Jedro

Dokler menica ni prvič indosirana, ni abstraktna, zato mora tožeča stranka v primeru ugovora tožene stranke dokazati obstoj z menico uveljavljene terjatve.

Če tožnik med pravdo odtuji terjatev, mora zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (relevančna teorija).

Tožena stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi, tudi nove ugovore, sodišče pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodi po stanju na dan glavne obravnave, na kateri izreče sodbo, ne pa po stanju na dan izdaje sklepa o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123164/2010 s 6. 10. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188.081,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo še je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 3.787,72 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče opravi pritožbeno obravnavo, na kateri naj ponovno izvede že izvedene dokaze, dodatno pa zasliši priči A. A. in B. B. Prva bo izpovedala, kako je potekal postopek izpolnjevanja in vnovčevanja bianco menice v skladu z menično izjavo, drugi pa, kdaj in katera dela so bila izvršena.

Pritožnica meni, da v sodbi ni razumljive dokazne ocene o tem, katerim dokazom je sodišče prve stopnje naklonilo svoje prepričanje. Meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo določb Zakona o menici in določb Zakona o plačilnih storitvah in sistemih o domicilirani menici, ki ji menične izjave sploh ni treba priložiti. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka analizira menično izjavo z 19. 11. 2009, na kateri je navedeno, da je bila vrnjena 21. 12. 2009 in pojasnjuje, da je listina ponarejena.

Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem cesije ne bi smelo uporabiti relevančne, ampak irelevančno teorijo. Navaja, da si pravna stališča tako v strokovni literaturi kot sodni praksi nasprotujejo. Meni, da je v pravni teoriji zavzeto enotno stališče, da izdana sodba učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika, zaradi česar tožeča stranka ni bila dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka. Takšno stališče je bilo po prepričanju pritožnice zavzeto tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2003, II Ips 518/2001 in II Ips 397/2002 ter nekaterih odločbah Višjega sodišča v Kopru. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo zmotno. Poleg tega tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke sploh ni nasprotovala. Pritožnica navaja, da je uspela v postopku zavarovanja s predhodno odredbo, ki velja še 8 dni po izvršljivosti sodbe v tej zadevi.

Pritožnica še pojasnjuje, da bi moralo sodišče upoštevati tudi to, da pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče gospodarski spor med tožečo in toženo stranko zaradi povezanega plačila in to, da sta se pravdni stranki tam poskušali poravnati ter kako. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek prekiniti in ga nadaljevati po pravnomočni odločitvi v gospodarskem sporu pred Okrožnem sodiščem v Mariboru I Pg 896/2013. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz pritožbenih trditev ne izhaja nič takšnega, kar bi utemeljevalo sklep, da Okrožno sodišče v Mariboru v gospodarskem sporu I Pg 896/2013 obravnava kakšno vprašanje, ki bi predstavljalo predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Celo če bi ga, pa odločitev sodišča prve stopnje, da ga bo rešilo samo, ne pa odredilo prekinitev postopka po 1. odstavku 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne bi predstavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka(1). Sodišče ni smelo brez zakonske podlage prekiniti postopka, saj si mora vselej prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja (11. člen ZPP).

6. Na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva vsebina predlogov strank, oblikovanih med neuspešnimi poravnalnimi pogajanji. Pritožbeno sklicevanje nanje je torej neutemeljeno, poleg tega pa tudi v nasprotju s 309.a členom ZPP.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih je popolna, jasna in razumljiva. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeni predlogi, naj višje sodišče ponovi nekatere dokaze, druge, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa prvič izvede, niso utemeljeni. Trditve, ki jih s temi dokazi želi dokazati pritožnica (kako je potekal postopek izpolnjevanja in vnovčevanja bianco menice v skladu z menično izjavo in kdaj ter katera dela so bila izvršena) za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena.

8. Stališče sodišča prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe, da menica, dokler ni prvič indosirana, ni abstraktna, zaradi česar mora tožeča stranka v primeru ugovorov tožene stranke obstoj z menico uveljavljene terjatve ustrezno dokazati, je pravilno.(2) Drugače povedano: mogoče je uveljavljati tudi vse ugovore iz temeljnega razmerja, ne glede na abstraktnost vrednostnega papirja. Pritožbeno stališče, da tožena stranka ni nasprotovala njeni aktivni legitimaciji, je napačno. Tožena stranka je v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 10. 10. 2013, pojasnila, da je bila obveščena o tem, da je tožnica terjatev odstopila. Predložila je tudi Pogodbo o odstopu terjatve z 12. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bila cedirana prav v tej pravdi uveljavljana terjatev. Pritožnica takšnemu zaključku ne nasprotuje.

9. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka, ki med pravdo odtuji vtoževano terjatev, tožbeni zahtevek prilagoditi odsvojitvi terjatve, tako da zahteva izpolnitev v korist cesionarja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je sprejelo tako imenovano relevančno teorijo, je torej po prepričanju višjega sodišča pravilna.

10. Res je, kar navaja pritožnica, da pravna teorija in sodna praksa glede tega vprašanja nista povsem enotni. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo stališče Jožeta Juharta(3). Enako stališče zavzame Aleš Galič v Komentarju Zakona o pravdnem postopku(4) in v prispevku Odtujitev stvari, o kateri teče pravda(5). Za uporabo irelevančne teorije pa se med avtorji zavzema Vladimir Balažic v prispevku Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke – pravne osebe“(6). Ostali avtorji(7) se do te dileme ne opredelijo, ampak kot večinsko predstavijo relevančno teorijo.

11. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se za relevančno teorijo opredeli odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 17/2002 z 10. 9. 2008. Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 518/2001 in II Ips 397/2002, na kateri se sklicuje pritožnik, se do uporabe relevančne ali irelevančne teorije ne izrečeta. Razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku kljub temu, da je tožeča stranka terjatev odsvojila, je po obrazložitvi teh odločb drugačen, do tega vprašanja pa se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. Druge prakse vrhovnega sodišča o tem vprašanju ni. Pritožnica se sklicuje še na odločbo II Ips 252/2003, v kateri vrhovno sodišče zapiše, da ima odtujitev pravice, o kateri teče pravda, za posledico spremembo materialnopravne legitimacije, ne pa tudi procesne legitimacije in da je torej sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo pravdo z istima strankama. Vrhovno sodišče kot pomembno izrecno izpostavi, da toženec ni privolil v predlagano subjektivno spremembo tožbe na tožeči strani. Do dileme, ali bi bilo treba zahtevek prilagoditi, se ta odločba ne opredeli. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, pa je mogoče sklepati, da je (molče) sprejelo irelevančno teorijo.

12. Obsežna pa je praksa višjih sodišč. Pretežno je sprejeta relevančna teorija. V skladu z njo so odločila: Višje sodišče v Ljubljani v zadevah I Cp 1582/2003, I Cp 1565/2004, II Cp 2541/2009, I Ip 1139/2010, I Cp 2370/2010, II Cp 10/2012, I Cpg 626/2012 in I Cpg 686/2013 ter Višje sodišče v Kopru v zadevi Cp 920/2013, Višje sodišče v Celju v zadevi Cp 2034/2003 in Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 1243/2008. Za irelevančno teorijo se opredeli Višje sodišče v Ljubljani v odločbah I Cpg 1085/2003 in II Cpg 594/2014 ter Višje sodišče v Kopru v odločbah I Cp 410/2005 in I Cp 732/2005. Prevladujoče je torej v novejši sodni praksi višjih sodišč sprejeta relevančna teorija(8). Odločbe (in prispevek Vladimirja Balažica), ki sprejemajo irelevančno teorijo, kot ključni razlog za to navajajo, da v primeru, ko tožnik odtuji terjatev, pogosto v pravdo skuša vstopiti nov upnik, pa toženec s svojim nasprotovanjem to prepreči, zato naj sam sebi pripiše, če bo tožbenemu zahtevku kljub temu ugodeno. To sodišče v takšnem razlogovanju ne najde opore za vztrajanje pri stališču, da je mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku nekoga, ki materialnopravno ni več upnik (seveda pa ni prav nikakršnega dvoma, da ta obdrži procesno legitimacijo). Še posebej zato, ker prav njemu, ki je cediral terjatev(9), ne bo težko prilagoditi tožbenega zahtevka tako, da bo zahteval izpolnitev v korist novega upnika. Po drugi strani pa v situaciji, ko se izvršilni naslov glasi na starega upnika, velja pa tudi za novega upnika, lahko pride do številnih nevšečnosti (npr. problemi z izkazovanjem nasledstva v izvršilnem postopku); v nasprotni situaciji pa do nobenih. Višje sodišče tako sprejema stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik tožbeni zahtevek prilagoditi.

13. Ob tem višje sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo skrbno in korektno, ko je v sklepu s 30. 10. 2013 razgrnilo svoje pravno naziranje in tožniku tudi dalo dovolj časa, da bi tožbeni zahtevek prilagodil nastali situaciji.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker tožeča stranka ni (več) upnik iz materialnopravnega dolžniško upniškega razmerja, je torej popolnoma pravilna.

15. Ker je torej utemeljen toženkin ugovor iz temeljnega razmerja, da tožeča stranka ni več upnik iz materialnopravnega razmerja, je utemeljena tudi razveljavitev sklepa o izvršbi. Višje sodišče v zvezi z razlogi v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 518/2001 in II Ips 397/2002, na katere se sklicuje pritožba, še pojasnjuje, da je napačno stališče, da cesija, s katero je tožeča stranka med postopkom odstopila terjatev drugi osebi, ni dejstvo, ki bi se nanašalo na samo terjatev, in ga zato ni mogoče uveljavljati v postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi. Takšno stališče kritizira tudi Vladimir Balažic v zgoraj omenjenem članku. Tožena stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi, tudi nove ugovore, sodišče pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodi po stanju na dan glavne obravnave, na kateri izreče sodbo, ne pa po stanju na dan izdaje sklepa o izvršbi.

16. Zaradi opisanega tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek, ni mogoče ugoditi. Višje sodišče zato na ostale pritožbene navedbe, ki na odločitev o tožbenem zahtevku glede na opisano, ne morejo več vplivati, ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo. V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o toženčevih pravdnih stroških, ki jih mora kriti sam, ker s pritožbo ni uspel. Op. št. (1): Drugače bi bilo, če bi šlo za vprašanja, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom.

Op. št. (2): Pritožnica mu v nobenem aspektu (torej ne dejanskem ne pravnem) ne nasprotuje.

Op. št. (3): Juhart J.: Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, enako v: Pravdni postopek, ČZ Uradni list SRS, 1974, stran 234 Op. št. (4): Galič A.:Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba uradni list in GV Založba, 2006, stran 227 in naslednje.

Op. št. (5): Pravna praksa, 2004/41, stran 5 do 7. Op. št. (6): Pravosodni bilten, 2004/2, stran 201. Op. št. (7): Triva S., Belajec V., Dika M. V: Građansko parnično procesno pravo, 6. spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, Zagreb 1986 in Ude L., Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002. Op. št. (8): Med novejšimi odločbami je le v eni odločeno v skladu z irelevančno teorijo.

Op. št. (9): Torej sam povzročil, da ni več upnik iz materialnopravnega razmerja.