Jedro

Izostali izrečni dogovor o valorizaciji zavarovalne vsote v konkretni pogodbi glede na ugotovljeno takratno poslovno politiko tožene stranke, ni ovira za valorizacijo zavarovalne vsote. Taka politika je bila v mejah pravne dispozicije strank pri sklepanju in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. V njenem okviru je tožena stranka morala enakovredno obravnavati vse oškodovance, torej tudi tožnika. Tožene stranke kasnejša sprememba poslovne politike ne upravičuje, da tožnika sedaj obravnava drugače kot je obravnavala ostale oškodovance iz tistega obdobja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je na podlagi pogodbe o zavarovanju splošne odgovornosti svojega delodajalca od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi hude poškodbe v delovni nesreči z dne 8.2.1992. Ves čas postopka je bilo sporno, ali tožnik utemeljeno zahteva odškodnino na podlagi valorizirane zavarovalne vsote. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju pretežno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 6,375.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1998 dalje, presežni del primarnega zahtevka (za plačilo razlike do 7,278.114,00 SIT) je zavrnilo, v celoti je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 540.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1992 dalje (nominalna zavarovalna vsota) in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je v tretjem pritožbenem sojenju ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku za plačilo nominalne zavarovalne vsote 540.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1992 dalje. Tožnikovo pritožbo je zavrnilo. V razlogih je poudarilo, da bi varolizacijo zavarovalne vsote iz pogodbe o zavarovanju splošne odgovornosti utemeljeval le ustrezen izrečen dogovor pogodbenikov, ki ga v tej zadevi ni bilo. Zato drugačna odločitev sodišča prve stopnje krši načelo monetarnega nominalizma iz 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizijsko sodišče je ugodilo tožnikovi pritožbi, sodbo sodišča druge stropnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, ker zaradi zmotnega materialnopravnega razumevanja navedenega načela ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb pravdnih strank.

Sodišče druge stopnje je v četrtem pritožbenem sojenju s sodbo in sklepom odločilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo nad prisojenim zneskom 5,340.039,00 SIT (po primarnem tožbenem zahtevku), tožnikovi pritožbi pa v celoti in zato sodbo prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu nad na prvi stopnji prisojenim zneskom 6,375.240,00 SIT (po primarnem tožbenem zahtevku), nato pa zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem obsodilnem delu primarnega tožbenega zahtevka. Ob taki odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku mu o podrejenem tožbenem zahtevku ni bilo treba odločati, ugoditev temu zahtevku s tretjo pritožbeno odločbo pa je bila že prej razveljavljena s sklepom revizijskega sodišča. V razlogih sedanje pritožbene odločbe je sodišče druge stopnje obravnavalo vse pritožbene navedbe pravdnih strank, potrdilo dokazno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju, kljub nezapisu izrečnega dogovora v posameznih policah, dejansko valorizirala zavarovalne vsote tudi pri prostovoljnem zavarovanju splošne odgovornosti, da je bila taka njena takratna poslovna politika in da je bila s to politiko skladna tudi poravnalna ponudba tožniku z dne 18.12.1992 za plačilo 1,350.000,00 SIT. Pritrdilo je materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, koliko znaša v obravnavani odškodninski zadevi pravična odškodnina. Ugotovilo pa je, da so v spisu štirje različni podatki, koliko znaša valorizacija zavarovalne vsote na dan sojenja na prvi stopnji, zaradi česar je sodbo prve stopnje delno razveljavilo, in sicer nad zneskom 5,340.039,00 SIT, ki ga je tožena stranka priznavala v svoji pritožbi.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sedanji sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo, da se toženi stranki naloži le plačilo 540.000,00 SIT. Zavzema se za upoštevanje nominalne zavarovalne vsote, ki je bila dogovorjena v pogodbi.

Poudarja, da je pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti v ospredju varstvo zavarovančevega premoženja in ne varstvo samega oškodovanca, kot pri obveznem zavarovanju. Zato je pri prvi vrsti zavarovanja od samega zavarovanca odvisno, katero zavarovalno vsoto bo izbral. Oškodovanec lahko doseže plačilo polne odškodnine tako, da toži (tudi) zavarovanca, od zavarovalnice pa lahko doseže le plačilo nominalnega zneska njene obveznosti. Dve priči sta jasno povedali, da v obravnavanem primeru valorizacija ni bila dogovorjena. Zato je izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno napačna. Zavarovalna ponudba za višji znesek je bila dana le z namenom mirne rešitve zadeve. Ni šlo za konkludentno dejanje tožene stranke, s katerim naj bi priznavala možnost varolizacije ali celo potrjevala svojo poslovno politiko in s tem zavezo iz sklepa zbora delegatov rizičnih skupnosti pri Zavarovalni skupnosti Triglav z dne 26.6.1989. Tožena stranka je bila samostojen pravni subjekt, sklepa ni več upoštevala, saj je priča E. B. potrdil, da je on vsaj dve leti do spremembe sodne prakse vlagal pritožbe zoper sodbe, ki so upoštevale valorizacijo zavarovalne vsote pri prostovoljnem zavarovanju civilne odgovornosti. Tožena stranka uveljavlja tudi dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št.26/99 - v nadaljevanju ZPP), ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, da je tožena stranka tožniku na podlagi sodbe iz tretjega pritožbenega sojenja 16.9.1999 plačala iz podrejenega tožbenega zahtevka dosojeni znesek 540.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, skupaj 4,928.227,60 SIT. Tožnik bo lahko tako sedaj neupravičeno obogaten. Izrek sedanje pritožbene odločbe je nerazumljiv, v nasprotju sam s seboj oziroma z razlogi sodbe, saj sta v izreku navedeni dve različni višini priznane odškodnine.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se zmotno sklicuje na določbe ZPP iz leta 1999, saj je treba tudi v sedanjem revizijskem odločanju glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena ZPP in datum izdaje sodbe prve stopnje v tej pravdni zadevi uprabiti določbe ZPP (1977).

