Jedro

Izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

Po presoji sodišča, ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Romunijo, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka, saj je na naroku tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve tožene stranke pa po oceni sodišča ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu določil 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožba se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3725/2021/5 (1222-15) z dne 6. 12. 2021 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3725/2021/5 (1222-15) z dne 6. 12. 2021 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je z izrekom pod točko 1 tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., državljan Islamske republike Afganistan, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe (Uredba EU št. 604/2013); istočasno je z izrekom pod točko 2 še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce in sicer od 4. 12. 2021 od 15.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 4. 12. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po tem, ko je v skupini z drugimi državljani Afganistana ilegalno vstopil v Slovenijo 18. 11. 2021 na območju Policijske postaje Lendava. Iz policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje z dne 18. 11. 2021 izhaja, da je tožnik iz Afganistana potoval preko Pakistana, Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Romunije in od tam s kamionom preko Madžarske prispel v Celje, kjer so bili odkriti ob razkladanju tovora. Tožnik je po prijetju med policijskim postopkom izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. Po podani prošnji, ki jo je pri pristojnem organu vložil 4. 12. 2021 in so mu bili tedaj odvzeti tudi prstni odtisi in posredovani v bazo Eurodac, je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 5. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Ta med drugim v 3. členu določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna.

3. Tožena stranka ocenila, da so podani pogoji za omejitev gibanja tožniku po 5. alineji 1. odstavka 84. člena v povezavi s 3. alinejo 84.a člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ob ugotovitvi, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumno osebo glede na to, da je na svojem potovanju prečkal državo članico EU, in sicer Romunijo, preden je 18. 11. 2021 ilegalno vstopil tudi v Slovenijo ter je že pred tem 13. 11. 2018 v Romuniji podal prošnjo za mednarodno zaščito in prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, vendar po lastnih navedbah tam na odločitev ni počakal, ker naj bi mu to bilo onemogočeno, saj mu je varnostnik onemogočil vrnitev v prostore azilnega doma, od koder je tožnik odšel v trgovino po hrano, zato tudi ni počakal na osebni razgovor, s čimer so podane okoliščine iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. 4. Po oceni tožene stranke se je tožnik na ozemlju Romunije znašel zgolj zaradi tega, ker je želel pot nadaljevati proti Avstriji, kot je bil dogovorjen s tihotapcem. Glede na njegova ravnanja in izjave je po mnenju tožene stranke mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Romuniji, ki je v konkretnem primeru pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka ocenjuje, da tožnikov namen ni ostati v Sloveniji, saj je bila ob odhodu iz Romunije njegova ciljna država Avstrija. Po stališču tožene stranke je tako podan objektivni kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega, zato tožena stranka utemeljeno domneva, da je tožnik begosumna oseba. Glede na tožnikova dejanja in izjave tožena stranka utemeljeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Po oceni tožene stranke, glede primernosti milejšega ukrepa pridržanja na območje azilnega doma, to v primeru tožnika more biti učinkovit ukrep, saj gre pri omejitvi gibanja na območje azilnega doma za nastanitev odprtega tipa, ki ne zagotavlja zadostnega nadzora nad gibanjem tožnika. Pri tem pojasnjuje, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je tovrsten ukrep ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb, in sicer več kot 80 %, samovoljno zapustila azilni dom. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je tožnik že samovoljno zapustil državo, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito, slednje tudi v konkretnem primeru ni nemogoče, še posebej ob dejstvu, da je namenjen v Avstrijo, tako da je po ugotovitvi tožene stranke podan objektivni kriterij iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. Pri svoji odločitvi se tožena stranka opira tudi na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ter zaključuje, da so v konkretnem primeru tako podani razlogi za omejitev gibanja tožniku na podlagi druge in tretje točke 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Tožnik, ki meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki jih zaradi medsebojne povezanosti v nadaljevanju skupaj obrazlaga. Izrečeni ukrep po mnenju tožnika pomeni odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 2. odstavka 19. člena Ustave. Zato meni, da gre za ukrep, ki pomeni odvzem prostosti, ne pa omejitev gibanja. Poudarja, da je tožnik utemeljeno pojasnil in upravičil, zakaj ni ostal v Romuniji, kjer so bile razmere zelo slabe in ni dobil hrane. Razen tega mu tolmač mu ni bil postavljen in tožnik ni vedel, da bi moral počakati. Tožnik trdi, da je izjavil, da bo ostal v Sloveniji. Pri spornem ukrepu pridržanja na Center za tujce gre po stališču tožnika za nesorazmeren ukrep, ki tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, češ da niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi izrečeni ukrep utemeljevale. Zato izrečeni ukrep tožnik označuje kot prekomeren in nepotreben poseg v tožnikovo svobodo. Sam tudi glede ukrepa pridržanja na območje azilnega doma meni, da to ni milejši ukrep, saj gre še vedno za odvzem prostosti. Nadalje tožnik očita, da v izpodbijanem aktu ni opravljen test sorazmernosti, niti nima navedb o alternativah pridržanju. Po mnenju tožnika niti sklicevanje tožene stranke na lastne izkušnje in statistiko, da 80 % prosilcev za mednarodno zaščito zapusti azilni dom samovoljno, ne upravičuje izrečenega ukrepa, niti ni utemeljen razlog, ampak gre po stališču tožnika za nezakonit razlog, ki se ga v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati. Izpodbijani odločitvi zato očita arbitrarnost, češ da ni možno sklicevanje na splošne okoliščine varovanja v azilnem domu, ki so v sferi tožene stranke, saj tam sama zagotavlja varovanje. Poudarja še, da je Center za tujce zavod zaprtega tipa pod nadzorom policije v ograjenem objektu, ki je pod video nadzorom, obiski so omejeni, upoštevati je potrebno hišni red, tako da nastanitev v Centru za tujce po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika, o čemer se je izreklo že tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi. Dodatno še predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, naj nemudoma po prejemu te sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetni upravni spis ter vložila odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep, saj meni, da je pravilen in zakonit, zato pri njem izrecno vztraja in še dodatno utemeljuje razloge v njegovi obrazložitvi ter odgovarja na tožbene navedbe.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna na podlagi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ter 2. in 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

