Jedro

Delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, je zavezan k plačilu regresa za letni dopust, ki zapade v plačilo v juliju tekočega leta, oz. v primeru insolventnosti delodajalca, v mesecu novembru tekočega leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati 482.527,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 16.204,00 SIT (regres za letni dopust) od 30.10.1994 dalje, od zneska 35.000,00 SIT od 30.10.1995 dalje, od zneska 29.660,00 SIT od 30.10.1996 dalje do plačila ter od zneska 64.660,00 SIT od 30.10.1997 dalje do plačila. Zamudne obresti pa je sodišče prve stopnje priznalo tudi od zapadlosti mesečnih razlik v plači. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti tudi stroške postopka v višini 214.051,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka več je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba naslovnega sodišča zgrešena tako v dejanskem kot v pravnem oziru. Pritožnik meni, da tožnica ni upravičena zahtevati razlike v plači do 100% zato, ker znižanje ni bilo opravljeno v skladu s postopkom kot ga določa Kolektivna pogodba delavcev gostinstva in turizma Slovenije in skladno z ustrezno tarifno prilogo k navedeni kolektivni pogodbi. Glede tega je bil sklenjen ustni dogovor, dejansko se je izvrševal in to so vedeli tudi vsi delavci. Tožena stranka zato meni, da je bila glede na obstoječi ustni dogovor zaradi hudih finančnih in likvidnostnih težav podjetja, upravičena zmanjševati plače delavcem. Zato tožnica ni upravičena zahtevati razlike v plači za čas od 1.1.1996 do prenehanja delovnega razmerja, to je do dne 30.9.1999. Poleg tega pa tožena stranka tudi meni, da tožeča stranka ni dokazala temelja, na podlagi katerega bi ji šla pravica do izplačila regresa za letni dopust, za leto 1997 pa bi bila eventualno upravičena le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Zato tožena stranka oporeka tudi višini priznane terjatve iz naslova regresa za letni dopust. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da je bilo z izpodbijano sodbo napačno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga dokaz z zaslišanjem sindikalnega poverjenika C.C., po potrebi pa naj sodišče izvede tudi druge dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 19/94) in pravilno uporabo materialnega prava kot to določa 350. člen ZPP v zvezi s 360. členom ZPP in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev sprejelo pravilne pravne zaključke, da je zahtevek tožnice v celoti utemeljen, tako po temelju kot po višini glede prikrajšanja pri plači, deloma pa je utemeljen glede izplačila regresa za letni dopust v posameznih koledarskih letih. Tožena stranka je bila pri izplačevanju plač dolžna upoštevati Kolektivno pogodbo delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Ur.l. RS št. 69/93, 45/94 in 55/95) in ustrezno Tarifno prilogo h kolektivni pogodbi delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Ur.l. RS št. 66/95). Tožena stranka kljub zahtevi sodišča prve stopnje ni posredovala dokazov o tem, da je bilo znižanje plač od leta 1996 dalje upravičeno in v skladu s postopkom, kot ga določa kolektivna pogodba. V pritožbi celo priznava, da je bil sklenjen samo ustni dogovor glede znižanja plač, kar pa seveda tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne zadošča. Zato je tožnica upravičena zahtevati razliko v plači za sporno obdobje. Če je pri delodajalcu postopek znižanja plač izveden v nasprotju z določbami kolektivne pogodbe, delavcu pripada plača v višini 100% izhodiščne plače, določene v kolektivni pogodbi za tarifni razred, v katerega je razvrščeno delovno mesto, na katerem opravlja svoje delo. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

Prav tako pa ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala temelja, na podlagi katerega bi ji šla pravica do izplačila regresa za letni dopust. Pravica do regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ki pa jo delavec v skladu s 57. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pridobi z nepretrganim delom, ki traja najmanj 6 mesecev. Ta pogoj je tožnica izpolnila. Ker pravica do regresa za letni dopust ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, ampak na abstraktno pravico do izrabe letnega dopusta, delavcu pripada regres za letni dopust, ne glede na to, ali je delavec letni dopust izkoristil ali ne. Delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, je zavezan k plačilu regresa za letni dopust, ki zapade v plačilo v mesecu juliju tekočega leta, razen v primeru insolventnosti, v mesecu novembru tekočega leta. Ker tožnica ni prejela v spornem obdobju regresa v višini, kot jo je določala tarifna priloga k SKPG, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo zahtevane razlike. Po 1. odst. 1. točke 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd/97 - Ur.l. RS št. 40/97) regres za letni dopust zapade v plačilo do konca meseca julija tekočega leta, zato je delodajalec v zamudi z izplačilom regresa od tega dne in je dolžan delavki plačati tudi zakonite zamudne obresti. Tožena stranka v pritožbi predlaga izvedbo novega dokaza in sicer zaslišanje sindikalnega poverjenika, vendar pa pritožbeno sodišče glede na določilo 337. člena ZPP (uvedba eventualne maksime v pritožbenem postopku) pritožnika opozarja, da lahko stranka v pritožbi predlaga nova dejstva in dokaze, vendar le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Pritožnik v pritožbi niti ne omenja razlogov, zakaj tožena stranka izvedbe dokaza z zaslišanjem sindikalnega poverjenika ni predlagala že prej v skladu z 286. členom ZPP. Zato pritožbeno sodišče v pritožbi predlaganega dokaza ni upoštevalo.

Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva za konkretno odločitev in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.