Jedro

Čeprav je bilo na dan sestave oporoke obstoječe fizično stanje oporočiteljice slabo in neozdravljivo, njeno psihično stanje ni bilo tako prizadeto, da ne bi razumela pomena svojega ravnanja oziroma ne bi bila sposobna za razsojanje.

Materialno pravo (prvi odstavek 61. člena ZD) narekuje postavitev oblikovalnega zahtevka, to je zahtevka za razveljavitev oporoke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je oporoka A. K. z dne 5. 5. 2008 pravno neveljavna in nima učinka. Hkrati je odločilo, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa zadevo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Prepričana je, da se resnična volja pokojne ne sklada z zapisano in da tožeča stranka (pravilno oporočiteljica) v ključnem trenutku ni bila sposobna razsojati. Že večkrat je obrazložila, da sta se s sestro že od otroštva dalje dobro razumeli in sta ohranili dober odnos vse do smrti. Pokojna je večkrat omenjala, da bo po njej dedovala njena hčerka, ki ji je bila pokojna botra. Nemogoče je, da bi pokojna iznenada, brez razloga ali obrazložitve, celotno svoje premoženje prepustila tretji osebi, ki jo je spoznala tik pred smrtjo (toženca je spoznala ob sklepanju kupoprodajne pogodbe za gozd 22. 1. 2008, kar je slabe štiri mesece pred smrtjo). Niza razloge, zakaj ni mogoče, da bi pokojna sama napisala sporno oporoko, če pa jo je, pa očitno v kritičnem trenutku ni bila sposobna razsojati. Odreka verodostojnost tožencu in opozarja na njegovo nenavadno obnašanje, ko je o sestrini bolezni in smrti ni niti obvestil. Ne verjame, da je sestra oporoko zapisala sama, prostovoljno in pri polni zavesti. Izvedenec je upošteval navedbe nasprotne stranke in njenih prič ter druge okoliščine, kot npr. proučitev rokopisa pokojne, za kar ni niti usposobljen. V medicinski dokumentaciji psihično stanje pokojne res ni zabeleženo, kar ne pomeni, da takšnih posebnosti ni bilo. Izvedenec je sam povedal, da se pri bolnikih z rakom njihovo psihično stanje v zdravstveno dokumentacijo načeloma niti ne beleži. V postopek bi moral biti zato pritegnjen izvedenec s področja onkologije ali vsaj zaslišan onkolog, ki je pokojno zdravil, čemur sodišče ni ugodilo in je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Le takšen specialist namreč ima znanje o tem, kako so bolezen in zdravila, ki jih je jemala pokojna, vplivala na njeno psihično stanje in posledično nerazsodnost. Sodišče prve stopnje je bistveno kršitev določb postopka zagrešilo tudi z nedopustno zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem zdravnika, ki je pokojno zdravil. Njegovo zaslišanje je predlagala pravočasno, čeprav se je med postopkom izkazalo, da je navedla napačno ime. Iz zdravstvene dokumentacije ime ni razvidno, in je šele z zaslišanjem zdravnika dr. N. izvedela, kdo je bil glavni lečeči zdravnik in na isti obravnavi predlagala njegovo zaslišanje. Če bi držalo razlogovanje sodišča prve stopnje pa je nerazumljivo, zakaj je zaslišalo dr. N. in bi moralo pred njegovim zaslišanjem morebitne dvome razčistiti z njo, v okviru materialnoprocesnega vodstva. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila lahko notarka izvedena priča glede razsodnosti pokojne. Ocenjuje, da je notarka, ki je v spornem obdobju overila več pogodb in podpisov pokojne pristranska priča, saj bi, če bi izjavila karkoli drugega, kot to, da je bila pokojna razsodna, priznala svojo napako, za katero bi bila kazensko in odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje pričanja notarke ne bi smelo upoštevati oziroma bi moralo imeti do njenega pričanja vsaj kritično distanco. Edina neodvisna, nepristranska priča bi bil lahko le lečeči zdravnik ali izvedenec onkolog. Poudarja še, da se o razsodnosti oporočiteljice v času pisanja oporoke v zapuščinskem postopku ni izjasnila in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je v zapuščinskem postopku izjavila, da je bila oporočiteljica prisebna.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala neveljavnost oporoke, ki jo je zapisala njena sestra A. K. iz dveh razlogov in sicer, ker je oporočiteljica ni lastnoročno napisala in zaradi zapustničine oporočne nesposobnosti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oporočiteljica oporoko 5. 5. 2008 lastnoročno napisala in podpisala in je zato pristna in veljavna (63. člen Zakona o dedovanju (1), ZD). Ocenilo je, da tožnica ni dokazala, da oporočiteljica na dan sestave oporoke ni bila sposobna za razsojenje (61. člen ZD).

