Jedro

Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da se ugotovi, da je Delovno sodišče v Mariboru pristojno za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka). Zadeva bo odstopljena v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru po pravnomočnosti sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da se postopek nadaljuje pred Delovnim sodiščem v Mariboru oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne v novo odločanje.

Delovni spor definirajo stranke in njegova vsebina. V konkretnem primeru sta bila tožnik in prvo tožena stranka v delovno pravnem razmerju. Pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s prvo toženo stranko sta se dogovorila, da bo tožnik za opravljeno delo prejel plačo plus provizijo po projektu kot dodatno izplačilo k plači. A.A., katerega vloga je opisana v tožbi je tožniku navedel, da bodo provizijo izplačali, vendar izplačilo najprej „rešili preko posojila“, ker naj bi bilo to najlažje za njih. Tožnik je že v tožbi poudaril, da ni hotel posojila od prvo tožene, niti od drugo tožene stranke, ampak je želel le izplačilo provizije, za katero se je dogovoril s prvo toženo stranko, s katero je bil v delovnem razmerju. Del provizije je tožnik prejel po naročilu prvo tožene stranke od tretje osebe (tretje tožene stranke). Izpostavlja, da gre pri prvo in tretje toženi stranki za položaj, katerih ustreza položaju povezanih oseb v smislu 527. člena ZGD.

Tožnik je s prvo toženo stranko podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2013, katerega veljavnost v tožbi izpodbija. Tožnik uveljavlja napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik trdi, da je sporazum podpisal po tem in po zagotovilu, da je knjigovodsko zaprta in je s tem prenehala fiktivno prikazana obveznost tožnika iz naslova „posojila“, s katerim je tožnik po naročilu prvo tožene stranke prejel dogovorjeno plačilo za opravljeno delo.

Ob upoštevanju dejstva, da pristojnosti ne določa dogodek, iz katerega izvira škoda, ampak pravica, ki izvira iz posledice tega dogodka je potrditvi tožnika za odločanje v konkretnem sporu pristojno delovno sodišče. Pravice tožnika tudi do drugo in tretje tožene stranke izhajajo iz osnovnega razmerja med prvo toženo stranko in tožnikom, zato je konkretni spor mogoče uvrstiti med spore, za katere bi bilo pristojno delovno sodišče. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za spor iz delovnega razmerja, temveč iz civilnopravnega razmerja ter da dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri pravnem predniku prvo tožene stranke ni pomembno.

6. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v točki b 5. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delojemalcem oziroma njegovimi pravnimi nasledniki. Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do 18. 11. 2013, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2013, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena (da se družba zavezuje, da bo tožniku do 18. 12. 2013 izplačala sorazmerni del plačila za delo za mesec november 2013), po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v 3. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2013. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma z dne 13. 11. 2013, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. 7. Glede odločitve, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje zoper drugo in tretje toženo stranko se pritožbeno sodišče strinja, da delovno sodišče ni stvarno pristojno. Drugo in tretje tožena stranka nista bili v razmerju do tožnika v smislu delovno pravnega razmerja, temveč izhajajo iz razmerja med prvo, drugo in tretje toženo stranko, za katere pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni stvarno pristojno za odločanje.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika, delno razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).