Jedro

Nepravilna in nezakonita je odločitev tožene stranke o zavrženju vloge za vpogled v spis z obrazložitvijo, da ne gre za upravno zadevo, zato je posledično napačno uporabljena določba 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob pravilni razlagi določb ZIntPK je v primeru, kot je obravnavani, treba zagotoviti uporabo ZUP, ne glede na to, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo oz. ne glede na to, da postopek po tretji alineji prvega odstavka 34. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije ni upravni postopek. Po mnenju sodišča pravice do vpogleda v spis v konkretnem primeru ni mogoče vezati na vprašanje, ali gre za upravno zadevo ali ne, saj ZIntPK tega ne določa, pa tudi Poslovnik pravice do vpogleda v spis v teh zadevah posebej ne prepoveduje, ampak določa zgolj omejitvi glede razkritja identitete in vpogleda v spis pred koncem predhodnega preizkusa prijave, v ostalem pa napotuje na ZIntPK.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Komisije za preprečevanje korupcije 0710-1/2013/2 (01013) z dne 11. 2. 2013 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za preprečevanju korupcije (v nadaljevanju Komisija) na podlagi šestega odstavka 65. člena v povezavi s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo tožnika v zadevi vpogleda v spis št. 06259-1/2013/1 in št. 0603-10/2012 zavrgla, s tem, da posebni stroški v postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je komisija 17. 1. 2013 prejela vlogo tožnika za vpogled v spis št. 06259-1/2013-1. Uradna oseba je na podlagi prejete vloge vpogledala v zadevo in ugotovila, da gre za številko zadeve nadzora nad premoženjskem stanju konkretnega zavezanca in da ne gre za upravno zadevo, kot jo določa 2. člen ZUP. Navaja določbe 41. do 46. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), kjer je urejen nadzor nad premoženjskim stanjem in tretji odstavek 54. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Poslovnik), ki natančneje določa pravico do vpogleda v spis v zvezi s postopki iz tretje alineje prvega odstavka 34. člena Poslovnika, kamor sodi tudi nadzor nad premoženjskim stanjem, kjer jasno izhaja, da ne gre za postopek odločanja v upravni zadevi. Tožnikovo vlogo je na podlagi prve alineje prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, ker ne gre za upravno zadevo. Iz obrazložitve še izhaja, da bo podredno zahtevo tožnika za dostop do informacij javnega značaja na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja uradna oseba reševala v posebnem postopku.