7. Tožnica v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je oporočiteljica oporoko lastnoročno napisala in podpisala, vztraja pa, da oporočiteljica zaradi bolezni ni bila sposobna za razsojanje.

8. Tožnica je tožbeni zahtevek iz razloga zapustničine oporočne nesposobnosti oblikovala kot ugotovitveni zahtevek, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tak tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, pravilna že zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Materialno pravo (1. odstavek 61. člena ZD) namreč narekuje postavitev oblikovalnega zahtevka, to je zahtevka za razveljavitev oporoke. Na nesklepčnost tožbenega zahtevka pa je toženec sicer opozoril že v odgovoru na tožbo. Sodna praksa, ki je sicer (ob odsotnosti izrecnega ugovora nesklepčnosti) dopuščala tudi tovrstne zahtevke, se je z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 336/2009 spremenila (2). Temu stališče je sledila tudi sodna praksa višjih sodišč (I Cp 4108/2011, II Cp 3465/2011).

9. Ker je do spremembe sodne prakse prišlo po vložitvi tožbe vložene 29. 6. 2009, in se sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku vsebinsko odločalo, se bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju opredelilo do v pritožbi uveljavljanih razlogov.

10. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopka. Očitka bistvene kršitve določb postopka povezanega z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. G. in opustitev izvedenca onkologa, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, zato z njim v pritožbenem postopku ne more uspeti. Določba 286. b člena ZPP namreč stranki nalaga, da mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev, brez svoje krivde, predhodno ni mogla navesti. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z zaslišanjem priče A. G. zavrnilo 14. 4. 2011, postavitev (novega) izvedenca onokologa pa na naroku 6. 10. 2011, tožnica pa bistvene kršitve postopka ni uveljavljala. Ne glede na to, pa sodišče druge stopnje v odgovor pritožnici pojasnjuje, da soglaša s sodiščem prve stopnje, da je zaslišanje priče A. G. predlagala prepozno (v nasprotju s 286. členom ZPP). Tožnica je kot pričo predlagala zaslišanje točno določene osebe dr. J. N. (sodišče ni dolžno preverjati, če je predlagana oseba zdravnik, ki je zapustnico zdravil) in bi iz zdravstvene dokumentacije (B4 do B6), ki jo je toženec predložil na prvem naroku (tožnica po navedbah v tožbi zdravstvene dokumentacije za svojo sestro ni mogla pridobiti), ob zadostni skrbnosti, lahko ugotovila, da dr. J. N. ni „prava oseba“. Ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage (tožnica ni navajala niti kakšno bolezen je njena sestra imela in zakaj naj bi bolezensko stanje vplivalo na njeno psihofizično stanje), pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da postavitev novega izvedenca (tokrat onkologa) ni potrebna, ker so že na podlagi dosedaj izvedenih dokazov ugotovljena vsa dejstva, ki so potrebna za odločitev v zadevi.

11. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Dokazna ocena je jasna, logična in prepričljiva in pritožbene trditve vanjo ne vzbujajo dvomov. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo in upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke D. Ž., dr. med. spec, nevropsihiatra, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Po mnenju izvedenca, podanem po pregledu celotne razpoložljive medicinske dokumentacije, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, je bilo na dan sestave oporoke (5. 5. 2008) fizično stanje oporočiteljice slabo (imela je rakasto obolenje z metastazami, zlatenico in popuščanje telesne moči, kar ni bilo mogoče pozdraviti), njeno psihično stanje pa ni bilo tako prizadeto, da ne bi razumela pomena svojega ravnanja oziroma ne bi bila sposobna za razsojanje. Odsotnost zapisa psihičnega stanja oporočiteljice v zdravstveni dokumentaciji (v zdravstveni dokumentaciji je sicer zabeleženo, da je postala oporočiteljica somnolentna, zaspana, 15. 5. 2008) res ne dokazuje, da psihično stanje oporočiteljice prej ni bilo prizadeto, vendar pa tožnica ni izpostavila okoliščin, ki bi vzbudile dvom v razsodnost oporočiteljice. Šele v pritožbi (prvič) se tožnica sklicuje na morebiten vpliv zdravil na psihično stanje oporočiteljice (ne navaja katera zdravila je v času sestave oporoke oporočiteljica jemala in kako naj bi le ta vplivala na njeno psihično stanje), zato teh trditev sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Telesna bolezen in fizična oslabelost oporočiteljice pa sama po sebi tudi ne dokazuje, da je bila prizadeta tudi oporočiteljičina razsodnost. Podlago za oceno, da je bila oporočiteljica ob sestavi oporoke razsodna, pa je sodišče prve stopnje imelo tudi v izpovedbi toženca in priče (notarke E. B.), ki sta bila pri pokojnici na dan sestave oporoke. Nenazadnje pa je tožnica sama potrdila, da je bila po oporočiteljica 7. 4. 2008 (tožnica je takrat nazadnje z njo govorila) prisebna. Kot je razvidno iz predložene zdravstvene dokumentacije, je bila oporočiteljica takrat v bolnišnici (po izpovedbi tožnice naj bi bila takrat doma) in to že po operaciji (operacija 3. 4. 2008). Tožnica pa v postopku pred sodiščem prve stopnje razen trditve, da je tožnici bolezen onemogočala razsodnost, drugih trditev, zakaj naj bi bila na dan 5. 5. 2008 (sestava oporoke) v nerazsodnem stanju, ni ponudila. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje (ni je obvestil o sestrinini bolezni in njeni smrti; ni je seznanil z oporoko... (3)), verodostojnosti njegove izpovedbe ne more uspešno omajati.

12. Okoliščine, ki jih tožnica (prvič) izpostavlja v pritožbi in ki po njenem kažejo na to, da oporočiteljica oporoke ni pisala sama oziroma na oporočiteljičino nerazsodnost (obljuba, da bo premoženje zapustila njeni hčeri (4), da je premoženje zapustila neznancu; vsebina oporoke...), glede katerih očita, da jih ni upoštevalo ne sodišče ne izvedenec, tožnica ni uveljavljala v trditveni podlagi v postopku pred sodiščem prve stopnje (izpoved stranke trditev ne nadomešča). V pritožbi ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega ni storila in so njene trditve že iz tega razloga neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Toženec pa glede na vsebino odgovora na pritožbo do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker le ti niso bili potrebni (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Uradni list SRS št. 15/76 s spremembami

(2) V zadevi II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010 je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da nekonsistentne sodne prakse, ki je v preteklosti v primerljivih procesnih položajih (sicer ob odsotnosti izrecnega ugovora o nesklepčnosti) dopuščala tudi ugotovitvenene tožbene zahtevke, ne more omajati pravilnosti stališča, da materialno pravo terja postavitev oblikovalnega zahtevka (zahtevka za razveljavitev oporoke).

(3) Toženec je ob zaslišanju 19. 1. 2011 pojasnil, da tožnice o ničemer ni obveščal na izrecno željo oporočiteljice, ki mu je pojasnila, da je sestra ni poklicala, ko ji je umrl mož in da je tudi sedaj ni treba klicati.

(4) tožnica je ob zaslišanju 19. 1. 2011 povedala, da se s sestro nista pogovarjali o tem, komu bo zapustila svoje premoženje, da pa je večkrat njeni hčeri, kateri je bila botra, govorila, da bo nekaj dobila po njeni smrti, za spomin