Jedro

Takšna pravica do oblikovanja in izražanja mnenja pri varovanju lastninske pravice pa predstavlja pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki v danem primeru ne posega nedopustno (protipravno) v čast in dobro ime (osebnostno pravico) tožnika kot človekovo pravico po določbi 34. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

I. „Zavrne se zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženko, da se je skupaj z drugotoženko dolžna tožniku V.P. osebno opravičiti in v dnevniku X v rubriki bralcev to opravičilo objaviti in mu nerazdelno plačati 2,027.135,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 27.135,00 SIT od 8. 3. 2001 naprej do plačila in od zneska 2,000.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter mu povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe.“

II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženki v roku 15 dni plačati 569,88 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da sta prvotoženka in drugotoženka solidarno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi njunega pisanja, objavljenega v dnevniku X dne 1. 8. 2000, 29. 8. 2000 in dne 20. 9. 2000. 2. Vmesno sodbo s pritožbo izpodbija prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da prvotoženka glede na ugotovljeno dejansko stanje ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je drugotoženka tožniku dala soglasje za izgradnjo manjše hidroelektrarne, z gradnjo katere se je poseglo tudi na zemljišče v lasti prvotoženke. Prvotoženka kot lastnica zemljišča za tako izgradnjo nedvomno ni dala nobenega soglasja. Prvotoženka je glede na izjave drugotoženke bila prepričana, da tudi drugotoženka soglasja ni dala in iz navedenega razloga je tudi prišlo do pisanja drugotoženke v dnevniku X. Prvotoženki tako ni očitati, da je zavestno raznašala neresnice o tožeči stranki z namenom razžalitve. Prvotoženka je bila prepričana o resničnosti povedanega. Zraven tega pa sam zapis v navedenem članku, kot povzema prvostopno sodišče, „V.P. je očitno vse pridobil v treh dneh..... in MHE gradi na pamet“, ne predstavlja razžalitve tožnika in v njem tudi ni nobenega zaničevalnega namena ali žaljive vrednostne ocene, kot zmotno presoja prvostopno sodišče. Z navedenim člankom v dnevniku X je prvotoženka kot lastnica nepremičnine, s katero se je z gradnjo MHE poseglo na njena solastna zemljišča, izrazila le svoja stališča in mnenja, brez razžalitvenega namena tožnika. Prvotoženki tako ni očitati nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja in tako tudi ni podana odškodninska odgovornost prvotoženke. Zraven tega pa so razlogi prvostopnega sodišča o razžalitvi tožnika po prvotoženki tako skopi in pomanjkljivi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje pritožba polemizira z obsegom škode, ki bi naj nastala tožniku, podana pa tudi ni vzročnost ravnanja prvotoženke in drugotoženke pri nastanku škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi „in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju zoper prvotoženo stranko v celoti zavrne oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje“. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zoper prvotoženko uveljavlja preklic izjave (opravičilo) v dnevniku X in plačilo denarne škode zaradi kršitve osebnostne pravice, povzročene s člankom z naslovom „Trnove poti“ v rubriki „Vaša mnenja, odmevi“ dnevnika X z dne 29. 8. 2000, katerega avtorica je prvotoženka. V tožbenih zatrjevanjih navaja, da je bil tožnik razžaljen z navajanji v članku „V.P. iz F. je očitno vse pridobil v treh dneh in povrhu vsega za gradnjo jezu MHE na mojem zemljišču, v gozdu v potoku Polskava brez vednosti mene, ki sem lastnica zemljišča, in s ponarejeno izjavo in ponarejenimi podpisi nekoga za moje zemljišče...... Nima gradbenega dovoljenja za malo hidroelektrarno, nima lokacijskega dovoljenja, MHE je gradil na pamet, jez MHE pa gradi na mojem zemljišču.... od mene lastnice zemljišča nikoli ni dobil soglasja za karkoli, ne dovolim kraje mojih dreves in mojega zemljišča, ne dovolim gradnje in ne dovolim povzročanja ekološke katastrofe.... Kako je bilo mogoče brez dokumentacije pridobiti kredite in celo velika nepovratna sredstva za MHE?“.

6. Za uveljavljani povrnitvi negmotne škode - objava sodbe ali popravka, pod katero spada tudi preklic izjave (tožnik terja objavo opravičila) po določbi 199. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in plačilo denarne odškodnine po določbi 200. člena ZOR, morajo biti izpolnjene splošne predpostavke krivdne odgovornosti (civilnega delikta) po določbi prvega odstavka 154. člena ZOR. Te pa so protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. V kolikor ene od predpostavk odškodninske obveznosti ni, ni odškodninske odgovornosti.

7. Pritrditi je pritožbenim izvajanjem, da v spornem zapisu prvotoženke ni protipravnosti ravnanja, ker zapis prvotoženke v navedenem članku ne predstavlja razžalitve oziroma žaljive obdolžitve in s tem nedopustnega posega v čast in dostojanstvo tožnika. Dejstvo je, da je navedeni članek prvotoženka zapisala k prispevku novinarja Z.K. z naslovom „Ali je ponarejeni podpis omogočil gradnjo male pohorske hidroelektrarne?“, ki je bil objavljen v dnevniku X dne 7. 7. 2000. Prvotoženka v navedenem zapisu namreč le povzema zapise iz članka z dne 7. 7. 2000, da je vso dokumentacijo za gradnjo MHE pridobil zelo hitro in da za gradnjo MHE nima gradbenega in lokacijskega dovoljenja. Slednje izhaja iz v članku z dne 7. 7. 2000 zapisane izjave L.S., takratne načelnice upravne enote, ki je povedala, „da MHE nima uporabnega dovoljenja, saj se to na priglasitev del ne izdaja. Tudi gradbenega in lokacijskega dovoljenja v našem registru ni“. Z navedenim zapisom, ki dejansko povzema le ugotovitve iz članka novinarja, katere je sicer podala načelnica upravne enote, prvotoženka ni trdila nekaj neresničnega ali žaljivega zoper tožnika.

8. Tudi ni sporno, da je tožnik z gradnjo jezu za MHE posegel v zemljišče (gozd) v solasti prvotoženke in da je elektro podjetje za potrebe elektro napeljave od MHE posekal nekaj dreves, ki so padle na elektro napeljavo. Prvotoženka kot lastnica zemljišča osebno tudi ni dala nobenega soglasja tožniku za gradnjo MHE. Izhajajoč iz navedenih dejstev niso neresnična navajanja prvotoženke, da je gradnja MHE potekala brez njenega soglasja in da se v gozdu povzroča premoženjska škoda. Ker so bila v njenem solastnem gozdu drevesa posekana brez njenega soglasja (elektro podjetje je izvedlo nujen posek), tudi ne more biti za tožnika žaljiv njen zapis, da ne dovoli kraje dreves iz njenega gozda. Enako velja za zatrjevanje o „povzročanju ekološke katastrofe“, ker je vodostaj za jezom povzročal tudi zemeljsko erozijo v gozdu prvotoženke.

9. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da pa je soglasje (priloga A33) za izgradnjo MHE, katerega je podpisala drugotoženka S.P. (prej T.) pristno, ker je podpisano po drugotoženki. To dejstvo se je tekom pravde ugotovilo s pomočjo izvedencev za preiskave pisanj. Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da je prvotoženka bila pred uvedbo sodnega postopka oziroma pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem, seznanjena oziroma da ji je bilo znano, da je navedeno soglasje dejansko podpisala njena sestra - drugotoženka. Tega tožeča stranka tudi ne zatrjuje. Nasprotno, iz podatkov spisa izhaja, da prvotoženka v času pisanja in objave spornega članka ni vedela, da je navedeno soglasje dejansko podpisala njena sestra - drugotoženka. Prvotoženka je bila tako v zmoti o nepristnosti izjave o soglasju. V posledici navedene zmote je prvotoženka bila tudi v opravičljivi zmoti o neresničnosti izjave, da je tožnik gradil MHE „s ponarejeno izjavo in ponarejenimi podpisi nekoga za moje zemljišče“. Taka opravičljiva zmota (prvotoženka je verjela v resničnost zapisanega) pa izključuje protipravnost ravnanja prvotoženke glede navedenega zapisa, ki objektivno predstavlja žaljivo obdolžitev. Ob tem velja še dodati, da pa sta podpisa prič na navedenem soglasju nepristna.

10. Zraven tega je sporni članek potrebno obravnavati kot celoto. Članek predstavlja odziv na predhodni članek novinarja, objavljen v dnevniku X dne 7. 7. 2000 z naslovom „Ali je ponarejeni podpis omogočil gradnjo male pohorske hidroelektrarne?“. V odzivu na članek toženka kot lastnica zemljišča (gozda), v katerega se je poseglo z gradnjo jezu MHE, podaja ugotovitve in mnenja o nezakonitosti gradnje MHE na njenem zemljišču, zaradi česar nastaja škoda. Pri navedenih ugotovitvah oziroma mnenju pa izhaja iz okoliščin in dejstev, ki so se dejansko zgodila (izgradnja jezu je posegla v njen gozd, povzročala se je erozija, v zvezi z gradnjo oziroma uporabo MHE so bila posekana drevesa iz njenega gozda, gradnja MHE se je izvedla brez lokacijskega ali gradbenega dovoljenja, izdano ni bilo uporabno dovoljenje, kar izhaja iz izpovedbe načelnice UE, soglasje za izgradnjo MHE je podpisala drugotoženka, kar prvotoženki tudi ni bilo znano) in tako prvotoženki ni mogoče očitati neresničnosti oziroma vednosti o neresničnosti zapisa. Navedeni članek pa je predvsem naslovljen na Ministrstvo za okolje in prostor, od katerega prvotoženka zahteva ureditev in rešitev problema gradnje jezu za MHE. S člankom prvotoženka uveljavlja in zahteva varstvo njene lastninske pravice, v katero se je poseglo z gradnjo jezu MHE. Članek tako predstavlja kritiko ravnanja tožnika pri izgradnji MHE v obrambi lastninske pravice prvotoženke, kot človekove pravice po določbi 33. člena Ustave RS. Takšna pravica do oblikovanja in izražanja mnenja pri varovanju lastninske pravice pa predstavlja pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki v danem primeru ne posega nedopustno (protipravno) v čast in dobro ime (osebnostno pravico) tožnika kot človekovo pravico po določbi 34. člena Ustave RS.

11. Ker po obrazloženem v zapisu prvotoženke ni podana protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo) kot temeljna predpostavka odškodninske obveznosti, tudi ni podana odškodninska odgovornost prvotoženke za uveljavljano nepremoženjsko škodo po temelju in zato je pritožbeno sodišče o pritožbi prvotoženke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

12. Ob izdaji vmesne sodbe prvotoženka ni priglasila pravdnih stroškov in zato pritožbeno sodišče ni odločalo o odmeri pravdnih stroškov prvotoženke.

13. Drugotoženka pritožbe ni vložila.

14. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 358. člena ZPP.

15. Prvotoženka je s pritožbo uspela in zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti za 569,88 EUR utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov.

16. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).