Tožnik navedeni sklep izpodbija iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Primarno tožnik navaja, da gre v obravnavanem primeru za zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank (v nadaljevanju zaključno poročilo) in tako za dokončni upravni akt. Navaja določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), 2. člen ZUP in tretji odstavek 120. člena Ustave RS. Navaja, da je bilo zaključno poročilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in je z njim odločeno o pravici oz. obveznosti stranke ter gre za upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbo 5. člena ZIntPK, ki ga citira. Tožena stranka ima položaj upravnega organa. Tožena stranka je z navedenim zaključnim poročilom odločala o obveznosti oz. kršitvah obveznosti tožeče stranke, ki se nanaša na zakonsko dolžnost prijave premoženja. Navedeno zaključno poročilo je skladno z določbo enajste alineje 77. člena ZIntPK in predstavlja podlago za izrek globe, kar kaže na to, da je bilo o pravici oz. obveznosti tožeče stranke že predhodno odločeno. Navaja določbo 15. člena ZIntPK, ki ga citira. Pojasni, da gre v primeru zaključnega poročila za ugotovitveno odločbo, ki jo je sprejel upravni organ po pravilih splošnega upravnega postopka in pomeni meritorno odločitev. Glede na to, ima tožnik, skladno z določili ZUP, pravico do vpogleda v dokumente. Podredno pa navaja, da gre v konkretnem primeru za drugo javno pravno zadevo iz 4. člena ZUP ter je treba pravila upravnega postopka uporabljati smiselno in v temu okviru tožniku zagotoviti pravico do vpogleda v dokumente zadeve. Gre za temeljno pravico obrambe, kamor sodi tudi pravica vpogleda, ki neposredno izpolnjuje ustavne institute, kot so: demokratičnost, pravnost države, enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, učinkovito pravno sredstvo, sodno varstvo v upravnem sporu in ustavnosodnih postopkih zakonitost in pravnomočnost. Navaja tudi, da pravice do vpogleda in pregleda dokumentov ni mogoče enačiti z dostopom informacij javnega značaja. Pri tem navaja odločbo Ustavnega sodišča v zadevi RS U-I-16/10, Up-103/10. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasni, da zaključno poročilo, ki ga je tožena stranka sprejela zaradi izvrševanja svojih zakonskih nalog oz. pooblastil, ne pomeni in niti ne ustreza definiciji upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Z zaključnim poročilom tožena stranka vsebinsko ni odločala o materialnopravno določeni obveznosti tožeče stranke, saj ji ni ničesar naložila, ampak se je le opredelila do kršitev zakonskih obveznosti. Določbe 15. člena ZIntPK ni mogoče razumeti tako, da je zoper vse odločitve tožene stranke, ki se nanašajo na individualno določeno osebo, možen upravni spor, ker njene odločitve posegajo v pravne interese posameznika. Iz dosedanje prakse in Poslovnika je razvidno, da se 15. člen ZIntPK nanaša na tiste postopke in odločitve Komisije, ki se neposredno vodijo po splošnem upravnem postopku. Te izhajajo iz zakona in so dodatno taksativno naštete v 34. členu Poslovnika. Navaja sodbo U 113/2012 Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici. Navaja drugi in tretji odstavek 54. člena Poslovnika, ki ločuje pravico do vpogleda v spis, če se le-ta nanaša na zadeve, ki jih vodi Komisija po določbah ZUP in pravico do vpogleda v spis, če se ta nanaša na postopek iz tretje alineje prvega odstavka 34. člena Poslovnika, kamor sodi tudi postopek nadzora nad premoženjskim stanjem, v zvezi s katerim je bilo zaključno poročilo izdano. V teh primerih se za vpogled uporabljajo določbe ZIntPK, Poslovnika in predpisov, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja. V zvezi s podredno vlogo za dostop do informacij javnega značaja pa je že odločeno z odločbo 0900-12/2013/9 (010113) z dne 12. 3. 2013. Tožena stranka je upoštevala pravico do sodnega varstva, saj je tožnika s pravnim poukom podučila o možnosti sprožitve upravnega spora.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za vpogled v spis št. 06259-1/2013/1 in št. 0603-10/2012, iz razloga, ker zadeva nadzora nad premoženjskim stanjem, na katero se zahteva za vpogled v spis nanaša, ni upravna zadeva po 2. člen ZUP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik zahteval vpogled v spis v zadevi nadzora nad premoženjskim stanjem (določbe 41. člena do 46. člena ZIntPK).

Tožena stranka je samostojen in neodvisen državni organ, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene z ZIntPK in v drugih zakonih (5. člen ZIntPK). Na podlagi 11. člena ZIntPK svoje poslovanje uredi s Poslovnikom in drugimi splošnimi akti. Pravila postopka pa so določena v 15. členu ZIntPK. Po prvem odstavku navedene določbe ZIntPK Komisija pri svojih postopkih uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Glede instituta vpogleda v spis pa v določbah ZIntPK ni posebne določbe.

S Poslovnikom Komisija med drugim podrobneje določa postopke, s katerimi uresničuje svoje zakonske naloge na področjih preprečevanja in omejevanja konkurence, nasprotja interesov, krepitve integritete in transparentnosti javnega sektorja ter pravne države (1. člen Poslovnika). V 34. členu Poslovnika so določene vrste postopkov v pristojnosti Komisije. Po navedeni določbi Komisija skladno s svojimi pristojnosti vodi postopek odločanja v upravni zadevi (prva alineja), hitri prekrškovni postopek (druga alineja), postopek zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov,omejitvi poslovanja... in druge postopke, skladno z ZIntPK in tem Poslovnikom, ki niso upravni postopki (tretja alineja). V drugem odstavku 34. člena Poslovnika je določeno, da Komisija skladno z ZIntPK in zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, vodi tam navedene postopke odločanja o upravni zadevi, kar navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Poslovnik v 54. členu glede pravice do vpogleda v spis, določa, da je Komisija v vsakem trenutku dolžna skladno z zakonom zagotoviti, da se pri vpogledu v spis ne razkrije identitete prijavitelja ali podatkov, na podlagi katerih ga je mogoče identificirati (prvi odstavek). V zadevah, ki jih Komisija vodi po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se vpogled v spis s strani posameznika, ki ima za to pravni interes, uveljavlja po določbah ZUP, v zadevah prekrškovnega postopka pa po določbah zakona, ki ureja postopek o prekršku (drugi odstavek). V postopkih iz tretje alineje prvega odstavka 34. člena Poslovnika, ki jih Komisija vodi po ZIntPK in tem Poslovniku, se za vpogled v spis uporabljajo določbe ZIntPK, predpisov, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja in ta Poslovnik (tretji odstavek). V četrtem odstavku navedenega člena Poslovnika pa je določeno, da vpogled v spis pred koncem predhodnega preizkusa prijave ni dopusten, razen v primeru, ko zakon določa drugače. V obravnavanem primeru je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se bo zahteva tožnika za dostop do informacij javnega značaja na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja reševala v posebnem postopku, zato v konkretnem primeru določbe navedenega predpisa niso relevantne.

