Jedro

V skrajšanem postopku sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji pritožbenega senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (1. odstavek 445. člena ZKP), ne glede na izraženo voljo strank.

Napačno je zagovornikovo stališče, da je z vklenitvijo obsojenca policija že opravila uradno dejanje v smislu 3. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS št. 49/98) in da zato obsojenčevega kasnejšega "negodovanja oziroma neposlušnosti" ni mogoče opredeliti kot preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, saj ga je policija že obvladala.

Pojem grdega ravnanja se v primeru 3. odstavka 302. člena KZ presoja po enakih merilih, kot pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ, kar pomeni, da je ta kvalifikatorna okoliščina podana, kadar gre za fizični napad storilca zoper uradno osebo, ki ima za posledico njeno fizično prizadetost. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati izbire in odmere kazenske sankcije (razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni je bil obsojeni B.J. skupaj s soobsojenci spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, storjenega v sostorilstvu, po 3. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ in 1. odstavkom 22. člena KZ ter obsojen na tri mesece zapora. Z ostalimi soobsojenci je dolžan nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino 40.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 50.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 5.2.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, naj vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne "v reševanje drugemu stvarno in krajevno pristojnemu sodišču ter prizna stroške zahteve".

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne. Zahteva je po njegovem mnenju v nekaterih delih nerazumljiva in napisana v težko berljivem jeziku. Sodišče druge stopnje ni kršilo zakona o kazenskem postopku, ko obdolženca in njegovega zagovornika ni povabilo na sejo senata, saj ima v zadevah skrajšanega postopka pravico, da presodi, ali je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Tudi zatrjevana kršitev, da je na glavni obravnavni sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, ni podana. Vložnik zahteve to zatrjuje, vendar pa ne navede izločitvenega razloga oziroma vsebine kršitve. Zahtevi tudi ni mogoče slediti, ko navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo oziroma da je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj zahteva ne navede, v čem naj bi bila ta nasprotja. Vrhovni državni tožilec tudi ugotavlja, da sta sodbi povsem jasni glede bistvenih elementov kaznivega dejanja, torej tudi o tem, kakšna uradna dejanja so nameravali policisti opraviti. Sodbi sta zavzeli stališče do njihovih ravnanj, ki so bila v skladu z zakonom, zato ne bo mogoče pritrditi zahtevi, da je šlo za dejanja, ki jih policisti ne bi smeli izvršiti. Obtožba zoper obsojenega B.J. tudi ni prekoračena, saj je bil obsojen za tisto ravnanje, ki mu je bilo očitano in je opisano v obtožnem aktu. V zvezi s predlogom za spremembo sankcije oziroma odpustitev kazni vložnik zahteve ne navaja kršitve zakona, ki naj bi jih sodišče z izrekom kazni storilo, zaradi dejanskih okoliščin, to je poškodbe B.J., pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri obravnavanju obširne zagovornikove zahteve se je vrhovno sodišče omejilo le na preizkus tistih zagovornikovih navedb, s katerimi na jasen in razumljiv način, določno in obrazloženo uveljavlja posamezne kršitve zakona in katere je s tem izrednim pravnim sredstvom dovoljeno uveljavljati. Poudariti je tudi treba, da je večino ugovorov pravne narave zagovornik uveljavljal že v pritožbenem postopku, ki pa jih je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo "načelo kontradiktornosti", ker obsojenca in zagovornika ni pozvalo na svojo sejo, čeprav sta to zahtevala. Kršilo pa naj bi tudi določbo 16. člena ZKP, ker je "na javno sejo poklicalo višjega državnega tožilca", saj je s tem favoriziralo nasprotno stranko.

Kadar je sodba sodišča prve stopnje izdana v tako imenovanem skrajšanem postopku (kot v obravnavanem primeru), sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (1. odstavek 445. člena ZKP), ne glede na izraženo voljo strank. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe (stran 5) pojasnilo, da "glede na zagovornikovo obsežno in podrobno pritožbo" ni našlo razlogov, ki bi narekovali prisotnost obdolženca in zagovornika in da ju zato o svoji seji ni obvestilo. Iz podatkov spisa je razvidno, da o seji tudi ni obveščalo nasprotne stranke - višjega državnega tožilca, in da ta na seji ni bil prisoten, zaradi česar so nasprotne zagovornikove trditve tudi netočne. Sodišču druge stopnje zato po navedenem ni mogoče očitati nobene od zatrjevanih kršitev zakona.

