Jedro

Tožencema je mogoče pripisati odgovornost le za tisti del škode, ki je nastal zaradi neustrezne sanacije oziroma za tisti del, kolikor je škoda večja zato, ker je drugi toženec zamakanje in njegove posledice popravljal na neustrezen način, ne pa tudi za tisti del škode, ki bi tožniku nastala zaradi zamakanja v vsakem primeru, torej tudi, če bi bilo zamakanje sanirano nemudoma in v skladu s pravili stroke. Sodišče prve stopnje škode zaradi zamakanja ni razmejilo v pojasnjenem smislu.

Zgolj dejstvo, da naj bi tudi upnik nekaj dolgoval dolžniku (tožnik tožencema), samo po sebi ne more vplivati na obstoj in višino upnikove terjatve. Načini prenehanja obveznosti so določeni v 270. do 334. členu OZ in med temi načini ni predvideno avtomatično pobotanje ali siceršnje prenehanje vzajemnih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka za znesek 4.092,00 EUR s pripadki in v celoti v III. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. V preostalem delu (glede zneska 600,90 EUR s pripadki) se pritožba zoper I. točko izreka zavrne in se sodba v tem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo nerazdelno plačilo 4.692,90 EUR s pripadki (I. točka izreka), zavrnilo višji zahtevek za plačilo 1.840,36 EUR s pripadki (II. točka izreka, ni izpodbijano) in naložilo tožencema, da sta nerazdelno dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 2.705,08 EUR s pripadki (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta toženca kot najemnika v tožnikovem stanovanju povzročila škodo in stroške v prisojeni višini.

2. Zoper zanju neugodni del (I. in III. točka izreka) izpodbijane sodbe se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navajata, da nista odgovorna za zamakanje, ki je vzrok praktično celotne nastale škode. Prerekata, da je merilo za določitev obsega škode pripoznava pooblaščenke prve toženke ob primopredaji. Izvedenka je kot nesporno ugotovila, da je bilo stanovanje od zamakanja dalje neprimerno za bivanje, odgovornost za sanacijo je bila na tožniku. Sodišče je bilo z vlogo z dne 10. 10. 2017 opozorjeno, da tožnik sam priznava dolgovanje do tožencev v znesku 81,43 EUR oziroma 841,50 EUR.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Zahtevek temelji na 94. členu Stanovanjskega zakona,1 ki med obveznostmi najemnika med drugim določa: odgovarjati za škodo, nastalo pri nepravilni oziroma malomarni rabi stanovanja; poravnati stroške popravil v stanovanju, ki so posledica nepravilne oziroma malomarne uporabe stanovanja; vzdrževati stanovanje v obsegu, kot ga za najemnike določajo normativi za vzdrževanje po pravilniku iz 125. člena tega zakona; nadalje temelji na določbi najemne pogodbe, da sta najemnika ob izteku najemne pogodbe dolžna stanovanje očistiti, prebeliti in opleskati. Tožnik zatrjuje, da toženca te pogodbene zaveze nista izpolnila, poleg tega naj bi v stanovanju tudi povzročila škodo.

6. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke gradbene stroke ugotovilo (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je do zamakanja v tožnikovem stanovanju, v katerem sta toženca bivala kot najemnika, prišlo zaradi nestrokovne izdelave toplotne izolacije fasade bloka, zaradi česar je prišlo do počasnega zamakanja, ki je namočilo stropno konstrukcijo v taki meri, da so se navlažile celo vertikalne stene. Krivda za ta osnovni vzrok zamakanja je brez dvoma na izvajalcu fasadne izolacije in ne na tožencih. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da je tožnik ponudil, da bo stanovanje saniral, vendar toženca v to nista privolila, ker nista hotela imeti v stanovanju izvajalcev, niti se nista hotela izseliti; zato so se dogovorili, da bo popravila izvedel drugi toženec, ki je po poklicu gradbenik, zato mu je tožnik (ki nima tehnične izobrazbe in znanja) zaupal, da bo popravila ustrezno izvedel. To pa se ni zgodilo, temveč je drugi toženec popravila izvedel malomarno, nepravilno, saj pred začetkom del ni poskrbel za izsušitev mokrih tal in sten, zato je vlaga ostala in še nadalje povzročala škodo.

7. Teh dejstev pritožba obrazloženo ne izpodbija in sodišče druge stopnje nima razloga dvomiti v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna, jasna in prepričljiva. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmoten materialnopravni zaključek, da je celotno škodo mogoče pripisati tožencema samo zato, ker nista izvedla ustrezne sanacije, temveč le površno, ki poškodb zaradi zamakanja dejansko ni odpravila, temveč je stanje le še poslabšala.

8. Vzrok za zamakanje (neustrezno izvedena izolacija fasade) ne izvira iz sfere tožencev, temveč tretje osebe (izvajalca izolacije fasade), zato toženca ne moreta biti odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi tega zamakanja in ki bi jo tožnik utrpel v vsakem primeru, tudi če se drugi toženec ne bi lotil sanacije na diletantski način. Najemodajalec je dolžan zagotoviti najemniku stanovanje v ustreznem stanju, zato bi moral stroške popravila zaradi zamakanja, ki ga ni povzročil najemnik, v vsakem primeru kriti tožnik kot najemodajalec (prva in druga alineja 92. člena SZ-1). Teh stroškov oziroma škode ne more v celoti prevaliti na najemnika.

9. Tožencema je mogoče pripisati odgovornost le za tisti del škode, ki je nastal zaradi neustrezne sanacije oziroma za tisti del, kolikor je škoda večja zato, ker je drugi toženec zamakanje in njegove posledice popravljal na neustrezen način, ne pa tudi za tisti del škode, ki bi tožniku nastala zaradi zamakanja v vsakem primeru, torej tudi, če bi bilo zamakanje sanirano nemudoma in v skladu s pravili stroke.

10. Ker sodišče prve stopnje škode zaradi zamakanja ni razmejilo v zgoraj pojasnjenem smislu, sodišče druge stopnje ni moglo spremeniti sodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja (13. in 15. točka obrazložitve), da je izvedenka ocenila potrebne stroške za odpravo škode na tleh dnevne in otroške sobe v skupnem znesku 1.838 EUR, stroške v zvezi z beljenjem stanovanja (kar vključuje odstranitev starih ometov, izsuševanje, ponovno kitanje in barvanje sten, obnovo oljnih opleskov vrat in vgradnih omar), pa na skupaj 2.854 EUR. Nadalje je izvedenka ugotovila (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta toženca ob primopredaji pustila tudi zlomljen kotnik v predsobi (stroški popravila znašajo 84 EUR) in različne poškodbe oziroma okvare v kopalnici, odprava katerih bi stala 296 EUR. Toženca v pritožbi ne izpodbijata nobenega od navedenih zneskov.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri stroških za popravilo dnevne sobe glede na podatke v izpodbijani sodbi ni mogoče razmejiti, kolikšen del teh stroškov odpade na posledice samega zamakanja, kolikšen pa na škodo, ki je nastala zaradi neustrezne sanacije. V zvezi s stroškom pleskanja in barvanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bila toženca že po najemni pogodbi dolžna pred izročitvijo stanovanja le-to prebeliti (tudi te dejanske ugotovitve pritožba ne izpodbija), vendar pa so v skupnem znesku pleskarskih del (2.854 EUR) zajeti tudi stroški, ki so verjetno povezani s posledicami zamakanja (izsuševanje in ponovno kitanje), tako da tudi pri tem znesku ni mogoče razmejiti, kolikšen del stroškov odpade na posledice zamakanja, ki jih ni mogoče pripisati tožencema; kolikšen del na škodo, ki je posledica neustrezne sanacije; in kolikšen del na pogodbeno obveznost tožencev (ki nima zveze z zamakanjem), da stanovanje ustrezno vzdržujeta in pred vrnitvijo lastniku prebelita.

12. Pač pa pritožbeno sodišče iz sodbe lahko ugotovi, da strošek zamenjave plastičnega kotnika v predsobi in popravil v kopalnici (84 in 269 EUR) ni v vzročni zvezi z zamakanjem, temveč je očitno posledica nepravilne uporabe stanovanja s strani tožencev, zato glede tega zneska (ki ga pritožba obrazloženo ne izpodbija), lahko odločitev sodišča prve stopnje potrdi. Prav tako lahko potrdi sodbo glede zneska 247,90 EUR, saj gre za stroške tekočega obratovanja in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta jih bila glede na najemno pogodbo dolžna nositi toženca (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar v pritožbi tudi ni obrazloženo izpodbijano. Tako je sodišče druge stopnje lahko sodbo potrdilo v delu, za katerega je obveznost plačila mogoče pripisati tožencema (skupaj 600,90 EUR s pripadki), v preostalem delu (za 4.092 EUR s pripadki), pa je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, saj iz poprej navedenih razlogov tožencema ni mogoče pripisati odgovornosti za celotno škodo, temveč je treba razmejiti, kateri del te škode oziroma stroškov je posledica zamakanja, za katerega toženca ne odgovarjata, kateri del pa je posledica neustrezne sanacije s strani tožencev in njune neizpolnitve pogodbenih obveznosti.

13. Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je neutemeljeno navajanje, da je sodišče prve stopnje kot merilo za določitev obsega škode upoštevalo pripoznavo pooblaščenke prvotoženke ob primopredaji ter da bi morala biti njena pripoznava neupoštevna, ker ob primopredaji pooblaščenka ni poznala odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri odločitvi o vprašanju odgovornosti ni oprlo na izjavo pooblaščenke, temveč na materialnopravno presojo in ugotovitve izvedenke v tem postopku. Zapisnik o primopredaji je sodišče prve stopnje uporabilo le za ugotavljanje stanja v trenutku primopredaje. Ker je škodo tožnik popravil še pred pravdo, izvedenka v tem postopku ni mogla videti prvotnega stanja, zato je zapisnik edini celoviti opis stanja pred tožnikovo sanacijo, zato se je sodišče prve stopnje (v tem obsegu) nanj tudi pravilno oprlo. Toženca v pritožbi ne trdita, da bi bil ob primopredaji napačno ugotovljen obseg napak, škode in pomanjkljivosti v stanovanju, temveč izpodbijata le izjavo pooblaščenke, da sta za škodo odgovorna najemnika; kot že povedano, sodišče prve stopnje svoje odločitve o odgovornosti najemnikov ni oprlo na to izjavo pooblaščenke, temveč na druge okoliščine.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v III. točki pritožbe, da naj bi tožnik v dopisu z dne 16. 11. 2015 priznaval dolgovanje tožencema. Toženca sta v vlogi z dne 10. 10. 2017 sicer res omenjala ta dopis, vendar v zvezi s tem nista postavila nobenega zahtevka (npr. pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe). Zgolj dejstvo, da naj bi tudi upnik nekaj dolgoval dolžniku (tožnik tožencema), samo po sebi ne more vplivati na obstoj in višino upnikove terjatve. Načini prenehanja obveznosti so določeni v 270. do 334. členu Obligacijskega zakonika2 in med temi načini ni predvideno avtomatično pobotanje ali siceršnje prenehanje vzajemnih terjatev.

15. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo delno razveljavilo, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno (355. člen Zakona o pravdnem postopku3). Sodišče druge stopnje ni samo dopolnilo dokaznega postopka, saj bi bilo to neekonomično, ker je sodišče prve stopnje že izvedlo razmeroma obsežen dokazni postopek (zaslišalo je stranke, priče in postavilo izvedenko), vse te dokaze pa bi moralo sodišče druge stopnje zaradi varovanja načela neposrednosti ponoviti, medtem ko bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo zgolj z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in obrazložitve sodbe. Napotki za nadaljnje delo prvostopenjskega sodišča so razvidni iz prejšnjih odstavkov obrazložitve.

16. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj glede tega dela (600,90 EUR s pripadki) ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev.

17. Ker je odločitev sodišča prve stopnje deloma razveljavilo, je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

18. Zoper I. točko izreka te odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če stranka vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Odločba se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju SZ-1. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.