Jedro

Vrednost prilaščenih stvari se ne ocenjuje glede na delež posameznega sostorilca pri protipravni prilastitvi stvari. Pomembna je skupna vrednost stvari, ki so si jih sostorilci prilastili s skupno dejavnostjo, torej ne glede na vrednost predmetov, ki si jih je prilastil posamezni sostorilec.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. S.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu so bili J.M., B.P., S.K., S.K. in I.S. spoznani za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, J.K. in A.B. pa kaznivega dejanja kršitve predpisov o straženju po 1. odstavku 279. člena KZ. Vsem obsojencem so bile izrečene pogojne obsodbe. Obs. S.K. je bila v pogojni obsodbi določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper sodbo se je pritožil le zagovornik obs. S.K., Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo z dne 23.3.1999 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. S.K. je dne 15.9.1999 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej ne navaja, iz katerega razloga po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vlaga to izredno pravno sredstvo. Trdi, da se z ugotovitvijo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, ne strinja. Kaznivega dejanja, pri izvršitvi katerega si je obs. S.K. prilastil le pas in pulover, obsojenec ni štel za svojega. V skladišče je šel le zato, da si je ta dva predmeta prilastil, zaradi česar mu je mogoče očitati samo izvršitev kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obs. S.K. zavrne.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V., ki je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zagovornik obs. S.K. izpodbija oceno sodišča o subjektivnem odnosu obsojenca in ugotovitev o njegovem objektivnem prispevku.

Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe zagovornika obs. S.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti so vsebinsko povsem enake njegovim navedbam v "dokaznem predlogu in zagovoru obdolženca" z dne 10.11.1998 (list. štev. 187) ter njegovim navedbam v pritožbi z dne 13.1.1999 (list. štev. 236-237), vloženi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Take njegove navedbe je kot neutemeljene povsem pravilno zavrnilo v razlogih sodbe (list. štev. 213) že sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče v razlogih sodbe, s katero je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z navedbami, da obs. S.K. kaznivega dejanja ni imel za svojega, zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Iz izreka pod tč.2 pravnomočne sodbe je razvidno, da so obsojenci J.M., B.P., S.K., S.K. in I.S. dne 3.12.1993 ponoči, potem ko je obs. B.P. odprl zaprto okno, zlezli v notranjost vojaškega skladišča, kjer so vzeli in si na škodo teritorialne obrambe prilastili predmete v skupni vrednosti 108.839,00 tolarjev. Stališče zagovornika obs. S.K., da so v dejanju obsojenca, ki si je prilastil le pas in pulover, podani le znaki kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, ni utemeljeno. Čeprav mu je bilo že v prvostopenjski in drugostopenjski sodbi pojasnjeno, da tako njegovo stališče ni utemeljeno, je potrebno pripomniti, da se vrednost prilaščenih stvari ne ocenjuje glede na delež posameznega sostorilca pri protipravni prilastitvi stvari, temveč je pomembna skupna vrednost stvari, ki so jih sostorilci s skupno dejavnostjo prilastili, torej ne glede na vrednost predmetov, ki si jih je prilastil posamezni sostorilec.

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.