Zagovornik se ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje in vztraja pri uveljavljanju kršitve 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. do 5. točko 39. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da je predsednik Okrajnega sodišča v P., vodil preiskovalna dejanja ("predhodni postopek"), čeprav so bili "glavni udeleženci tega kazenskega postopka prav policisti Policijske postaje P.".

Zagovornik višjemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni ukvarjalo z navedenimi ugovori obrambe. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da se je izrecno opredelilo tudi do teh pritožbenih navedb zagovornika in jih zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo, da je zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP podana le, če na glavni obravnavi sodeluje sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP; obravnavni primer pa ni takšen. Po vsebini vložnik zahteve pravzaprav smiselno uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP (ta je podan, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika), vendar to kršitev zgolj zatrjuje, ne da bi jo utemeljil s konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko razumen človek sklepal, da obsojenec ni bil deležen nepristranskega sojenja.

Izhodišče zagovornikovih očitkov o kršitvah zakona, povezanih z opisom kaznivega dejanja, je zagovornikovo nerazumevanje bistva obtožbe ter zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja.

Zagovornik v tem okviru navaja, da je z vklenitvijo obsojenca policija že opravila uradno dejanje v smislu 3. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS št. 49/98), zato obsojenčevega kasnejšega "negodovanja oziroma neposlušnosti" ni mogoče opredeliti kot preprečitev uradnega dejanja, saj je policija obsojenca že obvladala. Zagovornik s tem smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP, čeprav se izrecno sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. S tem v zvezi še navaja, da bi bilo mogoče obsojenčevo ravnanje v tej fazi oceniti zgolj kot "obdolženčev beg pred policistom oziroma iztrganje, kar pa ne pomeni preprečitev uradnega dejanja uradni osebi; v tem smislu naj bi že razsodilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Kp 1158/99. Zagovornik sodišču očita tudi prekoračitev obtožbe (9. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ker pravnomočna sodba obsojencu pripisuje tudi "grdo ravnanje v smislu novega kaznivega dejanja, s čimer naj bi sodišči "prevzeli status tožilstva na škodo obdolženca". Enako kršitev vidi tudi v tem, ker je sodišče druge stopnje (sodba, stran 6, četrta vrsta) v nasprotju z opisom kaznivega dejanja ugotovilo, da je obsojenec udaril še drugega policista D.O., česar pa obsojenec naj ne bi storil. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe, ki v celoti sledi obtožbi, je obsojeni B.J. skupaj z ostalimi štirimi soobsojenci z opisanim ravnanjem storil hujšo obliko kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ki pa je ostalo pri poskusu. Proti uradni osebi je uporabil silo in z njo tudi grdo ravnal, tako da je najprej policista J.M. udaril v predel glave, da je ta padel po stopnicah ter ga, ko se je kotalil po njih, še brcal; v nadaljevanju dogajanja pa je na stopnišču policista D.O., ki ga je vodil iz stavbe vklenjenega, z glavo udaril v predel levega očesa in mu povzročil razpočno rano leve obrvi. Pravnomočna sodba tudi ugotavlja, da je intervencija policije potekala v treh fazah, zajetih v opisu dejanja: v prvi sta dva policista na zaprosilo stanovalke zaradi kaljenja nočnega miru v stanovanjski stavbi na L. cesti v P. intervenirala v stanovanju J.Ž., očeta soobsojenega M.Ž., vendar neuspešno. Kasneje sta ob pomoči še dveh policistov ponovno ukrepala, vendar tudi tokrat neuspešno, saj so jim obsojenci z uporabo fizične sile in groženj preprečili uradno dejanje, zaradi česar so se policisti umaknili, da bi kasneje, ob pomoči še šestih policistov, ker obsojenci niso hoteli odpreti vrat stanovanja, vdrli v stanovanje in jih obvladali; obsojeni B.J. pa je policista D.O., ki ga je vodil iz stavbe, udaril z glavo v predel levega očesa in ga poškodoval. S takšnim ravnanjem so obsojenci po ugotovitvi sodišča poskušali policistom s silo, grožnjami in grdim ravnanjem preprečiti uradno dejanje, to je ukrepanje zaradi vzdrževanje javnega reda, konkretno, kaljenja nočnega miru.

