26. 5. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. B., C., ki ga zastopa Odvetniška pisarna Karlovšek, d. o. o., Celje, na seji 26. maja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19, 75/19, 139/20 in 51/21) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 1/2020 z dne 22. 4. 2020 in zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 277/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Ps 740/2018 z dne 20. 6. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je z odločbo z dne 12. 10. 2017 odločil, da pritožnik nima pravice do invalidnine za skupno 100 % telesno okvaro, nastalo kot posledica bolezni od 18. 3. 2017 dalje. Zavod je z odločbo z dne 3. 5. 2018 zavrnil pritožbo. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb Zavoda, priznanje pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro, nastalo kot posledica bolezni od 3. 5. 2017 dalje, in odreditev Zavodu, da izda odločbo o višini invalidnine ter jo izplača z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da stroški zastopanja pritožnika bremenijo proračun. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti z razlagalnimi argumenti. Prav tako je pritrdilo stališču, da tretji odstavek 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) ni v neskladju s 14. členom Ustave, ter dodalo, da tudi ni v neskladju z 52. členom Ustave ter 5. in 28. členom Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI). Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 52. člena Ustave ter 5. člena MKPI, ker mu ni bila priznana pravica do invalidnine. Ta pa naj mu ne bi bila priznana zgolj zato, ker njegova telesna okvara ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, temveč bolezni. Zato naj bi mu bila kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnik se ne strinja s sodiščema prve in druge stopnje, da je zakonodajalec pri dodeljevanju pravice do invalidnine smel razlikovati med zavarovanci glede na vzrok za nastanek njihove telesne okvare. Meni, da za navedeno razlikovanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, sploh pa naj to ne bi mogli biti ekonomski razlogi. Razlogi, ki jih navajata sodišči, ga ne prepričajo. Pritožnik meni, da je v tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2, ki ureja pridobitev pravice do invalidnine do sprejetja ustrezne zakonske ureditve, pravna praznina, ki bi jo sodišči morali zapolniti z uporabo zakonske analogije. Na ta način bi mu že sodišči lahko zagotovili pravico do invalidnine. Ker mu sodišči nista zagotovili pridobitve navedene pravice, naj bi kršili tudi 52. člen Ustave in 5. člen MKPI. Pritožnik se ne strinja z razlogi sodišč, zakaj naj do kršitve teh določb ne bi prišlo, saj naj bi sodišči zgolj ponovili razloge, zakaj naj nedopustno razlikovanje med zavarovanci s telesno okvaro ne bi bilo podano.

3.Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2. Zatrjuje neskladje z 2., 14. in 52. členom Ustave ter 5. členom MKPI. Utemeljuje neskladje z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave z navedbo, da je zakonodajalec s spremembo pogojev za pridobitev pravice do invalidnine posegel v upravičena pravna pričakovanja invalidov, katerih telesna okvara je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Meni, da zakonodajalec za navedeno spremembo zakonske ureditve pravice do invalidnine ni imel stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Po mnenju pobudnika zgolj ekonomski razlogi ne morejo predstavljati takega razloga. Pobudnik dodaja, da zakonodajalec za prizadeto skupino zavarovancev tudi ni določil prehodnega obdobja oziroma zagotovil ustreznega nadomestila za ukinjeno pravico. Meni še, da zakonodajalec ne more varstva posebne kategorije socialno ogroženih invalidov za časovno nedoločen čas izključiti iz sistema varstva zgolj zato, ker po naravi njihova pravica ne spada v določen zakon ali sistem, brez da bi hkrati njihove pravice ustrezno uredil na drug način, npr. v drugem zakonu. Opozarja, da je od uveljavitve izpodbijane določbe minilo sedem let, (novi) predpisi s področja varstva invalidov, katerih sprejetje predvideva ta določba, pa še niso sprejeti. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba tudi v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj naj bi brez razumnega razloga razlikovala med invalidi glede na vzrok njihove telesne okvare. Navaja, da imajo vsi invalidi s telesno okvaro, ne glede na vzrok za njen nastanek, enake potrebe po dodatni denarni pomoči, ki bi jim olajšala zaradi telesnih okvar oteženo življenje. Vzrok za nastanek telesne okvare naj ne bi vplival na potrebo po pomoči. Pobudnik dodaja, da so vsi invalidi s telesnimi okvarami plačevali prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz katerih se pravica do invalidnine financira. Meni, da bi tudi zato morali biti navedeni skupini invalidov pri zagotavljanju pravice do invalidnine obravnavani enako. Meni še, da je zanj sporno razlikovanje posledica zgolj ekonomskih razlogov. Če je zakonodajalec pravico do invalidnine iz sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja izločil iz ekonomskih razlogov, bi to po njegovem mnenju moral narediti za obe skupini invalidov, ne pa zgolj za tiste, katerih telesna okvara je posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela. Pobudnik zatrjuje še neskladje izpodbijane določbe z 52. členom Ustave in 5. členom MKPI. Navedeni neskladji utemeljuje z istimi razlogi kot kršitev načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

4.Tretji odstavek 403. člena ZPIZ-2 je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem spremenjen tako, da lahko od uveljavitve Zakona o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 121/21 – v nadaljevanju ZPIZ-2J) pravico do invalidnine pridobijo tudi tisti zavarovanci, katerih telesna okvara je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, torej tudi pobudnik. Po prvem odstavku 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) v primeru, če se s pobudo izpodbija predpis, ki v času vložitve pobude ne velja več, niso pa bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti. Po drugem odstavku 47. člena ZUstS v primeru, če je med postopkom pred Ustavnim sodiščem predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če pobudnik izkaže, da so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka. Ker izpodbijane sodne odločbe temeljijo na uporabi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot jo je imel pred uveljavitvijo ZPIZ-2J, gre v obravnavani zadevi za tak primer. Zato pobudnik izkazuje pravovarstveno potrebo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZPIZ-2.

5.Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

6.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik