Jedro

Za izkazovanje opravičljivega razloga za izostanek je sprejemljiv vsakršen dokaz, ki potrjuje zatrjevano dejstvo, ki naj bi predstavljalo razlog za nujno in nepredvidljivo ter neodložljivo obveznost, ki je stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku onemogočila pristopiti na razpisani narok. Zato je ustreznost dokaza za izkazovanje opravičljivega razloga za izostanek odvisna od zatrjevanih okoliščin, ki pa so znane le stranki sami. Ker gre za okoliščine, ki so objektivno dokazljive, tožena stranka pa prav nobenega dokaza o zatrjevanem ni predložila in tega tudi ni storila z obravnavano pritožbo, se izkaže ravnanje sodišča prve stopnje, ki odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke ni štelo za opravičljive oziroma opravičilo za neustrezno, kot povsem pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 5.932,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2019 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi graja obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pristopila na pripravljalni narok, da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek in da ni splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da stranka na narok ni mogla priti iz upravičenih razlogov. Sodišče je pravočasno prejelo opravičilo s strani tožene stranke in jo prav tako pozvalo na predložitev dokazov o nujni službeni odsotnosti zakonitega zastopnika. Glede na dejstvo, da sodišče tožene stranke v pozivu ni podučilo, kateri verodostojni dokazi so za sodišče sprejemljivi in iz katerih bi izhajalo, da so trditve v opravičilu podkrepljene, je tožena stranka sodišču v zakonsko določenem roku zaradi nevednosti posredovala obvestilo in prošnjo, da ji sodišče sporoči, kateri dokazi so za sodišče sprejemljivi. Sodišče prve stopnje, kljub opravičenemu izostanku, toženi stranki ni dalo možnosti, da bi navedla dejstva in predlagala dokaze, zato obstaja sum na pravilno odločitev sodišča, sodišče pa tudi ni upoštevalo niti uporabilo določb 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vztraja pri tem, kar je tožena stranka že pojasnila v ugovoru. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zakonitemu zastopniku dovoli pristopiti na narok, nato pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi ustrezno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo terjatve iz naslova sprejema in obdelave nenevarnih gradbenih odpadkov, ki jih je tožena stranka preko prevoznika tožeče stranke oddala v sprejem in obdelavo tožeči stranki. Tožena stranka je terjatvi ugovarjala z obrazložitvijo, da je ta neprepoznavna, zato naj tožeča stranka predloži ustrezno dokumentacijo.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je na podlagi predloženih listinskih dokazov in neprerekanih navedb tožeče stranke izkazana za toženo stranko opravljena storitev sprejema in obdelave nenevarnih gradbenih odpadkov, pri čemer tožena stranka vtoževanim računom ni ugovarjala, niti ni ugovarjala opravljeni storitvi. Odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke z naroka z dne 12. 11. 2019 ni štelo kot opravičljive, ker tožena stranka opravičilu ni predložila nobenega dokazila.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje razpisalo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 12. 11. 2019, ki se ga tožena stranka ni udeležila z opravičilom nujne službene odsotnosti njenega zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje je narok opravilo, izdajo sodbe pa pridržalo do izteka roka, ki ga je toženi stranki določilo za predložitev dokazil o zatrjevani službeni odsotnosti. Tožena stranka se je na poziv sodišča odzvala tako, da je sodišče prosila za sporočilo, kateri dokazi o nujni odsotnosti so za sodišče sprejemljivi.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neresnično in neutemeljeno obrazložilo, da tožena stranka ni izkazala opravičenih razlogov za izostanek z naroka, ter da je bilo ravnanje sodišča nedopustno, ker tožene stranke ni pozvalo na zaslišanje.

10. Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.

11. Tožena stranka je v opravičilu za izostanek z naroka zatrjevala nujno službeno odsotnost zakonitega zastopnika tožene stranke zaradi predhodno nenapovedanega izrednega nadzora finančne policije na vseh deloviščih v tujini. Opravičilu ni priložila nobenega dokaza o zatrjevanem razlogu odsotnosti in tega tudi ni storila, potem ko je bila s strani sodišča izrecno pozvana, da o zatrjevani nujni službeni odsotnosti zakonitega zastopnika dne 12. 11. 2019 predloži dokaze.

12. Za izkazovanje opravičljivega razloga za izostanek je sprejemljiv vsakršen dokaz, ki potrjuje zatrjevano dejstvo, ki naj bi predstavljalo razlog za nujno in nepredvidljivo ter neodložljivo obveznost, ki je stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku onemogočila pristopiti na razpisani narok. Zato je ustreznost dokaza za izkazovanje opravičljivega razloga za izostanek odvisna od zatrjevanih okoliščin, ki pa so znane le stranki sami.

13. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožena stranka sodišču ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da se bo tega dne vršil nenapovedan nadzor, niti da ima kakršnokoli delovišče v Avstriji. Tožena stranka, v kolikor držijo njene trditve o vzrokih, ki so pogojevali nujno službeno odsotnost zakonitega zastopnika, je imela gotovo na voljo dokaze, s katerimi bi lahko dokazovala, da se je navedenega dne, to je 12. 11. 2019, izvajal nadzor finančne policije, saj je morala o navedenem biti na določen način obveščena, dokaze, da je sploh imela kakršnakoli delovišča v tujini, morebiten potni nalog za službeno pot zakonitega zastopnika navedenega dne, oziroma kakršenkoli dokaz o nujni, nepredvideni in neodložljivi obveznosti zakonitega zastopnika na dan, ko je sodišče prve stopnje izvedlo pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo. Ker gre za okoliščine, ki so objektivno dokazljive, tožena stranka pa prav nobenega dokaza o zatrjevanem ni predložila in tega tudi ni storila z obravnavano pritožbo, se izkaže ravnanje sodišča prve stopnje, ki odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke ni štelo za opravičljive oziroma opravičilo za neustrezno, kot povsem pravilno.

14. Tožena stranka tudi ne more biti uspešna s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker da je odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo, ker ni preverjalo resničnosti in verodostojnosti listin, navedenih v sodbi, ampak jih je upoštevalo kot dokazno gradivo kljub dejstvu, da niti en dokument ni potrjen s strani tožene stranke.

15. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla le, da je terjatev tožeče stranke neprepoznavna in tožečo stranko pozvala k predložitvi ustrezne dokumentacije. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe nazorno in dokazno podprto obrazložila pravni temelj in višino uveljavljane terjatve, podanim trditvam in dokazom pa tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala.

16. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako priznana dejstva niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato sodišče o navedenih dejstvih ne izvaja dokaznega postopka, ampak tako zatrjevana dejstva vzame za podlago svoje odločitve. Zato tožena stranka s pritožbenim uveljavljanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ne more biti uspešna. Prav tako ne s trditvami, da niti en dokument tožeče stranke ni potrjen s strani tožene stranke, saj to dejstvo v skladu z določbo 337. člena ZPP predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

17. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih le-ta ni priglasila, tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo sicer priglasila stroške sodne takse, pa le-ti niso nastali, ker za odgovor na pritožbo ni taksne obveznosti.