Jedro

Dejstvo, da tožnik ne opravlja več lekarniške dejavnosti ni posledica ravnanja tožene stranke, kakor zatrjuje tožnik. Poleg tega tožnik ni izkazal, da ima dejanske možnosti (opremo, prostore, material) za ponoven zagon lekarniške dejavnosti, kar pa je v tej zadevi bistvenega pomena, saj bi le ponovno obratovanje lekarne lahko zadostilo javnemu interesu.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik s tožbo izpodbija v uvodu navedeno odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo občinske uprave občine A z dne 20. 6. 2003, ki določa odvzem koncesije za opravljanje tožnikove lekarniške dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe na območju občine A. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je bila izdana v skrajšanem postopku, kljub temu da gre za odvzem pravice do opravljanja lekarniške dejavnosti (tožniku bi morala bila dana možnost udeležbe v postopku), šlo pa tudi ni za nujne ukrepe v javnem interesu, ki bi utemeljevali izdajo odločbe v skrajšanem postopku. Tožnik tudi meni, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj je prenehal opravljati lekarniško dejavnost iz razlogov na strani tožene stranke, saj je občina kot lastnik poslovnih prostorov, v katerih je obratovala lekarna, najem nezakonito odpovedala, tožniku pa ni omogočila prevzema opreme, ki se nahaja v teh prostorih. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo Župana občine A in odločbo občinske uprave, ter ugotovi, da ima na dan izdaje sodbe tožnik veljavno koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe na območju občine A. Obenem predlaga izdajo začasne odredbe po II. odst. 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), s katero naj se zadrži učinkovanje dokončne odločbe tožene stranke in določi, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vsakega neutemeljenega upravnega postopanja, ki bi tožniku objektivno onemogočalo izvrševati koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju občine A. V predlogu navaja, da lekarniško dejavnost opravlja kot svoj poklic, da mu je vir za pridobivanje dohodka ter podlaga za zavarovanja v zvezi z delom. Odvzem koncesije ima za posledico izbris iz registra samostojnih zdravstvenih delavcev oziroma prenehanje statusa samostojnega zdravstvenega delavca. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/92, 45/94 - odločba US, 37/95, 8/96, 59/99 - odločba US, 90/99, 98/99 - ZZdrS, 31/00, 36/00- ZPDZC, 45/01, 62/01- sklep US, 86/02 - ZOZPEU ) v 2. alinei I. odstavka 35. člena kot pogoj za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti določa, da zasebni zdravstveni delavec ni v delovnem razmerju. V primeru sklenitve delovnega razmerja bi tožnik izgubil pravico do opravljanja koncesije, zato se nahaja v situaciji, ki negativno vpliva na njegov finančni in socialni položaj in položaj njegove družine. V kolikor ga občina na bo ovirala ter mu omogočila dostop do lekarniške opreme, ki je last tožnika, vendar je trenutno zaklenjena v njenih poslovnih prostorih, je tožnik zmožen v celoti vzpostaviti obratovanje lekarne na dosedanji oziroma novi lokaciji. Ker bodo tožniku z odvzemom koncesije nastale hujše škodljive posledice, je potrebno koncesijsko razmerje med tožnikom in toženo stranko začasno urediti do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je bil dne 25. 8. 2003 opravljen pripravljalni narok, ki ga je sodišče izvedlo kljub neizkazanemu vabilu za tožečo stranko, da bi se razjasnile navedbe tožeče stranke o dejanjih tožene stranke, zaradi katerih naj bi bilo tožeči stranki onemogočeno opravljanje lekarniške dejavnosti. Pooblaščenka tožene stranke je na naroku pojasnila, da do sodne izvršbe v poslovnih prostorih tožeče stranke ni prišlo zaradi neplačevanja najemnine, temveč zaradi izvršbe v poplačilo terjatev AAA d.d., B, v znesku 55 milijonov SIT (izvršilna zadeva Ig 2002/4810). Z izvršbo je bilo poseženo v opremo in zdravila, ki so se nahajala v lekarni, vse tožnikove stvari so bile zarubljene ter prodane v izvršilnem postopku, zaradi česar tožnik ne more opravljati lekarniške dejavnosti. Pooblaščenka je še dodala, da je tožnik pridobil koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti tudi v C, soglasje za izdajo koncesije pa je dala tožena stranka 13. 6. 1997. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. odst. 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Ob dejstvu, da gre med strankama upravnega spora za trajajoče pravno razmerje, na katero bo nedvomno učinkovala izpodbijana odločba, je sodišče natančno presojalo navedbe obeh strank v zvezi z izdajo začasne odredbe in predložene listinske dokaze. Tožeča stranka zatrjuje, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki bi nastopile na finančnem in poklicnem področju (izbris iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev). Med strankama ni sporno, da tožnik ne opravlja več lekarniške dejavnosti v občini A od 29. 11. 2002, sporni pa so razlogi, ki so temu botrovali. Navedbam tožeče stranke, da je občina A sama načrtno in zavestno ustvarila stanje, v katerem tožnik ni mogel začeti s ponovnim obratovanjem lekarne, ni najti opore v predloženih dokazih. Iz Poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih izvršiteljice mag. AA, katerega fotokopija je tožena stranka predložila sodišču, izhaja, da je bil dne 29. 11. 2002 opravljen rubež predmetov v izvršilni zadevi upnika AAA d.d., B, zoper tožnika, zaradi izterjave 55.931.987,86 SIT. Izvršilna dejanja so bila opravljena v poslovnih prostorih, kjer je obratovala tožnikova lekarna. Prostore je po opravljenem dejanju izvršitelj zaklenil in ključe izročil lastniku prostorov (tajniku občine A). Tako ni mogoče slediti stališču tožnika, da je tožena stranka povzročila prenehanje poslovanja njegove lekarne. Kot neutemeljene pa je potrebno zavrniti tudi tožnikove navedbe glede nevarnosti izbrisa iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev, ki se vodi pri ministrstvu, pristojnem za zdravstvo. Razlogi za izbris, ki ji navaja 39. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, se ne nanašajo na odvzem koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti. Sodišče ni našlo drugih razlogov, ki bi kazali na to, da bo tožnik brez začasne ureditve spornega razmerja utrpel hujše škodljive posledice, ob upoštevanju dejstva, da ni izkazal, da ima dejanske možnosti (opremo, prostore, material) za ponoven zagon lekarniške dejavnosti na območju občine A, kar pa je v tej zadevi bistvenega pomena, saj bi le ponovno obratovanje lekarne lahko zadostilo javnemu interesu.

Ker po navedenem tožnik ni verjetno izkazal, da je treba stanje začasno urediti drugače, kot je urejeno z izpodbijano odločbo v povezavi z odločbo upravnega organa prve stopnje, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V zvezi z 2. točko predloga zahteve sodišče še pripominja, da zahteva tožnika, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vsakega neutemeljenega upravnega postopanja, presega predmet tega upravnega spora in zakonski namen izdaje začasne odredbe, saj v 69. členu ZUS sodišče nima pooblastila, da bi začasno urejalo razmerja, glede katerih upravni spor niti ni začet.