Jedro

Ni mogoče slediti pritožbi, da bi moral dolžnik v izvršilnem postopku v zvezi z odlogom izvršbe izkazati, da je uspeh revizije mogoč. Zakon zahteva, da dolžnik revizijo vloži, ob tem pa mora izkazati še nastanek nenadomestljive škode ter dejstvo, da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Presoja o utemeljenosti vložene revizije pa je prepuščena Vrhovnemu sodišču in ne izvršilnemu sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. Ig 2004/00156, z dne 14.01.2005 popolnoma odloži do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o reviziji dolžnika z dne 19.11.2004 zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 283/03, z dne 16.09.2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Pg 133/01, z dne 27.05.2003. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dolžnik res dne 24.11.2004 vložil revizijo, vendar samo dejstvo vložitve revizije ne zadostuje za odlog izvršbe. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v 369. čl. določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodne odločbe. Nadalje 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) pravi, da se v postopku izvršbe in zavarovanja uporabljajo določbe ZPP, če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu določeno drugače. Na podlagi povedanega bi po mnenju upnika dolžnik moral izkazati, da je uspeh revizije mogoč, saj bi le s tem lahko opravičil odlog izvršljive obveznosti po sodbi Višjega sodišča. V nasprotnem primeru bi namreč vložitev revizije vedno povzročila odlog izvršitve odločbe, zaradi česar bi določba ZPP izgubila smisel. Dolžnik ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih obstaja možnost uspeha z revizijo, temveč jo le prilaga svojemu predlogu, iz tega razloga pa ni podan pogoj iz 1. tč. 71. čl. ZIZ za vložitev predloga za odlog izvršbe s strani dolžnika. V zvezi z drugim pogojem za odlog izvršbe, t.j. nastankom nenadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upniku, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da je dolžnik nastanek takšne škode za verjetno izkazal s tem, ko je navajal dejstva v zvezi s poslovanjem upnika. Sodišče nadalje navaja, da je dolžnik verjetno izkazal, da bi glede na poslovne uspehe upnika v letu 2002 in 2003 s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, ker v primeru uspeha z revizijo ne bi imel možnosti, da bi dobil nazaj svoja denarna sredstva. Upnik se strinja s prikazanimi podatki o njegovem poslovanju. Vendar pa se je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja navedenega pogoja za odlog izvršbe oprlo na dejstvo, da je imel upnik v letu 2003 le za slabih 0,3 milijona SIT prihodkov, izguba pa je koncem leta znašala 20,2 milijona SIT, pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da je upnik v letu 2003 ustvaril prihodek v višini 0,3 milijona SIT ter izgubo 0,5 milijona SIT, ostalih 19,7 milijonov SIT pa gre na račun prenesene izgube iz prejšnjega leta, kar pomeni, da je njegova izguba v letu 2003 le 1,7 krat večja od njegovih prihodkov. Tudi ob upoštevanju interpretacije sodišča prve stopnje, da je izguba 68 krat večja od prihodkov, je sodišče zanemarilo dejstvo, da iz podatkov, ki jih je predložil že dolžnik, izhaja, da vrednost kapitala znaša 124,5 milijonov SIT, kar je več kot 6 krat več kot znaša skupna izguba. Izguba iz poslovanja po mnenju upnika ne predstavlja dejstva, da bo s samo izvršbo dolžnik pretrpel nenadomestljivo škodo in da v primeru uspeha z revizijo, ki pa ga dolžnik ni z ničemer izkazal, nima možnosti, da bi dobil nazaj svoja sredstva. Upnikova sredstva so namreč večja od njegovih dolgov in ni mogoče govoriti o prezadolženosti podjetja. Navedbe dolžnika, da so pri upniku dejansko podani pogoji za stečaj, so zgolj pavšalne in neutemeljene. Nadaljnje navedbe dolžnika, da obstaja utemeljen dvom o realni podlagi kapitala, saj so protipostavke za kapital v aktivi samo gibljiva sredstva, pri katerih od leta 2001 ni večjih sprememb, niso utemeljene. Sredstva so lahko glede na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) oblikovana kot stalna sredstva ter kot gibljiva sredstva. Skladno z zakonom je pretežni del kapitala upnika skoncentriran v obliki terjatev, ki jih upnik v delu izkazuje s potrjenim in usklajenim pregledom saldakontov v višini 112.093.611,51 SIT. Nadalje upnik poudarja, da je po merilih ZGD majhna družba, ki ni zavezana k revidiranju letnih poročil in je svojo zakonsko dolžnost izpolnil že s posredovanjem letnega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov, dolžnik pa ni pooblaščen da sodi o pravilnosti in realnosti posredovanih podatkov. Ker je kapital upnika oblikovan skladno z ZGD in ima realno podlago v poslovnih terjatvah, po mnenju upnika ni podan razlog nastanka nenadomestljive škode, ki bi bila večja od tiste, ki bi jo z odlogom utrpel upnik. Ker upnik v svojih bilancah izkazuje realna sredstva, ki izgubo družbe presegajo več kot 6 krat, dolžniku z odlogom ne more nastati nobena škoda in bi lahko tudi v primeru uspeha z revizijo dolžnik dobil nazaj svoja sredstva. Upnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določilom 1. odst. 71. čl. ZIZ lahko sodišče na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, če dolžnik izkaže še eno od predpostavk po 2. odst. 71. čl. ZIZ, med drugim je lahko to v primeru, če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo.