9. V konkretnem primeru ni sporno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, kar je razvidno tudi iz predloženega upravnega spisa. Pač pa je v konkretnem primeru sporen obstoj pogojev za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisanih v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

10. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III namreč določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev; prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Povedano z drugumi besedami navedeno pomeni, da ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. in 84.a člena ZMZ-1 mora biti torej za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, prvenstveno ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 11. Pojem "nevarnost pobega" po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je z določili noveliranega ZMZ-1 posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili 84.a člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim v primeru, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

12. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „_znatna_“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „_velike_“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „_zaznavne_“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („_significant_“), italijansko različico („_notevole_“), hrvaško različico („_velika opasnost_“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („_un risque non négliegable_“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.1 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika. Tako tudi sodna praksa sodišča EU in ESČP. 13. Vendar pa izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Nadalje sprejeto odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljuje z navedbo, "da dejstva, ki izhajajo iz upravne dokumentacije kažejo na "utemeljen sum", da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, "utegnil samovoljno zapustiti azilni dom", kar /.../"tudi v konkretnem primeru, kljub njegovim trditvam "ni nemogoče", še posebej ob dejstvu, da je namenjen v Avstrijo".

14. Vendar po presoji sodišča, ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Romunijo, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka, saj je na naroku tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve tožene stranke pa po oceni sodišča ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu določil 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 15. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, pri čemer zadeve iz navedenih razlogov tudi ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki 2:

16. Glede na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 je dovoljena pritožba zoper sodbo upravnega sodišča, prav tako tudi v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tem primeru je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot tožena stranka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani, kar pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna in dovoljena pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da sodišče odloči tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati izpodbijani ukrep. Tožnik torej predlaga prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja.

17. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na povedano tožnik torej vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe po določilih 32. člena ZUS-1 in kot tako jo sodišče tudi obravnava.

18. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo (še) ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja ureditvene začasne odredbe v konkretnem primeru nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

19. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z izrečenim ukrepom odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje že sam odvzem prostost predstavlja težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če pridržanje osebe ni zakonito.

20. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka pod točko 2 te sodne odločbe.

1 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „_sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika_“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).