je bil zaposlen, po končanem kazenskem postopku, v katerem je bil toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev na škodo tožnika (zaradi neplačevanja plač in regresa za letni dopust).

- Z obsodilno sodbo o kaznovalnem nalogu (I K 16215/2015 z dne 15. 1. 2016, ki je postala pravnomočna 2. 2. 2016 - priloga A 6) je bil toženec kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe A. d. o. o. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom po 196. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu je bila izrečena pogojna obsodba s kaznijo štirih mesecev zapora za preizkusno dobo enega leta.

13. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo pravilno pravno podlago, zlasti določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji), po kateri mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde ter pravilno izpostavilo, da mora za obstoj odškodninske obveznosti oškodovanec dokazati obstoj vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja povzročitelja škode, nastanek škode ter vzročno zvezo med tovrstnim ravnanjem in povzročeno škodo, povzročitelj škode pa se lahko odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv. Ugotovilo je: - da je bil toženec z obsodilno sodbo o kaznovalnem nalogu (ki je postala pravnomočna 2. 2. 2016) kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe A. d. o. o. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom po 196. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), - da je toženec kriv, ker zavestno ni ravnal po predpisih o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in je s tem tožnika prikrajšal za pravice, ki mu pripadajo, dejanje pa je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač (za mesece december 2011, januar 2012 in februar 2012, v višini 805,22 EUR bruto mesečno) ter neizplačilo regresa za letni dopust (za leta 2009 do 2012 v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe o kaznovalnem nalogu) ter - da mu je bila izrečena pogojna obsodba s kaznijo štirih mesecev zapora za preizkusno dobo enega leta.

14. Ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, izdanega v tej zadevi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženec kot direktor oz. zakoniti zastopnik družbe in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je storil kaznivo dejanje na škodo tožnika, odškodninsko odgovoren tožniku (kot delavcu družbe) po splošnih pravilih civilnega prava. Pri tem je pravilno izpostavilo, da je v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, pravdno sodišče v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sklicevalo se je na to, da v skladu s sodno prakso zaradi vezanosti pravdnega (torej tudi delovnega) sodišča na obsodilno kazensko sodbo v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, toženec ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, da ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni bilo vzročne zveze, da škoda ni nastala ter da ni bil prišteven in da ni kriv, saj je pravdno oziroma delovno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom, da lahko delovno sodišče v odškodninski pravdi samostojno ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti, enako pa velja tudi v primeru pravnomočne sodbe o kaznovalnem nalogu.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da se navedena kazenska sodba nanaša le na neizplačilo plač za mesece december 2011, januar 2012 in februar 2012 ter regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011 in 2012, ne zajema pa tudi regresov za letni dopust za leti 2007 in 2008, odpravnine in stroškov izvršilnega postopka, kot jih tožnik vtožuje v tem delovnem sporu. Na tej podlagi je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca le za tožnikove terjatve v obsegu, kot izhajajo iz vsebine navedene sodbe o kaznovalnem nalogu, ne pa tudi v preostalem obsegu, ker za odgovornost toženca ne obstoji podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost glede na določbe ZGD‑1, OZ oziroma ZDR (ker tožnik ni bil v delovnem razmerju s tožencem, ampak z družbo, katere direktor in družbenik je bil toženec, pa tudi zato ne, ker tožnik ni uveljavljal odgovornosti toženca na podlagi spregleda pravne osebnosti).

16. Glede na to, da je (pravdno oz. delovno) sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve protipravnosti ravnanja, vzročne zveze med ravnanjem in nastankom škode, obstojem škode in krivde ter s tem na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju in za katero je toženec odgovoren, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke za premoženjsko škodo v obliki neizplačila plač za mesece december 2011, januar 2012 in februar 2012 ter regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011 in 2012. 17. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o tožbenem zahtevku tudi po višini in presodilo, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode v višini 3.687,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek (za plačilo odškodnine zaradi neizplačila regresov za letni dopust za leti 2007 in 2008, odpravnine in izvršilnih stroškov), ki se nanaša na plačilo tožnikovih terjatev, ki niso zajete v navedeni kazenski sodbi, pa je utemeljeno zavrnilo, ker odškodninska odgovornost toženca za plačilo premoženjske škode glede teh terjatev ni podana.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tudi tožeča stranka, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (155. člen ZPP).