V obravnavanem primeru, ko gre za zadevo iz tretje alineje prvega odstavka 34. člena Poslovnika, je pri presoji ali gre tožniku pravica do vpogleda v spis, po mnenju sodišča potrebno, glede na zgoraj navedene določbe, upoštevati tako določbe ZIntPK kot Poslovnika. Slednji glede pravice do vpogleda v spis določa omejitve le glede razkritja identitete prijavitelja ali podatkov, na podlagi katerih ga je mogoče identificirati (prvi odstavek 34. člena Poslovnika), kar je skladno tudi z ZIntPK. Posebej določa tudi omejitev, da vpogled v spis pred koncem predhodnega preizkusa prijave ni dopusten, razen v primeru, ko ZIntPK določa drugače (četrti odstavek 34. člena Pravilnika). Slednje niti ni predmet obravnavane zadeve. Drugih omejitev vpogleda v spis pa Pravilnik posebej ne določa oz. vpogleda v spis ne prepoveduje, temveč napotuje na ZIntPK. Ker se po povedanem za vpogled v spis uporabljajo določbe ZIntPK, pa je glede pravil postopka potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 15. člena ZIntPK, ki določa pravila postopka in napotuje na uporabo ZUP, če z zakonom ni drugače določeno.

ZUP pa v 4. členu določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. To pa pomeni, da ne glede na to, da v primeru, kot je obravnavani, ko ne gre za upravno zadevo, s čimer se strinja tudi sodišče, in ko predmetni postopek na podlagi tretje alineje prvega odstavka 34. člena Poslovnika ni upravni postopek, slednje ne izključuje smiselne uporabe ZUP glede instituta vpogleda v spis po 82. členu ZUP, saj ta institut v obravnavanem primeru ni drugače urejen s posebnim postopkom. ZIntPK nima posebnih pravil glede vpogleda v spis. Postopek v zadevah iz tretje alineje prvega odstavka 34. člena Poslovnika pa glede vpogleda v spis teče na način, kot ga določa ZIntPK oz. Poslovnik, kar ob pravilni razlagi določb ZIntPK pomeni, da je treba glede tega instituta v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZIntPK uporabiti določila ZUP.

Zato je po povedanem nepravilna in nezakonita odločitev tožene stranke o zavrženju vloge za vpogled v spis z obrazložitvijo, da ne gre za upravno zadevo, in je posledično napačno uporabljena določba 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob pravilni razlagi določb ZIntPK je po mnenju sodišča v primeru, kot je obravnavani, treba zagotoviti uporabo ZUP, ne glede na to, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo oz. ne glede na to, da postopek po tretji alineji prvega odstavka 34. člena Poslovnika ni upravni postopek. Po mnenju sodišča pravice do vpogleda v spis v konkretnem primeru ni mogoče vezati na vprašanje, ali gre za upravno zadevo ali ne, saj ZIntPK tega ne določa, pa tudi Poslovnik pravice do vpogleda v spis v teh zadevah posebej ne prepoveduje, ampak določa zgolj omejitvi glede razkritja identitete in vpogleda v spis pred koncem predhodnega preizkusa prijave, v ostalem pa napotuje na ZIntPK.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, kjer bo morala tožena stranka ponovno odločiti o zahtevi tožnika za vpogled v spis ob smiselni uporabi 82. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZIntPK.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 342,00 EUR.