Jedro

Ker je obtožencu očitano, da naj bi soobtoženemu prodal 78 tablet ekstazi, za nadaljnjo prodajo pa naj bi hranil 462 tablet te vrste, je sodišče na podlagi tega za obtoženca obremenjujočega ravnanja utemeljeno sklepalo na takšno težo njegovega dejanja, ki ima kot ena izmed naštetih objektivnih okoliščin iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP odločilen pomen pri ugotavljanju razloga ponovitvene nevarnosti.

S preprodajo drog, ki povzročajo odvisnost, se v kar največji meri ogroža zdravje in tudi življenje ljudi, pri čemer ni mogoče spregledati, da je narkomanija v stalnem porastu. Poleg tega že po naravi kazniva dejanja te vrste zahtevajo vselej določeno stopnjo povezanosti med storilci, zato predstavljajo takšno ogrožanje varnosti ljudi, pri katerem zadostuje za odreditev oziroma podaljšanje pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih, v katerih varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 14.10.2002 zoper obt. S.P. po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 25.10.2002 zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik J.M. iz M., je dne 11.11.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da odrejeni in podaljšani pripor zoper obt. S.P. odpravi, podrejeno pa, da zoper njega odrejeni oziroma podaljšani pripor nadomesti z enim izmed milejših ukrepov, ki jih pozna veljavni ZKP, vključno s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navedbe zahteve, da dejstva in okoliščine, na katere sodišči prve in druge stopnje opirata svojo odločitev o podaljšanju pripora zoper obt. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, nista zadostili pogojem, ki jih določa Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki 1. odstavka 201. člena, ker naj bi bila podana realna nevarnost, da naj bi P. na prostosti kazniva dejanja ponavljal, niso pravilne. Res je sicer, kot navaja zahteva, da je sodišče prve stopnje obstoj realne nevarnosti za ponavljanje kaznivih dejanj obrazložilo tudi z navedbo, da je obtoženec nezaposlen, sodišče druge stopnje pa, da zaposlitev, honorarno popravljanje mobilnih telefonov in profesionalno kolesarjenje ter urejene bivalne razmere nimajo nobene teže, so v resnici nasprotja, na katera opozarja vložnik zahteve, vendar niso bistvena. Strinjati se je namreč potrebno z oceno pritožbenega sodišča, da na realno nevarnost kaže obseg kriminalne dejavnosti, pri tem pa gre pri obtožencu očitno za željo po velikih zaslužkih, ki jih nudi trgovina z mamili. Tako ne drži, da so trditve obeh sodišč preveč splošne, saj je sklicevanje na obseg kriminalne dejavnosti, ki izhaja iz opisa v obtožbi, dovolj konkretna navedba. To velja tudi v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da je pripor zoper obtoženca sorazmeren ukrep. Ta je zaradi pretečene varnosti trgovanja z nevarno drogo ekstazi, s katerim se ogroža življenje in zdravje ljudi, neogiben.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, pri čemer pa ne navede, katere kršitve, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ima v mislih. V obrazložitvi zahteva opozarja, da dejstva in okoliščine, na katere opirata sodišči prve in druge stopnje odločitev o podaljšanju pripora obtožencu, ne dopuščajo zaključka o obstoju realne nevarnosti, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Pri tem se sklicuje na pogoje, ki jih določata Ustava Republike Slovenije v 20. členu in ZKP v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz tega pripornega razloga. Takšne navedbe je po eni strani mogoče razumeti kot očitek kršitve navedenih ustavnih in zakonskih določb, po drugi strani pa v povezavi z ostalo obrazložitvijo kot grajo presoje okoliščin, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 20. člena določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP obsega sklep, s katerim se odredi oziroma podaljša pripor, med drugim tudi utemeljitev, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

V zvezi z nakazanimi ustavnimi in zakonskimi pogoji za odreditev oziroma podaljšanje pripora zahteva za varstvo zakonitosti napada le presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa o tem, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem ocenjuje, da so zaključki obeh nižjih sodišč v zvezi z dejstvi in okoliščinami, s katerimi sta ugotovili obstoj realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj pri obtožencu, "preveč splošni".

Glede na navedbe v pravnomočni obtožnici je obtoženec utemeljeno osumljen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Očitano mu je, da naj bi soobtoženemu Z.J. prodal 78 tablet ekstazi in da naj bi hranil za nadaljnjo prodajo skupno 462 tablet te vrste. Na podlagi tega za obtoženca obremenjujočega ravnanja sodišče utemeljeno sklepa na takšno težo njegovega dejanja, ki ima kot ena izmed v določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP naštetih objektivnih okoliščin, odločilen pomen pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ne glede na trditev zahteve o okoliščini, povezani z obtoženčevo zaposlitvijo, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, je treba utemeljitev pravnomočnega sklepa razumeti predvsem tako, da obtoženčev način življenja ob dejstvu, da je utemeljeno osumljen tako prodaje kakor tudi hranjenja velike količine prepovedane droge, namenjene prodaji, kaže, da si na tak način zagotavlja dodaten vir dohodkov. Pri tem gre za doseganje večjih zaslužkov na prepovedan način, ne oziraje se na posledice, ki jih droge praviloma povzročajo pri uživalcih. Ob tem in ob obtoženčevem lastnem pojasnilu (l. št. 107), da je kot mladoleten bil v postopku zaradi dejanja iste vrste, se tudi glede na njegovo osebnost (negativen odnos do splošnih vrednot) pokaže kot povsem utemeljen zaključek, da je pri njem še vedno podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. Zato ni mogoče sprejeti nakazovanja zahteve za varstvo zakonitosti, da niso izkazane okoliščine, ki so relevantne z vidika ugotavljanja obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi ne ocene, da so razlogi pravnomočnega sklepa le splošne narave.

Utemeljena je tudi presoja sodišča, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Pri tem pravilno izhaja iz okoliščin, povezanih s težo in naravo obtožencu očitanega kaznivega dejanja ter z njegovimi osebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da se s preprodajo drog, ki povzročajo odvisnost, v kar največji meri ogroža zdravje in tudi življenje ljudi, pri čemer ni mogoče spregledati, da je narkomanija v stalnem porastu.

Zato, in ker že po naravi kazniva dejanja te vrste zahtevajo vselej določeno stopnjo povezanosti med storilci, predstavljajo takšno ogrožanje varnosti ljudi, pri katerem zadostuje za odreditev oziroma podaljšanje pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih, v katerih varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Glede na to je podana tudi sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, ki jo predstavlja izvršitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ na način, očitan obtožencu in omejitvijo, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo svobodo. Sodišče je pravilno ocenilo, da ob ugotovljenih okoliščinah ni mogoče pričakovati, da bi nadomestitev pripora z milejšim ukrepom odpravila ponovitveno nevarnost. Kolikor se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje na obtoženčeve pridobitne sposobnosti pred odreditvijo pripora in bivalne razmere ter na njegov zagovor, v katerem pojasnjuje domnevno hrambo zaseženih tablet ekstazi in se zavzema za njihovo drugačno oceno, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).