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje pomanjkanje razlogov o že izvršenem plačilu in nerazumljivost izreka pritožbene odločbe oziroma njegovo neskladnost z razlogi, torej bistveni krišitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). O okoliščini, ki jo tožena stranka prvič uveljavlja v sedanji reviziji, se pritožbeno sodišče ni moglo izjaviti, to okoliščino pa bo, ob ustreznem procesnem ravnanju pravdnih strank, lahko upoštevalo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Očitek o možni neupravičeni obogatitvi tožnika torej ni utemeljen. Po presoji revizijskega sodišča je izrek pritožbene odločbe jasen in razumljiv. V njem ni govor o dveh različnih višinah priznane odškodnine. V izreku pod točko I A, v zvezi z izrekom pod točko II, je odločeno o prisodilnem delu sodbe prve stopnje tako, da je potrjena prisoja 5,340.039,00 SIT, razveljavljena pa višja prisoja (torej nad navedenim zneskom do zneska 6,375.240,00 SIT). V izreku pod točko I B je odločeno o zavrnilnem delu sodbe prve stopnje tako, da je zavrnitev nad na prvi stopnji prisojenim zneskom 6,375.240,00 SIT razveljavljena. Sodišče druge stopnje je z navedenimi zneski odločalo o prisodilnem in zavrnilnem delu sodbe prve stopnje in ne o "dveh različnih zneskih priznane odškodnine". Tudi nasprotja med razlogi sodbe in izrekom ni, saj je sodišče druge stopnje izrečno poudarilo, da prisojeni, a nerazveljavljeni znesek 5,340.039,00 SIT ustreza izračunu same tožene stranke v njeni pritožbi, koliko znaša valorizacija zavarovalne vsote.

Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri upoštevanju samo nominalne zavarovalne vsote in s tem pri upoštevanju načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR. Revizijsko sodišče je v tej pravdni zadevi v razveljavitvenem sklepu II Ips 586/99 obširneje razložilo, da že iz same zakonske dikcije izhaja, da to načelo nima absolutne veljave, razložilo je obdobja različnega razumevanja tega načela v zavarovalnem pravu, tako pri obveznem kot pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti, in še, zakaj je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na domnevno spremenjeno sodno prakso.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so ugotovitve obeh sodišč, da je tožena stranka kljub svojemu preoblikovanju v novo delniško družbo tudi po 1.1.1991 upoštevala sklepe zbora delegatov rizičnih skupnosti pri Zavarovalni skupnosti Triglav z dne 26.6.1989 o valorizaciji zavarovalnih vsot pri zavarovanju splošne odgovornosti in da je na tem sklepu temeljila njena takratna poslovna politika vsaj še nadaljnji dve leti, saj jo je tožena stranka spremenila šele po prejemu revizijske odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.7.1994 po opr. št. II Ips 694/93. Dejanska ugotovitev o taki takratni poslovni politiki tožene stranke temelji tudi na izpovedi priče Edvarda Babiča in na poravnalni ponudbi tožene stranke tožniku z dne 18.12.1992. Revizijsko sklicevanje tožene stranke na drugi del izpovedi te priče posega v dokazno oceno njegove izpovedi in meri na drugačno ugotovitev, kakšna naj bi bila poslovna politika tožene stranke, česar pa v reviziji ni mogoče uveljavljati zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977). Zato so revizijsko sodišče in revedentka vezani na navedene dejanske ugotovitve obeh sodišč.

Doslej povedano pomeni, da izostali izrečni dogovor o valorizaciji v konkretni zavarovalni pogodbi glede na takratno poslovno politiko tožene stranke ni ovira za valorizacijo zavarovalne vsote. Revizijsko opozarjanje na izpoved prič o neobstoju dogovora o valorizaciji pri konkretni pogodbi je nepotrebno, saj sta sodišči izrečno ugotovili, da takega dogovora ni bilo, pač pa je bila taka takratna poslovna politika tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila taka politika v mejah proste dispozicije strank pri sklepanju in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. V njenem okviru je tožena stranka morala enako obravnavati vse oškodovance, torej tudi tožnika. Kasnejša sprememba poslovne politike tožene stranke ne upravičuje, da tožnika sedaj obravnava drugače, kot je obravnavala ostale oškodovance iz tistega obdobja.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi po presoji vseh pomembnih okoliščin materialnopravno pravilno razsodilo, da je v obravnavani zadevi treba valorizirati zavarovalno vsoto. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.