Jedro

Pri sostorilstvu gre torej za sodelovanje dveh ali več oseb, pri katerem vsakdo sam neposredno uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da bi vsak sostorilec uresničil vse znake dejanskega stanja kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih B.P. in J.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojena B.P. in J.B. sta dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino vsak po 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 20.12.2000 sta bila obsojena B.P. in J.B. spoznana za kriva kaznivega dejanja izsiljevanja izpovedbe po 1. odstavku 199. člena KZ-77. Po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila vsakemu od njiju po 1. odstavku 199. člena KZ-77 določena kazen 6 mesecev zapora, obema s preizkusno dobo dveh let. Obsojena sta bila tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 6.3.2001 pritožbi njunih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer vsakemu povprečnino v znesku 80.000 tolarjev.

Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta vsebinsko povsem enaki. Oba uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki so po njunih navedbah podane zato, ker izrek prvostopenjske sodbe ni v celoti obrazložen, kar da je spregledalo tudi pritožbeno sodišče. V zahtevah navajata, da poleg sile ni obrazložena tudi grožnja, da ni razlogov o oškodovančevem strahu, da ni razlogov o tem, da oba obsojenca nista bila zadovoljna z oškodovančevim pisnim priznanjem in da tudi ni razlogov o tem, da sta oba obsojenca zahtevala od oškodovanca glasno ponavljanje besed. Po mnenju vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti je tudi pritožbeno sodišče s tem, ko je v razlogih sodbe navedlo, da je nepomembna okoliščina, ali priča I.F., oče oškodovanca, pozna obs. B.P., bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojencev zavrne kot neutemeljeni, ker so razlogi sodbe povsem razumljivi ter v skladu s podatki v spisu in niso v nasprotju z izrekom sodbe.

Zahtevi zagovornikov obsojenih B.P. in J.B. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojenca sta storila kaznivo dejanje izsiljevanja izpovedi po 1. odstavku 199. člena KZ-77 v sostorilstvu. Po določilu 25. člena KZ je kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, ki je ena izmed oblik udeležbe pri kaznivem dejanju, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Gre torej za sodelovanje dveh ali več oseb, pri katerem vsakdo sam neposredno uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da bi vsak sostorilec uresničil vse znake dejanskega stanja kaznivega dejanja. Iz izreka prvostopenjske sodbe je povsem jasno razviden naklep obeh obsojencev, usmerjen v to, da bi od oškodovanca izsilila priznanje storitve kaznivega dejanja, in sicer z uporabo sile in grožnje, pri čemer je v izreku sodbe tudi opisano ravnanje posameznega obsojenca. Utemeljeno tudi ni zatrjevanje, da poleg sile ni obrazložena njuna grožnja, saj je v prvostopenjski sodbi pojasnjeno, da sta fizično in psihično ustrahovala oškodovanca, ki je v strahu pred njima podal pisno izjavo in priznanje. Glede na dejstvo, da sta oba obsojenca imela opravka z oškodovancem, česar niti nista zanikala, pa je povsem nepomembna okoliščina, ali oškodovančev oče I.F. pozna obsojenega B.P. Zato vložnikoma zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi, da je drugostopenjsko sodišče s tem, ko je v razlogih sodbe navedlo, da je za sam obstoj kaznivega dejanja povsem nepomembna okoliščina, ali je oškodovančev oče poznal obs. B.P., bistveno kršilo določbe kazenskega postopka.

V zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojenih B.P. in J.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 3. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina, ki sta jo obsojenca dolžna plačati, odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.