Glede na uvodoma podano pravno podlago za odlog izvršbe na predlog dolžnika, ni mogoče slediti pritožbi, da bi moral dolžnik v izvršilnem postopku v zvezi z odlogom izvršbe izkazati, da je uspeh revizije mogoč. Zakon zahteva, da dolžnik revizijo vloži, ob tem pa mora izkazati še nastanek nenadomestljive škode ter dejstvo, da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Presoja o utemeljenosti vložene revizije pa je prepuščena Vrhovnemu sodišču in ne izvršilnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je imel upnik v letu 2003 skupnih prihodkov le v znesku 296.000,00 SIT, da je imel v letu 2002 izgubo v višini 19.680.000,00 SIT, ki se je v letu 2003 povečala na 20.219.000,00 SIT ter da družba od leta 2002 tudi nima nobenega zaposlenega več, kar kaže na dejstvo, da upnik posluje z izgubo in da praktično ni več delujoči gospodarski subjekt. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dolžnik verjetno izkazal, da bi glede na poslovne uspehe upnika v letih 2002 in 2003 s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v svoji pritožbi ne izpodbija podatkov v zvezi z njegovim poslovanjem, temveč izpostavlja dejstvo, da iz podatkov, ki jih je priložil že dolžnik, izhaja, da vrednost kapitala znaša 124,5 milijonov SIT (od tega 112.093.611,51 SIT terjatev) in so torej upnikova sredstva večja od njegovih dolgov in ni mogoče govoriti o prezadolženosti podjetja. Upnik pritožbi tudi prilaga izpis terjatev v višini 112.093.611,51 SIT, iz katerih bi se v primeru uspeha z revizijo lahko pridobila denarna sredstva za povrnitev izterjanega zneska dolžniku. Pritožbeno sodišče glede na uvodoma podano dejansko stanje v zvezi s finančnim položajem upnika, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, soglaša s stališčem tega sodišča, da je dolžnik verjetno izkazal, da bi glede na poslovne uspehe upnika v letu 2002 in 2003 s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, saj mu upnik v primeru uspeha z revizijo ne more zagotoviti povrnitve njegovih denarnih sredstev. Glede še odprtih terjatev v višini 112.093.611,51 SIT, ki jih v pritožbi izpostavlja upnik in jih izkazuje s pregledom saldakontov z dne 25.01.2005, namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predmetnega izpisa izhaja, da gre pretežno za terjatve iz leta 2001, pri čemer upnik ne podaja nobenih navedb o tem, kakšna je sploh možnost njihove izterljivosti, kot pogoja za povrnitev izterjanega zneska dolžniku v primeru uspeha z revizijo, zaradi česar upnik ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje v zvezi z nastankom nenadomestljive škode. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da za upnika z odlogom izvršbe ne bo nastala nikakršna škoda, ker je banka že v celoti zasegla sredstva dolžnika po sklepu o izvršbi, česar upnik v svoji pritožbi izrecno tudi ne izpodbija.

Ker pritožba upnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).