Jedro

Postopek mednarodne zaščite primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlitve prosilcem za azil, zato odsotnost te pravice ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, razen če bi to v kombinaciji z drugimi dejavniki (npr. odsotnostjo kakršne koli materialne oskrbe s strani države) privedlo do stanja ekstremnega materialnega pomanjkanja, ki je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom. Slednjega pa tožnik ne trdi niti toženka ne ugotavlja.

Prosilec je tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Zvezni Republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 2. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 11. 12. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil že vnesen v evidenco EURODAC, in sicer 3. 7. 2020 v Avstriji, 20. 7. 2020 v Nemčiji, 29. 12. 2022 na Finskem, 9. 11. 2023 na Nizozemskem, 25. 6. 2024 v Švici, 11. 2. 2025 v Luksemburgu ter 2. 6. 2025 ponovno v Nemčiji. Zato je pristojnemu organu navedene države v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 10. 11. 2025 je prejela odgovor, da Nemčija na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se v Nemčijo ne želi vrniti, saj tam ni dobil odločitve o svoji prošnji, čeprav je tam živel šest mesecev v letu 2023 in štiri mesece v letu 2025. Prav tako tam ni dobil denarja in pravice do dostopa do dela, nekateri drugi prosilci pa so to imeli. Ni mu bil všeč rasističen odnos uradnih oseb do njega. Odražal se je na način, da se z njim niso ustrezno pogovarjali. Pojasnil je, da je bival v azilnem domu, kjer je imel omogočeno prehrano in zdravstveno oskrbo, ki pa je ni potreboval.

4.Čeprav je tožnik na osebnem razgovoru izpostavil, da se v Nemčijo ne želi vrniti, je toženka zaključila, da prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Hkrati po oceni toženke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v nemškem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ocenila je, da iz njegovih izjav ni razvidno, da bi se v Nemčiji, dokler je imel status prosilca, kakor koli znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Četudi ni imel pravice do dela, ni živel v pomanjkanju, saj je imel bivanje in prehrano omogočeno v azilnem domu. Tudi sicer pa prvenstveni namen zagotavljanja pravic prosilcem ni omogočanje zaposlovanja, prav tako je prosilec v Nemčiji prebival premalo časa, da bi pravico dostopa na trg dela pridobil. Med sistemske pomanjkljivosti po njeni oceni ne sodi niti dejstvo, da odločitve o svoji prošnji še ni prejel, saj naj bi države članice o prošnji odločile v roku šestih mesecev, pri čemer je ta rok podaljšljiv. Po njeni oceni so nadalje nekonkretizirane prosilčeve trditve o rasističnem odnosu, zgolj nevšečen način komunikacije pa tudi sicer ne more izkazovati sistemskih pomanjkljivosti.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

5.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je suverenost držav nad izročitvami oseb omejena z dolžnostjo, da država ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (načelo nevračanja), pri čemer slednje velja tudi v primeru vrnitve prosilca v državo, kjer bi bil lahko podvržen izgonu v matično državo (posredno vračanje). S tem v povezavi navaja pravne podlage in sodno prakso. Izpostavi, da morajo države upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe.

6.Toženka bi morala zato celovito presojati, ali tožnika lahko preda Nemčiji, česar pa ni storila. Nadalje je nepravilno zaključila, da v Nemčiji ni izpolnjeval pogoja, ki mu bi omogočal dostop do dela. Iz poročila AIDA za Nemčijo iz junija 2025 namreč izhaja, da imajo prosilci za azil v Nemčiji dostop do trga dela v treh mesecih in ne devetih, kot to napačno navaja toženka. Ker mu dostop na trg dela ni bil omogočen, meni, da je bil v primerjavi z drugimi prosilci obravnavan neenakopravno oziroma diskriminatorno. Poudarja, da meddržavno zaupanje med državami članicami ne sme biti absolutno, zato mora biti domneva o varnosti vseh držav izpodbojna. Zagotovljena mu mora biti individualna presoja njegovih osebnih okoliščin, do predaje pa ne sme priti, če se ugotovi, da posamezna država EU za prosilca ni varna. Dodaja še, da obiskuje tečaj slovenskega jezik, kar izkazuje s potrdili izvajalcev tečaja. V Sloveniji je tudi zaposlen, saj se trudi v to okolje integrirati. Predlaga, da sodišče uporabi diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III, tožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da njegovi prošnji v celoti ugodi oziroma podredno sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje.