V opisu dejanja je strnjeno prikazano celotno dogajanje, v katerem so zajete vse tri intervencije policistov in ga je treba zato obravnavati kot celoto. Pravna podlaga za intervencijo policistov je določba 3. člena Zakona o policiji, v katerem so opredeljene naloge policije, med njimi tudi dolžnost vzdrževanja javnega reda. Za izvajanje teh nalog imajo policisti določena pooblastila, na podlagi katerih v primerih, določenih z zakonom in podzakonskimi akti, lahko izvajajo proti osebam določene ukrepe. Tako smejo na podlagi predpisov ob sumu storitve prekrška ali kaznivega dejanja uporabljati opozorila, ugotavljati identiteto storilcev, izvajati identifikacijski postopek, prijetje, privedbo in pridržanje, vstopati v tuje stanovanje ali druge zaprte prostore, uporabljati prisilna sredstva itd. Opisano upiranje obsojencev ob intervenciji policistov zaradi suma storitve kaznivih ravnanj (prekrškov, kaznivih dejanj) je v tem primeru bilo usmerjeno v preprečitev policistom, da ukrepajo v skladu s svojimi pooblastili. V ta okvir pa nedvomno sodi tudi fizični napad B.J. na policista D.O. z udarcem z glavo, s čimer se je obsojenec, četudi je bil vklenjen upiral privedbi, ki sodi v sklop policijskih pooblastil; to pa pomeni uporabo sile z namenom preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Zato je napačna pravna presoja zagovornika, da obsojenec s takšnim ravnanjem ni uresničil zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Zagovornikov očitek o prekoračitvi obtožbe je posledica njegovega nenatančnega branja pravnomočne sodbe; iz opisa kaznivega dejanja in obrazložitve obeh izpodbijanih sodb namreč izhaja, da je obsojenec uporabil silo zoper dva policista, najprej zoper J.M. in nato še zoper D.O. Podobno je tudi nadaljnji očitek o prekoračitvi obtožbe višjega sodišča, ki da obsojencu mimo obtožbe očita še storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja, posledica napačnega razumevanja razlogov višjega sodišča (prvi odstavek na 6. strani sodbe). Sodišče druge stopnje (na nekoliko nespreten način) smiselno ugotavlja, da je obsojenec poleg temeljne oblike kaznivega dejanja po členu 302 KZ, ko je uporabil silo, uresničil tudi znake hujše oblike tega kaznivega dejanja s tem, da je s policistom D.O. grdo ravnal. Pojem grdega ravnanja se v tem primeru presoja po enakih merilih, kot pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ, kar pomeni, da je ta kvalifikatorna okoliščina podana, kadar gre za fizični napad storilca zoper uradno osebo, ki ima za posledico njegovo fizično prizadetost; ti zakonski pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni.

Zagovornik v zahtevi vztraja pri oceni, da so policisti nezakonito vstopili v tuje stanovanje in s tem kršili določbe 3. in 6. odstavka 216. člena, 218. člena, 2. odstavka 18. člena, 8. točke 1. odstavka 378. člena ter 4. točke 1. odstavka 154. člena ZKP. Trdi, da ga razlogi pravnomočne sodbe niso prepričali, čeprav je višje sodišče argumentirano utemeljilo zgrešenost stališča obrambe, da bi policija v obravnavanem primeru morala imeti dovoljenje lastnika za vstop v stanovanje. Na 3. in 5. strani svoje odločbe je med drugim zapisalo, da smejo policisti tudi brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju (1. odstavek 218. člena ZKP). Tretja intervencija policije, ko je vdrla v stanovanje, pa je bila namenjena prav prijetju oseb, ki so ob drugi neuspešni intervenciji storile kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ.

Nižji sodišči tudi nista kršili obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave), na katero se smiselno sklicuje zagovornik. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe utemeljilo, iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe za zaslišanje priče J.Ž. ter preiskovalnega sodnika M.Š.

Višje sodišče pa je odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe in pojasnilo, zakaj po njegovem mnenju odreditev izvedenca medicinske stroke v konkretnem primeru ni potrebna. Zato je neutemeljen tudi zagovornikov očitek, da "višje sodišče temu dokazu ni posvetilo nobene pozornosti". Ostale zagovornikove navedbe, da je želela obramba z izvedbo teh dokazov dokazati nezakonito ravnanje policije ter izzvanost obsojenca, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja.

Tudi ostala izvajanja vložnika zahteve po vsebini ne pomenijo kršitve zakona, pač pa uveljavljanje razloga zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V tem postopku tudi ni dovoljeno izpodbijati izbire in odmere kazenske sankcije (razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP), zaradi česar tudi ni bilo mogoče upoštevati navedb, s katerimi se zagovornik zavzema za odpustitev kazni obsojencu, ker naj bi bil z ravnanjem policistov izzvan (5. odstavek 302. člena KZ).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku izdaje pravnomočne sodbe.