Jedro

Za nično se izreče upravna odločba iz enega ali več razlogov, ki so taksativno našteti v 279. členu ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, 82/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo revidentovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8. 9. 2004 (1. točka izreka), njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo na podlagi 23. člena ZUS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo tožene stranke je bila na podlagi določbe prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP zavrnjena revidentova zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe tožene stranke z dne 20. 1. 2003. Z njo je bila odpravljena odločba Upravne enote Ruše z dne 9. 7. 2002 (z njo je bilo na zahtevo etažnih lastnikov določeno funkcionalno zemljišče k obstoječim večstanovanjskim objektom, stoječim na parc. št. 12 ter 13 in 14, vse k. o. ...) ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

2. Po stališču tožene stranke, ki mu kot pravilnemu v izpodbijani sodbi pritrjuje sodišče prve stopnje, noben izmed ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP, ni podan; dejstvo, da je kot pritožnik v pritožbi z dne 16. 7. 2002 navedena Tovarna ... d. o. o., in ne pravna oseba z nazivom A., Tovarna ... d. o. o., (pravni naslednik prej navedene pravne osebe) ne predstavlja ničnostnega razloga, ampak pomanjkljivost, ki je že bila odpravljena v dopolnjenem dokaznem postopku.

3. Revident v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (določb 4. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP), saj naj bi pritožbo v upravnem postopku vložila neobstoječa pravna oseba, ki kot taka ne more pridobiti pravic oziroma obveznosti na podlagi odločbe tožene stranke. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera je razvidno, da je v pritožbi z dne 16. 7. 2002 zoper že omenjeno upravno odločbo prve stopnje kot vložnik oz. pritožnica navedena Tovarna ... d. o. o., , čeprav je bila že dne 13. 2. 2002 v sodnem registru kot njen pravni naslednik vpisana pravna oseba s firmo S., Tovarna ... d. o. o. V dopolnjenem dokaznem postopku (zapisnik z dne 12. 2. 2004), je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba S., Tovarna ... d. o. o., pravna naslednica prejšnje Tovarne ... d. o. o. ter da je pooblastilo odvetniku za vložitev pritožbe podpisal zakoniti zastopnik pravne osebe S. d. o. o., A.B. V dopolnjenem dokaznem postopku je bila pomanjkljivost glede imena pravne osebe in pooblastila odvetnika torej odpravljena.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni podan noben izmed ničnostnih razlogov, določenih v prvem odstavku 279. člena ZUP. Ničnost upravne odločbe je v upravnem postopku izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se za nično lahko izreče odločba le iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki omenjenega člena ZUP in ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Zato uporaba tega pravnega sredstva tudi po presoji revizijskega sodišča ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.

10. Revident v upravnem postopku ni izrecno uveljavljal katerega izmed ničnostnih razlogov, določenih v prvem odstavku 279. člena ZUP, v reviziji pa se izrecno sklicuje na ničnostna razloga, določena v 4. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po določbi 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; po določbi 6. točke omenjenega člena ZUP pa se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Dejstvo, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko upravno odločbo (odločba Upravne enote Ruše z dne 9. 7. 2002) kot pritožnica navedena Tovarna ... d. o. o., ne pa njena pravna naslednica S., Tovarna ... d. o. o., tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja nobenega izmed zatrjevanih ničnostnih razlogov niti drugih ničnostnih razlogov, določenih v prvem odstavku 279. člena ZUP. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da je šlo za nepravilnost oziroma pomanjkljivost, ki bi jo revident lahko uveljavljal v postopku, ki je tekel v zvezi z zahtevo etažnih lastnikov za določitev funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim objektom. Zato je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, zato zatrjevanih kršitev pravil upravnega postopka revizijsko sodišče ni presojalo.

12. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 306. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj revizijske navedbe niso utemeljene, ravno tako pa tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, na kar pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

14. Ker z revizijo ni uspel, revident sam trpi stroške revizijskega postopka (165. v zvezi s 155. členom ZPP in 22. členom ZUS-1).