7.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je le ta zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Dodaja, da iz poročila AIDA, na katerega se sklicuje tožnik, ne izhaja, da imajo prosilci v Nemčiji dostop do trga dela že po treh mesecih. Obdobje je namreč odvisno od tega, kje v Nemčiji prosilec biva, kakšen je njegov status in podobno. V dokaz svojih trditev prilaga prispevek iz spletnega portala infoimigrants.net, iz katerega je razvidna napoved nemške vlade iz februarja 2026, da bo pričela z ukrepi, s katerimi bo prosilcem omogočila hitrejši dostop na trg dela, in sicer v treh mesecih. Sklicujoč se na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 309/2016, dodaja, da uporaba diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III ni obveza države, temveč gre za pravico, ki temelji na njeni suverenosti.

8.Tožnik je na naroku, ki je potekal 18. 5. 2026, poudaril, da je zaposlen in, da lahko pogodbo o zaposlitvi sodišču predloži v roku osmih dni.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4304/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazno listino tožnika pod prilogo A2 in A 3 ter toženke (priloga B2). Zaslišalo je tožnika.

Sodišče je zavrnilo predlog tožnika, podanega na naroku, za dodelitev roka osmih dni za predložitev pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnik v Sloveniji zaposlen, namreč med strankama ni sporno, tudi sicer pa slednje ni relevantno za odločitev v predmetni zadevi. V tem sporu se namreč presoja, ali so izpolnjeni pogoji za predajo tožnice v Nemčijo na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Pravna podlaga, na kateri je v obravnavani zadevi Zvezna republika Nemčija odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje, je d točka prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Zvezna republika Nemčija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela, čemur tožnik ne nasprotuje.

Glede sistemskih pomanjkljivosti

Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato glede navedb tožnika v celoti sklicuje na razloge, ki jih je že argumentirano in pravilno pojasnila toženka v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato jih ne bo ponavljalo. Dodaja, da tudi po oceni sodišča ne gre za razloge, ki bi utemeljevali sklep, da so v Nemčiji podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik se očitno z razlago toženke ne strinja in meni, da je opisane okoliščine treba presoditi kot sistemske pomanjkljivosti. Vendar zgolj s ponavljanjem razlogov, brez ustreznih proti argumentov, o katerih se je toženka že izrekla, obrazložitve toženke ne more ovreči.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Uredbe Dublin III ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede izkušenj z azilnim postopkom v Zvezni republiki Nemčiji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na osebnem razgovoru je tako izpostavil, da je v Nemčiji imel možnost bivati v azilnem domu, kjer je imel prehrano in zdravstveno oskrbo. Njegove navedbe, da je bil odnos uradnih oseb do njega rasističen, so tudi po presoji sodišča nekonkretizirane. Zaslišan na sodišču je izrecno vprašan o zatrjevanem rasističnem odnosu uradnih oseb navedel zgolj, da jih je večkrat vprašal, kdaj bo odločeno o njegovi prošnji, pa so mu vsakič odgovorili, da bo, kar po presoji sodišča ne izkazuje rasizma, temveč zgolj kaže na to, da se je tožnikova prošnja v Nemčiji obravnavala in očitno (glede na izrecno navedbo na naroku) se je o njej tudi odločilo.

Sistemskih pomanjkljivosti nadalje ne izkazujejo trditve o nezmožnosti dostopa na trg dela. Kot je pravilno obrazložila toženka namreč postopek mednarodne zaščite primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlitve prosilcem za azil, zato odsotnost te pravice ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, razen če bi to v kombinaciji z drugimi dejavniki (npr. odsotnostjo kakršne koli materialne oskrbe s strani države) privedlo do stanja ekstremnega materialnega pomanjkanja, ki je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom. Slednjega pa tožnik ne trdi niti toženka ne ugotavlja. Zato je za odločitev v predmetni zadevi nebistveno sklicevanje tožnika na poročilo AIDA, iz katerega naj bi izhajalo, da ta pravica nastopi po preteku treh mesecev od podaje prošnje. Velja dodati, da je toženka tovrstne navedbe argumentirano zavrnila tako v izpodbijanem sklepu, kjer je ugotovila daljši rok, prepričljivo pa se je do tovrstnih navedb opredelila tudi v odgovoru na tožbo, čemur sodišče v celoti sledi. Glede na navedeno se tožnikova izkušnja bivanja v Nemčiji nikakor ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Nečloveško ravnanje mora namreč dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V citirani zadevi je ESČP kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali, kar ni primerljivo s situacijo, v kateri se je v Nemčiji znašel tožnik.

Glede načela nevračanja

1.Tožbeni očitek, da se toženka ni ukvarjala z načelom nevračanja, je neutemeljen. Tovrstne okoliščine tožnik namreč ni izpostavil v postopku obravnave njegove prošnje, zato se na toženko ni prevalila obveznost preverjanja posodobljenih informacij o stanju nemškega azilnega sistema. Prosilec je namreč tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav2, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine3.

2.Sodišče se je z vpogledom v zapisnik o osebnem razgovoru, ki je del upravnega spisa, lahko prepričalo, da je tožnik imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o vseh, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze. Iz zapisnika je razvidno, da mu je toženka postavila več vprašanj za razjasnitev pomembnih dejstev. Tožnik je tako na osebnem razgovoru pojasnil, da je njegova skrb v primeru vrnitve v Nemčijo zgolj dejstvo, da ne bo dobil dela in denarja. Kakšnih drugih strahov, povezanih z deportacijo v izvorno državo, sploh ni omenjal.

3.Velja dodati, da tožnik tudi sicer v tožbi povsem posplošeno vztraja, da bo načelo nevračanja v njegovem primeru kršeno, pri čemer ne pojasni, zakaj. Sodišče posledično lahko zgolj na splošno odgovori, da imajo države izrecno pravico nadzora nad vstopom tujcev, presojo dovoljenj za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami. Suverenost držav je sicer omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment), Načelo nevračanja tako prepoveduje neposredno vračanje (direct refoulement), pa tudi posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju5.

4.Vendar sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Nemčiji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.6

5.Neutemeljena je nadalje tožnikova zahteva, da bi morala toženka pri odločitvi upoštevati diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III. Glede uporabe te klavzule je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je namen te možnosti omogočanje državi članici, da se na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi meril zanjo ni odgovorna. To pomeni, da država članica diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III lahko uporabi, ni pa tega dolžna storiti.7

6.Sklepno sodišče še dodaja, da lahko razume tožnikovo željo ostati v Republiki Sloveniji, kar aktivno izkazuje z učenjem slovenskega jezika in opravljanjem dela. Vendar pa te okoliščine, kot je pravilno navedla toženka, niso okoliščine, ki bi v obravnavanem postopku lahko vplivale na odločitev o predaji Nemčiji, saj za to v določbah Uredbe Dublin III ni podlage.

7.Upoštevaje vse navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit oz. da tožnik v postopku ni izkazal, da odločitev tožene stranke o zavrženju njegove prošnje in o predaji v Nemčijo na podlagi Uredbe Dublin III ni bila pravilna. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016.

2Odločba Ustavnega sodišča Up-910/23-20 z dne 23. 11. 2023 (37. točka obrazložitve).

3Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve).

4Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve) in Up-910/23-20 z dne 23. 11. 2023 (11. točka obrazložitve).

5Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 22. točka obrazložitve, ter sodbe ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, 286. točka obrazložitve, J. K. in drugi proti Švedski z dne 23. 8. 2016, 78. točka obrazložitve, in Ilias in Ahmed proti Madžarski, 129. točka obrazložitve.

6Primerjaj Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2023 z dne 28. 8. 2023, tč. 18 obrazložitve.

7Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 124/2022 z dne 15. 6. 2022.